Obisk Miklavža
Na predvečer sv. Miklavža je župnijsko dvorano napolnilo veliko otrok in njihovih staršev. Njihove oči so žarele v pričakovanju dobrega moža, v srcih pa jim je gorela tista drobna lučka upanja, da so bili dovolj »pridni,« da jim bo kaj prinesel.
Dvorano je zapolnil glas otroškega pevskega zbora pod vodstvom Ane Lipušček, skupina bodočih birmancev pa je pod vodstvom Nadje Blažej odigrala igrico. Spoznali smo Anino družino, katere mama in oče, sta bila vedno zaposlena z raznoraznimi opravki, otroci pa so vsak po svoje zapolnili svoj prosti čas. Le mala Ana je bila vedno osamljena, saj si je želela njihove pozornosti, njihovega časa, da bi se vsaj kdo igral z njo. Zasmilila se je malemu angelu, ki je pohitel na zemljo, da bi ji pomagal. Očetu in mami je šepetal na uho in v srce, naj si vzameta čas za svojo družino, želel jih je odvrniti od nepomembnih stvari kot so nepotrebni nakupi in krasitev hiše s tisočerimi lučkami. A kaj, ko ni bil edini, ki je staršema od Ane pa tudi drugim ljudem šepetal na uho in jih prigovarjal k dobrim stvarem. Takoj se je poleg njega znašel hudobec, ki pa je imel čisto druge cilje. Ljudi in tudi Anine starše je napeljeval k zapravljanju, k izkazovanju prevzetnosti, tekmovalnosti in s tem odvračal ljudi od bistva adventnega časa. Na koncu je vendarle zmagalo dobro, Ana je bila srečna, ko so za mizo v soju sveče igrali igrico Človek ne jezi se, angelu pa se je oddahnilo, da se je vse dobro izteklo.
Angel je tudi vsem navzočim zaželel, da bi se imeli v družinah radi, da bi se veliko igrali med seboj, si vzeli čas drug za drugega ter da bi jih vedno povezovala molitev na katero naj ne pozabijo.
Otroci so po igrici že nestrpno pričakovali Miklavža, klicali so ga in klicali in res so ga uzrli v spremstvu dveh angelov. Povedal jim je, da je dobil posebno pismo od Ane in jim ga je tudi prebral. Tudi v pismu mu je zaupala, da si želi očetov in mamin čas, drugega ne potrebuje, razen kakšno manjše presenečenje. Le kateri otrok si ne želi kakšnega presenečenja. Še nam odraslim se razvedri obraz, ko ugotovimo, da se je nekdo spomnil na nas.
Prav lepo je bilo zreti v otroške oči in izraze navdušenja, ko so vsak posebej prihajali do Miklavža.
Upam, da ste bili tudi vi na seznamu »pridnih« in vas je Miklavž obiskal. Meni je zaupal, da mu je všeč, ker smo v naši župniji tako zavzeti in goreči v obiskovanju svetih maš, v udejstvovanju po raznih skupinah, da se radi odzovemo na razna predavanja, še posebej pa mu je všeč, ko si vzamemo čas za češčenje Najsvetejšega. Miklavž pravi, da je vsakdo poklican, da se odzove Gospodovemu povabilu, da koristno uporablja prejete darove in se trudi biti drevo, ki obrodi sadove. Predvsem pa naj raje darujemo kot prejemamo. Pa na izražanje hvaležnosti je opozoril. Med odhajanjem je še zaklical, da smo vzorna župnija in že se je izgubila sled za njim. Hitel je v Volče, na Kamno in še mnogo drugih otrok ga je čakalo, da jih obišče.
Katja podobnik
foto Katja Podobnik
