Župnijsko romanje v Medžugorje 18.10 - 21.10.2018

Prihajam Mati moja, prihajam k tebi, da mojo dušo napolniš z mirom, da jo nahraniš z ljubeznijo in v njej prižgeš lučko hrepenenja po globljem odnosu s tvojim Sinom. Moje srce bi se ti rado zahvalilo za vse blagoslove, ki jih prejemam po tvojem posredovanju, za vse trenutke tolažbe, ki mi jih deliš in za vse ljudi, ki jih pošiljaš na mojo pot, da me osrečujejo, opogumljajo in opominjajo.

To so bile misli 50 romarjev, ki smo se v četrtek popoldne, po prejetem Božjem blagoslovu v domači cerkvi Marije Vnebovzete, odpravili na pot v Medžugorje.
Počasi smo za seboj puščali vsakdanje skrbi, se na avtobusu prepustili Božji besedi in molitvi rožnega venca.

Pot na Križevac in Crnico, smo v petek in soboto, kljub številnim romarjem, uspeli prehoditi v tišini in zbranosti. Sebe, svoje domače in vse, ki so se nam priporočali v molitev, smo izročali Mariji, kraljici miru. Ob posameznih postajah smo s pomočjo g. župnika Damijana Bajca izpraševali svojo vest in  poglabljali povezanost in odnos z našim nebeškim Očetom. Gospod župnik nam je lepo povedal, da je Gospod vedno prisoten v našem življenju, čeprav nam je včasih to nerazumljivo in si na določena vprašanja ne znamo odgovoriti. To nam je nazorno prikazal s primerjavo o otroku, ki išče topel prostor, v njem mu je prijetno, ne pozna sistema ogrevanja, in vendar ve, da toplota tam je in to mu je dovolj.

Kot, da bi nam hotel Gospod to dokazati, je na nas po soncu pošiljal svoje žarke topline, ljubezni in bližine. Hotel nam je povedati, da je ob nas, tako kot sonce, tudi takrat, ko dežuje, ko so na nebu oblaki, samo zaupati in verjeti moramo v njegovo bližino. Mnogo je znamenj, ki nam jih pošilja, le srce mu moramo odpreti in verjeti, da vse dela prav.

V petek smo se skupaj s Heleno in Bertijem veselili obhajanja njune petdeset letnice poroke. Tudi to doživeti na tako milostnem kraju je poseben blagoslov. 

Vsak dan zjutraj v cerkvi, popoldne pa na prostem pred cerkvijo, smo se porazdelili med različne narode, ne samo Evropske, tudi Kitajske, Japonske, Korejske...

Pri nedeljski jutranji maši je somaševal tudi poljski škof g. Henrik, ki je od svetega sedeža določen za opazovanje dogajanj v Međugorju.
Povratek domov je zaradi burje deloma potekal po Jadranski magistrali, z Njeno pomočjo pa smo se srečno vrnili, okrepljeni z Božjo bližino in z mirom v svojem srcu.

Ob koncu prispevka so v namen premišljevanja dodani prizori vseh skrivnosti Rožnega venca, ki so nas spremljale na Crnici (veseli, žalostni, častitljevi) in skrivnosti svetlega dela, ki se nahajajo za cerkvijo. 

Še nekaj utrinkov posameznih romarjev, ki se jih je milostni kraj dotaknil in jih notranje obogatil:

• Če zaupaš Mariji, te po mnogih letih čudežno obdela in spoznaš, katera je prava smer poti na Crnico in prava smer v življenju.

•  Međugorje je romarski kraj, kamor se vsako leto zateka mnogo družin. Mlade družine si prizadevajo za zgled in svoje otroke vodijo navzgor po kamnih na vrh Križevca. Po mnogih letih, ko življenje poda krila mladim,  le-ti svojim staršem pomagajo, da dospejo do križa na vrhu.

• Romarji smo imeli med postajami na Križevac in Crnico duhovne vaje, saj smo premišljevali in izročali vse svoje težke kamne. Na romanje smo šli s pravim namenom in v pravi družbi.

