Misijon v Tolminu 12. 3 – 21. 3. 2021

Pogum, vstani, kliče te!

Že pred pričetkom misijona nas je nagovoril gospod župnik Damijan Bajec in izrazil željo, da bi se v času misijona vsi, vsaj v neki stvari našli, oziroma dali prostor Bogu. Ob tem je poudaril, da so naša notranja svetišča v Božjih očeh zelo visoko, na križ je šel zanje, zato naj prisluhnemo besedam: »Vstani, ker te kliče, da ti pomaga očistiti svetišče, morda ga celo podreti, da ga zgradi na novo. Kliče te, da ti pomaga odpreti notranje oči, razsvetliti pot, ki je pred teboj. Kliče te, da se v misijonskem tednu zbližata, da postaneta boljša prijatelja.«

Misijon se je pričel na dan petka, 12.3 z večerno sveto mašo in se zaključil na dan nedelje 21.3. 2021 s sveto mašo ob pol desetih. Vsako jutro smo preko spletne povezave lahko prisluhnili Hvalnicam in molitvi Rožnega venca iz domače cerkve. Tekom dneva je bilo darovanih pet svetih maš z nagovori misijonarjev na temo zakramentov. Vsak dan je več ur potekalo spovedovanje, kdor je želel se je lahko dogovoril za osebni pogovor z misijonarji, ob večerih pa smo bili deležni raznih srečanj preko zooma. Vsak večer je bila tudi vodena meditacija ali križev pot. Vsakdo je tako lahko polnil svoje vrče duhovnosti, čistil svoje Očetu dragoceno svetišče in se na tak način zbliževal z Bogom.

IZ SVETOPISEMSKIH VEČEROV:

V misijon so nas nežno zazibali že svetopisemski večeri s sestro Metko Kos, ki so preko zooma potekali štiri zaporedne četrtke v mesecu februarju in marcu. Brali smo različne odlomke iz Svetega pisma, vsakokrat na temo enega izmed zakramentov. Spoznavali smo kako nas Gospod preko teh odlomkov nagovarja, kako jih mi razumemo in kaj nam želi Gospod sporočiti.

Tako smo brali odlomek o Jezusovem krstu in spoznali, da v njem Oče in Sin razodevata drug drugega in ne sebe. Tudi mi smo poklicani, da razodevamo sebe. Oče Sina poimenuje moj ljubljeni sin, tudi mi smo njegovi ljubljeni sinovi in hčere, pomembno je, da se tega pri molitvi spominjamo.

V odlomku o pogovoru med Nikodemom in Jezusom smo se dotaknili rojstva od zgoraj, ki pomeni duhovno rojstvo oziroma roditi se znova. Kar je rojeno iz mesa pa je človeška narava. V odlomku iz Pisma Rimljanom, ki govori o življenju po Duhu, smo se dotaknili pojma duhovno in ugotovili da je to vse tisto, kar je prežeto z ljubeznijo, saj je Bog ljubezen. Bistvo krščanske ljubezni je, da nas vodi Bog. Če se prepustim njegovemu vodstvu, bo vodil moje življenje, zato je zelo pomembna molitev k Svetemu Duhu, pomembno je, da ga kličemo.

Brali smo odlomek o stvarjenju človeka in ob tem rekli, da vse kar Bog ustvarja je zelo dobro. Bog je ljubezen in ta podobnost je zapisana v vsakem od nas. Resnično pa ljubimo, ko damo prostor drugemu, ko spustimo svoje želje in pričakovanja. Poklicanost moža in žene je v tem, da postaneta eno, da živita v edinosti, da živita tako kot živijo Božje osebe: Oče, Sin in Sveti Duh.

Brali smo odlomek o svatbi v Kani Galilejski. Bistvo tega sporočila je novo stvarjenje človeka- odrešenega človeka. Novo vino je prispodoba, je podoba ljubezni. Brali smo tudi odlomek iz Pavlovih pisem Efežanom. Odlomek nas spomni na to, da žena uči moža ljubezni, on njo spoštovanja. Pavel večkrat določi možem naj ljubijo svoje žene in ženam, da spoštujejo svoje može.

Z odlomkom iz knjige razodetja o Jagnjetovi svatbi nas Jezus vabi v nebeški Jeruzalem. Evharistija je je potovanje, je romanje v nebeški Jeruzalem, je zakrament veselja, vsi smo poklicani, da vstopimo v to veselje. Vzor so nam lahko prvi kristjani, ki so vsako mašo doživljali kot romanje v nebeški Jeruzalem. Pomembno je, da smo z Gospodom pri evharistiji in se tam učimo kako živeti. Pri vsaki daritvi pripravimo Gospodu darove, ta naš dar duhovnik prinese na oltar, vse ostalo naredi Bog. Tudi naše vsakdanje delo ima smisel samo, če je daritev. V nebesih nas bodo prepoznali po dobrih delih, odpuščanju in ljubezni. Kar mi prinesemo na oltar in smo delali z ljubeznijo, nas bo pričakalo v nebesih. Bog tudi vse to kar položimo predenj preobrazi, prenovi. Pomembno je, da Boga slavimo s svojim življenjem. Evharistija nam da moč, da to živimo.

