Velika noč

KRISTUS JE VSTAL!

TO JE DAN, KI GA JE NAREDIL GOSPOD. PRAZNIK NAŠE VERE, PRAZNIK SILNEGA UPANJA, DA ZMOREMO NOSITI TEŽO ŽIVLJENJA BREZ OBUPA. IN POSLEDNJE PRIČAKOVANJE: VSTALI BOMO TUDI MI. MI SMO VSTAJENJSKI LJUDJE. MOJ GOSPOD ŽIVI! ŽIVELI BOMO TUDI MI! ALELUJA

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.                                                                                      (Jn 20, 1-9)

Papež Benedikt XVI. Je v  II. knjigi JEZUS IZ NAZARETA ZAPISAL:

Prvi dan tedna – tretji po petku – je že v najzgodnejšem času v Novi zavezi izpričan kot dan zbiranja in bogoslužni dan krščanske skupnosti. Pri Ignaciju Antiohijskem (konec 1., začetek 2. stoletja) nam je nedelja že izpričana kot novost kristjanov nasproti judovski soboti: »Tisti, ki so živeli po stari uredbi, so prišli do novega upanja in niso več praznovali sobote, ampak živijo po Gospodovem dnevu, ko je naše življenje vzšlo, po njem in njegovi smrti…..«

Če pomislimo, kakšno težo dajeta soboti poročilo o stvarjenju in deset Božjih zapovedi v starozaveznem izročilu, potem je jasno, da je moglo samo dogajanje s prevratno močjo doseči odpoved soboti in zamenjavo sobote s prvim dnem tedna. Samo dogodek, ki se je silno vtisnil v duše, je mogel povzročiti tako središčno preoblikovanje v religiozni kulturi tedna. Zame je obhajanje Gospodovega dne, ki od začetka spada h krščanski skupnosti, eden najmočnejših dokazov za to, da se je tisti dan zgodilo nekaj izrednega – odkritje praznega groba in srečanje z vstalim Gospodom.

• Zbral je okrog sebe dvanajstere in jim rekel: »Glejte! V Jeruzalem gremo in nad Sinom človekovim bo izpolnjeno vse, kar je pisano po prerokih.  Izročen bo namreč poganom, ki ga bodo zasmehovali, z njim grdo ravnali, vanj pljuvali,  ga bičali in umorili, in tretji dan bo vstal.«  Vendar oni niso doumeli nič od tega. Ta govor jim je ostal prikrit in niso razumeli, kar je govoril.                                    ( Lk 18, 31 -34)    

• In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.  To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.     (Mr 9, 9-10)