Velika sobota

Konec. Zmagoslavje pismoukov, velikih duhovnikov, starešin ljudstva. Jezus je mrtev. Zastražen grob. V njem mrtvo Jezusovo telo. Tišina. Zaprta okna. Prestrašeni, poklapani apostoli.

Spomin na lansko veliko soboto: molitev rož ŽRV pred božjim grobom, molitev devetdnevnice Božjega Usmiljenja, umirjenost, spoštljivost, tihota, otroci nižjih razredov in njihovi starši molijo in prepevajo pri božjem grobu, barvanje pirhov, pripravljanje velikonočne košare, blagoslov jedi, denarna pomoč Sveti deželi,…….

  Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom.

(Bil je član vélikega zbora, dober in pravičen mož,  ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. Stopil je k Pilatu in prosil za Jezusovo telo.  In snel ga je s križa, ga zavil v kos platna in položil v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen).

 Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota.

Videle so grob in kako je bilo njegovo telo položeno. Nato so se vrnile ter pripravile dišave in miro. V soboto pa so po zapovedi počivale.

                                                                                                 po  Luku 23,50-56

Stopimo v duhu z ženami v njihov dom. Kako so se počutile, kaj so se pogovarjale, kaj so delale. Ves čas so bile v gibanju: prišle so z Jezusom iz Galileje, šle so za Jožefom, videle so grob, vrnile so se. Če so bile pod križem, so Jezusa spremljale na križevem potu in Jezus jih je lahko videl poleg svoje mame. Lahko so se poslovile od Jezusa z dotikom, pogledom..  Pripravile so tudi že dišave in miro, da ga bodo lahko mazilile….Kljub žalosti so bile izpolnjene, ker so vedele, da so naredile vse, kar je bilo v njihovih močeh. Bile so z njim do konca.

Dogodek iz sedanjosti. Ko mi je umrla nona je imel sin 5 ali 6 let. Najprej smo se poslovili od nje v vežici. Bila je v krsti. Videli smo jo. Kot da bi spala. Sin je bil zraven. Lahko jo je videl in se poslovil od nje. Predno sva odšla, sem nono še pobožala. Povabila sem sina, naj jo tudi on poboža. Ni hotel. Sledila je maša. Proti koncu maše je sin začel jokati. Vprašala sem ga, kaj je narobe, zakaj joka? Njegove besede so bile: Rad bi jo pobožal. Ne vem več, kaj sem mu odgovorila, vem samo da sem ga objela in počasi se je potolažil.

Kako pomembno je, da se lahko posloviš od ljubljenega. To prinaša mir v tvoje srce.

Zdaj pa se v duhu preselimo k apostolom. Skupaj so, pa tako daleč. Niso zaprta samo vrata in okna ampak tudi njihova srca. Strah jih je, ker lahko končajo kot Jezus. Izgubljeni so. Kaj bo sedaj z njimi? Njihove oči gledajo v prazno,  ne želijo se srečati s pogledom drugega, njihove roke mlahavo visijo na kolenih,  v srcu je nemir, ki  govori: Strahopetci ste….zapustili ste svojega Učitelja, Prijatelja….. Mogoče samo pogledi od strani k Janezu in misel: Blagor tebi, bil si z njim. Lahko si se poslovil od njega. Kako se je počutil šele Peter. Jezus mu je zaupal,  Peter je videl  Njegove čudeže, Njegovo spremenitev na gori, samo on je hodil po vodi do Jezusa . Kako je zatrjeval, da bo umrl za Njega, pa je še v vrtu spal, ko je Jezus prosil naj čuje z Njim. Trikrat  ga je zatajil in po tem se je moral srečati še z Njegovim pogledom……

Oprosti Jezus. Rad te imam.

Še malo Peter in zasvitalo se bo nedeljsko jutro, ko boš lahko tekel skupaj z Janezom k praznemu grobu. Srečal boš Vstalega in lahko mu boš vse povedal.

Prispevek in foto: Nadja Blažej

Slike so iz bazilike Božjega groba.