Dotaknili smo se tudi bolniškega maziljenja, ki je dostikrat narobe razumljen, da je namenjen umirajočim. Bolniško maziljenje je zakrament ozdravljenja. Prebrali smo odlomek, ko Jezus ozdravi hromega. Reče mu otrok, kljub temu, da je odrasel. S tem poudari kako smo otroci Očeta. Hromega najprej ozdravi duhovno, od greha. Jezus mu podari novo življenje na vseh nivojih.

Prebrali smo odlomek o sključeni ženi, ki jo Jezus sam opazi. Sključenost v odlomku je podoba človeka, ki ga greh zapre vase, ga osami. Če sprejmem Jezusovo ljubezen me on ozdravlja, če se upiram ostanem sključen in se zaprem. Jezus vedno ozdravlja celega človeka telo in duha. Ozdravlja ljudi, ki ga prosijo za ozdravljenje, lahko pa potrebo sam prepozna, nas preseneti, naredi nekaj, kar nisem pričakoval. Pomembno je, da imamo vedno odprto srce.

Jezus se večkrat dotakne ljudi. Zakramenti so znamenja, so fizični stiki. Če je človek resno bolan je prav, da prosi za bolniško maziljenje, ne samo za telesno ozdravitev, tudi na duševni, duhovni ravni. Po človeški plati naredimo kar je mogoče, vse ostalo naredi Bog. On je namreč režiser mojega življenja in življenja drugih. Važno je zaupanje, vera.

VSAKODNEVNA VEČERNA SREČANJA

Vodili so jih misijonarji p. Marjan Kokalj, br. Miro Pavšek, p. Primož Kovač, p. Vili Lovše, s. Sabina Glowacz in s. Metka Kos.

V soboto zvečer nas je v razmišljanje o srečanju na temo Hočem ljubezni, popeljal p. Viljem Lovše. Izkušnjo svojega zakona, prilagajanje drug drugemu, odrekanje in iskanje kompromisov, pa sta z nami delila zakonca Sonja in Iztok Topler. Skozi ta večer smo spoznali, kako je potrebno  vedno znova iskati dobro v sozakoncu, iskati notranjo lepoto. Za ljubezen se je potrebno vsak dan znova boriti, se zanjo odločati. Nihče nima idealne zgodbe v zakonu in v vzgoji otrok. Prav tako pa nihče ne sme imeti nadzora nad drugim, Kristus nas je tega osvobodil. Zakonca sta lahko srečna samo, če je v njunem odnosu pristno zaupanje, pogovor in molitev. Potrebno je graditi na sebi, kajti samo sebe lahko spreminjam. Ko sva vsak zase zadovoljna, sva lahko zadovoljna tudi drug z drugim. Vsak zakon je svoj mozaik, ta ki ga ustvarja pa je Bog. Zgodi se, da pride tudi do odtujevanja v zakonu. Takrat je potrebna molitev in potreben je pogovor. Vsaka stiska pa je hkrati priložnost, da me Gospod najde, če mu to dovolim.

V nedeljo nas je p. Primož Kovač vodil skozi temo: Naučimo se moliti, da bomo znali živeti. Ob tem je poudaril naj bo molitev naša stalna spremljevalka v življenju. Jezus se je v času življenja na zemlji velikokrat umikal v samoto, tišino, ker išče trenutke biti z Očetom in odraža potrebo da je z Njim. Jezus je postal človek, da je s svojimi držami in načinom življenja pokazal kako živeti in kako moliti. Molitev in življenje si podajata roke, se prepleteta. Molitev je pogovor z Bogom, je čas posvečen Bogu, je priložnost, da nas pride več skupaj in smo drug z drugim. Pri molitvi čutim, da je Bog z menoj in jaz z njim. Pri pogovoru z Bogom je pomembna tudi tišina. Z Gospodom se namreč lahko srečam, če utihnem, ustavim celotno moje bitje, misel, načrtovanja… šele ko vse utihne, lahko začutim Božjo bližino. Če tega ni, molitev izgubi vso globino. Molitev je tista sila, ki more spremeniti svet, ker spreminja molilca. Če sem po molitvi enak, z enakim čutenjem, je molitvi nekaj manjkalo. Vsaj hvaležnost bi moral čutiti. V molitvi dvigam sebe, od Boga pa prejemam moč, da lahko v svet prihajam drugačen, umirjen, boljši.