• Pri tretji postaji, skrivnosti rožnega venca na Crnico, je upodobljen pastirček, ki svoje prekratke roke steguje, da bi dosegel Jezusa. Prihaja spoznanje, da je Jezus tu, za vse, ki si želijo srečanja z njim.

• MIR. Beseda, ki je velikokrat izrečena, zaželena, zarečena, zlorabljena, prelomljena….Vsebina te besede pa ne more živeti brez duhovnosti, ki ji je temelj. S človeškega gledišča je težko razumeti pozive Marije v raznih prikazanjih, da jo moramo prositi milosti, ki nam jih bo dala- Marija nas prosi za naše dobro, prosi nas za molitev, da bi nas obvarovala. Marija v Medžugorju nosi ime – Kraljica miru. Skrbi jo za človeštvo in vsakega posameznika, je mati vsem in nam kot Božja mati daje to, česar nam človeške matere ne morejo. Naše romanje v Medžugorju v letošnjem oktobru je bilo zahvala in prošnja za vse milosti, s katerimi nas je Marija že obdarila in katere nam bo še izprosila. Hvala Marija, da smo te lahko obiskali in bili deležni potrebnih milosti. 

• Romanje v Medjugorje je milostni čas. Že na poti in na milostnem kraju se sprašujem, kaj je Božja volja zame in kje je še prostor, da se mu izročim. Trenutki pred Najsvetejšim so dragoceni. Čas se ustavi. Zdi se, kot da gleda samo mene, a hkrati verujem, da množica čuti enako. Jezus nam daje svoje telo in svojo kri, da postanemo eno. Pot na Križevac in Crnico je podoba nenehnega vzpenjanja in padanja na romanju naše vere. G. župnik Damijan nam je z lepim razmišljanjem pomagal hoditi skupaj z Jezusom in Marijo. Na Križevac ob postajah križevega pota in na Crnico ob skrivnostih rožnega venca. Ob 4. postaji, kjer Jezus sreča svojo Mater, se mi je vtisnilo tole: Nemogoče je, da nikoli ne raniš tistega, ki ga iskreno ljubiš. In nemogoče je, da te ljubljena oseba nikoli ne prizadene. Ljubezen je vedno kronana s trpljenjem. Ob 5. skrivnosti, kjer Marija Jezusa najde v templju po dolgem iskanju, smo premišljevali: Večkrat izgubimo notranji zaklad. Med potrpežljivim čakanjem in odpiranjem srca nam Bog prihiti na pomoč s svojo navzočnostjo in bližino. Lahko traja dolgo, a On je zvest. Na obeh vrhovih srce preplavi mir in spokojnost. Marijin kip na kraju prikazovanja je zgovoren in hkrati razodeva Marijin molk. Božja Mati posluša Sina in nežno skrbi za svoje otroke. To sem na tem kraju občutila, zato bi kar ostala. Naj nam bodo te misli spodbuda za vedno novo začenjanje, saj je naše življenje nenehna rast.

• Že na začetku našega romanja nas je g. Damijan nagovoril z Božjo besedo - EFETA-ODPRI SE. Prežeti z molitvijo in prežarjeni z Svetim Duhom, smo priromali k Mariji Kraljici miru. Najini srci sta se odprli na križevem potu na Križevcu, še posebej pri enajsti postaji, kjer je g. župnik Damijan razlagal o pomenu sv. maše-kaj se dogaja pri darovanju, če so naša srca odprta za bližino Boga. Če Bogu izročiš svoje delo, težave, slabosti in ljudi ki so nam dragi, je Jezusova daritev na križu tudi naše odrešenje. S tem zavedanjem pa sv. maša dobi dragocen pomen za nas. Hvala g. Damijanu za tako bogate besede, ki nas bogatijo in spreminjajo naša srca da postajamo boljši ljudje. Naj dobri Bog blagoslovi tudi vse ostale romarje, saj smo tako lepo sodelovali.

