PODAJ MI ROKO

Holandska deklica je hitela po dolgi cesti, ki vodi v božjo hišo. Pred sabo je zagledala drobno piko. Še bolj je pohitela, da bi jo dosegla. Bil je indijanček, kostanjevo rjavih las z rumenim peresom zataknjenim za trakom na glavi.

Pozdravljen, kam greš?  ga je nagovorila holandska deklica.

Pozdravljena, je  odvrnil indijanček, grem v božjo hišo.

Pozorno sta si drug drugega ogledala, potem pa z roko v roki nadaljevala pot.  Pred seboj sta zagledala deklico z dvema kitkama.

Ej, sta poklicala, počakaj trenutek. Kitki sta se ustavili. Bila je….majhna, lepa Kitajka z pravim kitajskim klobukom.

Pozdravljena, ju je nagovorila, ali gresta tudi vidva v božjo hišo? Holandka in indijanček sta pokimala. Z roko v roki so nadaljevali pot.

Pri nas so skoraj vsi ljudje beli, je povedala holandska deklica.

Pri nas pa so skoraj vsi rumeni, je pristavila Kitajka.

Pot je bila dolga. Utrujeni so za nekaj časa posedli po travi ob robu ceste, da bi jedli in pili. Tedaj so zagledali še tri otroke, ki so se jim približevali. Prva je bila Eskimka. Nosila je debelo volneno jopico s kapuco. Drugi je bil črnski fantek z velikimi rdečimi ustnicami. Tretja pa je bila maorska deklica z dolgimi valovitimi lasmi.

Vsi skupaj so popili, kar je še ostalo,  potem so šli naprej. Držali so se za roke. Končno so v daljavi zagledali božji dom. Niso mogli verjeti svojim očem. Bil je lepši kot sonce. Skoraj ga ni bilo mogoče gledati. Otroci so zadržali dih. Nikoli se ga niso predstavljali tako lepega.

Ali pa bodo mogli vstopiti?

Črni fant je pomislil: Morda tu ni prostora za črne. In že je nekoliko zaostal.

Holandka se je spraševala: Morda tu ni prostora za bele in svetlolase.

Tudi drugi otroci so imeli podobne pomisleke. Ko so stopili prav pred vrata božje hiše, si nihče od šestih otrok ni upal pozvoniti. Dobri Bog jih je opazil in jim prišel naproti. Nasmehnil se jim je in rekel:

Jaz sem dobri Oče vseh ljudi. Ustvaril sem dež in sonce za vse, ne samo za bele ali črne. Nikoli ne gledam na to alii je kdo rumen ali bel ali črn ali rjav. Vse ljudi imam enako rad. Ker ste me vsi prosili, lahko vsi vstopite.

Šest otrok si je podalo roke in so molili:

Oče naš, ki si v nebesih….

Oče se je zadovoljno nasmehnil, ker so znali tisto molitev, ki jo je Jezus naučil že apostole.

Otroci so se poklonili in nadaljevali:

…Posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji…

Z velikim zaupanjem so zrli v Boga, ki očetovsko skrbi za vse.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim  dolžnikom…..

Otroci so se spogledali in stopili korak naprej rekoč: …in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Na koncu so vsi glasno zaklicali: AMEN!

Vrata božje hiše so se odprla in vseh šest otrok je z roko v roki vstopili. Slišati je bilo samo njihov radostni spev:

Aleluja, aleluja…..

To je zgodba, ki nam sprašuje vest. Ko molimo Oče naš…..ali resno mislimo? je naš bližnji - brat, sestra, mu želimo vse dobro?

SAMO ENKRAT POTUJEMO PO TEM SVETU,

DOBROTO IN ODPUŠČANJE PODARJAJMO TAKOJ.

NE ODLAŠAJMO IN NE PRELAGAJMO NA KASNEJE.

KAJTI SAMO ENKRAT GREMO ČEZ TA SVET.

Pripravila in narisala: Nadja Blažej