Ponedeljkovo srečanje je nosilo naslov: »Vedno pa ostane upanje.« Beseda upanje je bistvena za krščanstvo. Upanje je globoko zakoreninjeno v slehernem človeku, človek si želi sidra, želi se prijeti za neko skalo. Vsakdo izmed nas ima nek temeljni kamen, nekaj sider, na katerih gradi svoje življenje. Sidro je lahko medsebojni odnos za katerega živim. Želja človeka je, da gre vedno globlje. Ločimo več vrst upanja. Ena je borba za upanje v osebno prihodnost. Drugo je upanje v sočloveka. Še posebej v zakonu je potrebno prositi Boga in upati, prav tu se dogajajo čudeži. Tretje je upanje v preizkušnjah. Pomembno je hoditi naprej, prositi Boga za pomoč, vztrajati, kajti vsake preizkušnje je enkrat konec in pride vstajenje. Po Svetem Duhu nam prihaja ogromno upanja. Naslednje upanje je upanje v Boga. Včasih izgubimo zaupanje v Boga. Bolje je, da se nad Gospodom jeziš, kot da ga zavržeš. Tudi za upanje v Boga se je potrebno boriti. Nikoli pa ne sodimo človeka, saj videz velikokrat zelo vara. Naslednje upanje je splošno upanje. Tam kjer je upanje v vsakdanjem življenju, gre življenje naprej. Ena oseba ki upa, je močnejša kot tisoč, ki jih dvomi. Eno izmed upanj je tudi eshatološko upanje (upanje preko meja zemeljskega življenja). Vsak dan ga doživljamo pri sveti maši, ko je pri daritvi združen svet svetnikov onostranstva in ta svet.

Torkovo srečanje je govorilo o Bogastvu cerkve. Poleg p. Primoža Kovača, so o bogastvu cerkve spregovorili še različni Božji sodelavci, vsak na svoj način. Škofijski ekonom Tihomer Busija je najprej spregovoril o materialnem bogastvu cerkve. Etnolog Silvester Gaberšček o kulturnih dobrinah cerkve in ob tem poudaril kako se duhovna moč evangelija udejanja skozi likovno umetnost v cerkvah. Vsako obdobje pusti svoj pečat. Duhovnik Rafko Klemenčič pa je spregovoril o tem, da smo bogastvo cerkve tudi mi ljudje. Eno je tisto kar se navzven vidi (veroučna srečanja, molitvene skupine, pevski zbori, oratorij, razne skupine, strežniki, Karitas…), drugo pa je tisto, kar je nevidno. Misijonar p. Primož je srečanje sklenil z besedami, da je bistveno bogastvo Cerkve naše večno življenje, na poti do tam nas vodi Kristus, ki nam prihaja naproti z zakramenti. Kulturne umetnine nas prebujajo, skozi celotno življenje nas spremljajo razna dogajanja v Cerkvi (kot je npr. ta misijon), Cerkev je vedno živa, največje bogastvo Cerkve pa se dogaja pri bogoslužju.

V sredo smo skozi svetopisemski večer ob odlomku o slepem Bartimaju, spoznavali pomen besed: »Vstani, kliče te« Razdelili smo se v manjše skupine, kjer smo drug drugemu podelili kaj nas v odlomku nagovarja, v kateri osebi iz odlomka se prepoznamo, kako bi poimenovali slepoto, ki jo doživljamo v sebi in nas ovira, da bi sprejeli novo življenje, k čemu mene kliče Gospod.

Bog hoče vsakemu dati novo življenje, potrebno se mu je samo odpreti.

Sledila sta dva večera eden namenjen ženskam, drugi moškim. V obeh večerih smo spoznavali svoje poslanstvo in si med seboj delili izkušnje.

Teden je tako hitro minil, da so nam v naslednjih dnevih ti skupni večeri kar manjkali. Gospod župnik je poskrbel tudi za ta manjko in na spletno stran naložil nagovore misijonarjev iz jutranjih in večernih svetih maš. Vsak dan smo tako lahko še poglabljali pomen in moč zakramentov za naše življenje.

Ob zaključni sveti maši je p. Primož uporabil Gregorčičeve besede: »Daritev bodi ti življenje celo«. Poudaril je pomen tega, da vse kar med tednom delamo, opravljamo, tudi slavljenje Gospoda, vse to ob nedeljah prinesemo Gospodu na oltar. Vse moje življenje in delo naj bo darovano Gospodu. In pomembno je da vse tisto kar pri sveti maši spoznavamo in delamo (prosimo odpuščanja, darujemo…) nosimo v svet v katerem živimo. Sveta maša je namreč šola najbolj plemenitih stvari, je kraj, kjer se učimo prav živeti.

Naj nam dobri Oče po Svetem Duhu podarja poguma in moči, da bomo v svojih življenjih delali tako kot to On pričakuje od nas, vsakdo po svojih sposobnostih in zmožnostih. Mati Marija pa naj nas na naši poti varuje, brani in pri Jezusu prosi za nas, da bomo postajali bolj podobni Njemu v krščanski ljubezni in daritvi za druge.

Hvala gospodu župniku Damijanu za vso organizacijo, ves trud, vso skrb za nas župljane, da se na tej skupni poti h Gospodu ne izgubimo, temveč na njej zorimo in postajamo vedno boljši.

Hvala misijonarjem za vse spodbude, za tople besede, za vse smerokaze in znamenja, ki so nam jih približali, da nas nobena stiska in preizkušnja ne spravi s poti, ampak nas še bolj zbliža z Gospodom.

Prispevek in foto: Katja Podobnik