• K Mariji v Međugorje sem priromala z zelo težkim nahrbtnikom življenjskih preizkušenj. Pri Jezusu in Mariji sem ga odložila in kot Marija, Martina sestra sedla k Jezusovim nogam in položila glavo na Jezusova kolena. »Ne morem več,« sem mu rekla. »Jezus, usmili se me, Jezus, objemi me, Jezus, umiri me«. In Jezus je začel govoriti. Njegov objem sem čutila pri molitvi rožnega venca, pri sv. maši, češčenju križa, češčenju Najsvetejšega…  Moja izsušena duša je pila pri izviru žive vode. Molitev rožnega venca in premišljevanje ob skrivnostih na poti na Crnico je bilo zame posebno spraševanje vesti. Ali v trpečem Jezusu prepoznam bližnjega? Kako mu pomagam? Sem kot Veronika in mama Marija ali pa sem podobna Simonu in vojakom? Če sem sama na mestu Jezusa, kako sprejmem pomoč drugih? Ali jo sploh sprejmem? Baterije mojega srca so se polnile z mirom,  veseljem in radostjo tudi v iskrenem in sproščenem druženju z meni dragimi prijatelji in vsemi ljudmi dobre volje, ki sem jih srečala v Međugorju. Ob odhodu domov sem spet na svoje rame naložila nahrbtnih, ki pa sedaj začuda ni bil več tako težak, kajti  Jezus mi je obljubil: » Nobeno trpljenje, križ ni zate več pretežak. Je le težak, kajti  jaz ti ga pomagam nesti«. Hvala ti Jezus. Na Crnici pa me je  še Marija objela z svojo milino in ljubeznijo, ki je govorila, da je z menoj in naj se ne bojim. Hvala ti Marija.

• Medjugorje je zame poseben kraj – kraj molitve, kraj miru, kraj milosti, kamor se rada vračam. Vedno znova me prevzame pogled na množice z vsega sveta, ki z velikim zaupanjem in ljubeznijo, Marijo prosijo, se ji zahvaljujejo, jo častijo. Tudi na letošnjem romanju je bilo tako. Po doživetem križevem potu, ki ga je z navdihujočimi besedami vodil g. župnik Damijan, sem na Križevcu, pod križem občutila mir in Božjo bližino. Zavedala sem se, da je z Marijino pomočjo vse lažje, skrbi in težave postanejo manjše - le prepustiti se Ji moramo in Ji dovoliti, da nas vodi k Jezusu.

• "..Samo sedela sem tam, ob Mariji, brez besed, v tišini, zaprtih oči, a odprtega srca... In bilo je dobro! Moja duša je uživala neizmerno skladkost in neskončni mir, ki ga lahko občutim le na tem svetem kraju.. 
  Počutila sem se močno in nepremagljivo med ogromno množico enako mislečih, v molitvi,  prošnjah, solzah in smehu. Pogled na obraze okoli mene je izdajal, kako se vsak od nas, s križem na rami, prizadeva prebijati  skozi življenje proti končnemu cilju. Lep je ta občutek, v naglici današnjega časa zelo blagodejen, skoraj nemogoč.... Ampak pri Bogu je vse mogoče!"

Hvala ti Mati Marija, ker smo lahko priromali k tebi in si nas sprejela v svoj materinski objem. Hvala tudi gospodu župniku Damijanu, katerega besede so bile kot zdravilni obliž za naše duše. V nas so prebujale hrepenenje po Božji bližini, odkrivale so naše slabosti, nas spodbujale k opravljanju dobrih dejanj, še posebej tistih, ki na prvo mesto postavljajo Očeta, nas nagovarjale k nesebični ljubezeni do ljudi in nas spodbujale, da na svoji poti kljub padcem ne obležimo, ampak hodimo za Njim, ki edini ve, kaj je dobro za nas in vedno vse prav dela. Samo odpreti mu moramo svoje srce.

Prispevek je uredila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik in Ivo Tuta