Blagoslov obnovljenega prezbiterija v cerkvi Marije Vnebovzete v Tolminu
V soboto, dne 27. 7. 2019 je gospod župnik Damijan Bajec pri jutranji maši blagoslovil prenovljen prezbiterij.
Ob razmišljanju kaj naj napišem ob blagoslovu, se mi je utrnila misel, da se premalo poglabljamo v samo sveto daritev, oziroma jo ne doživljamo kot bi jo morali. Razlog za to je lahko v tem, da sveto mašo dojemamo kot navado ali pa preslabo poznamo samo dogajanje pri sveti daritvi. S pomočjo študijskega gradiva namenjenega udeležencem Katehetsko pastoralne šole (Krajnc S. in Fabijan S. 2005), sem povzela bistvo razlage svete maše.
Sveta maša je v prvi vrsti dejanje zahvale Bogu, zato jo imenujemo evharistija. Ker gre za obred ali večerjo, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci pred svojim trpljenjem, jo imenujemo tudi Gospodova večerja. Sveta maša je tudi spominjanje Gospodovega trpljenja in vstajenja ter sveta daritev, saj ponavzočuje edino daritev Kristusa Odrešenika in dovršuje ter presega vse daritve stare zaveze. Mašno bogoslužje je tudi sveta Božja liturgija in obhajanje svetih skrivnosti. Zato govorimo tudi o Najsvetejšem zakramentu. Ime maša izvira iz besede »missio« (poslani). Po obhajanju skrivnosti evharistije smo poslani v svet, da pričujemo o tem, kar smo pri bogoslužju doživeli in da iz teh milosti, ki smo jih deležni, tudi živimo.
Maša pa je občestveno dogajanje in sem takrat povezan z vesoljno cerkvijo. Vse mora biti naravnano na daritveni oltar, ki je med mašo središče dogajanja. Seveda pa je zelo pomembno naše vedenje v cerkvi. Potrebno se je primerno obnašati in tako omogočiti vsem, da smo lahko zbrani na dogajanje na oltarju.
ZAČETNI OBREDI
Namen začetnih obredov (vstop, kesanje, Gospod usmili se, Slava in glavna prošnja) je, da bi verniki, ki so se zbrali, postali občestvo in da bi se pravilno uglasili za poslušanje božje besede ter vredno obhajanje evharistije.
Poljub oltarja
Prvo kar stori duhovnik je to, da pozdravi oltar, znamenje Kristusa in središče našega zahvaljevanja. Hkrati je to spoštovanje do »Gospodove mize«, ki predstavlja Kristusa, ki daruje, se daruje in nam daje duhovno hrano. Duhovnik poljubi oltar na začetku in na koncu maše.
Pokaditev oltarja
Mašnik gre okrog oltarja in ga pokadi. Pred križem se ustavi in ga posebej pokadi. Kajenje se uporablja še pri evangeliju in lahko pri darovanju. Pokaditev je znamenje molitve.
Znamenje križa
Križ je znamenje vesolja in odrešenja. Štirje kraki križa simbolizirajo celo človeštvo, ki prihaja h Kristusu z vseh Štirih strani sveta, da se reši greha. Vznožje križa, ki je vsajeno v zemljo, označuje vero, ki počiva na globokih temeljih. Zgornji krak križa označuje upanje, ki gre v nebo. Širina križa je usmiljenje, ki sega vse do sovražnika. Dolžina križa je neomejenost do konca.
Duhovnikov pozdrav
Mašnik obrnjen k ljudem razprostre roke in pozdravi zbrano občestvo. S tem opozori ljudstvo, da je Gospod navzoč.
Uvod v mašno bogoslužje
Vernike se kratko uvede v mašo dneva.
Uvod v kesanje
Mašnik povabi vernike k skupnemu kesanju, ki po kratkem času v tihoti obsega splošno spoved celotnega občestva in mašnikovo odvezo, ki pa nima učinkovitosti zakramenta sprave. Gre za priznanje osnovne človekove nevrednosti pred tem, kar obhajamo v evharistiji, izpoved, da smo pred Bogom in drug pred drugim grešniki in zato potrebni Božjega usmiljenja.
Po skupnem kesanje je vedno Gospod, usmili se. Gre za hvalo Božjega usmiljenja, ki prihaja k nam v Jezusu Kristusu.
Slava
Slava ali glorija je angelska pesem, ki so jo peli angeli ob Jezusovem rojstvu. Z njo Cerkev, zbrana v Svetem Duhu, slavi in prosi Boga Očeta in Jagnje. Sestavljena je iz angelskega hvalospeva, hvalospeva nebeškemu Očetu, hvalospeva Kristusu in trinitaričnega sklepa (naša pot gre k Očetu preko Jezusa Kristusa s Svetim Duhom)
Glavna prošnja
Glavna prošnja je sestavljena iz povabila, da vzbudi v vernikih molitveno ozračje. Mašnik usmeri pogled k ljudstvu in reče: Molimo. Sledi kratka tihota, v kateri se vsak zave da je pred Božjo navzočnostjo. Trenutki tišine med mašo so zelo pomembni. To je priviligiran čas srečanja med menoj in Bogom, zato v tem času v svojem srcu izrečemo Bogu kaj nas teži. Po Svetem pismu nam namreč Jezus obljublja, da, če bomo prosili, bomo uslišani. Sledi molitev (Vsemogočni večni Bog, prerodil si nas v svetem krstu. Naj vedno sodelujemo z milostmi velikonočne skrivnosti in s tvojo pomočjo tako živimo, da dosežemo večno srečo.) Sledi še trinitarični sklep (Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.) z odgovorom Amen, kar pomeni tako bodi.
BESEDNO BOGOSLUŽJE
Besedno bogoslužje ni priprava ne evharistično bogoslužje, kot so ga nekoč pojmovali, ampak sestavni del bogoslužja, saj gre tudi tukaj za Božjo navzočnost, kajti v Cerkvi, ko se bere Sveto pismo, Bog sam govori svojemu ljudstvu. Sveti Avguštin je celo rekel: »Evangeliji so Kristusova usta. V nebesih sedi, vendar ne neha govoriti na zemlji.«
Glavni del besednega bogoslužja so svetopisemski odlomki in spevi med berili, medtem ko pridiga, vera in prošnje vernikov za vse potrebe prebrane odlomke dopolnjujejo in sklepajo.
Prva božja beseda je berilo iz Stare zaveze ali Apostolskih del (velikonočni čas). Želi nas pripraviti, da bi lahko slišali Kristusa.
Psalm z odpevom. Svoja srca preko te lepe svetopisemske molitve naravnamo v sozvočje z Božjo milostjo. Tako se počasi približujemo skrivnostim, ki nam jih hoče Bog razodeti pri tej sv. maši.
Druga beseda je berilo iz Nove zaveze (pisma apostolov, Apostolska dela, Razodetje). Poslušamo besede, ki nam jih Sveti Duh govori po apostolih, predvsem Pavlu.
Aleluja je v duhovnem smislu pozdrav Kristusu, ki prihaja, da nam bo spregovoril v evangeliju. V trenutku, ko bralec evangelija oznanja Kristusovo besedo, prihaja sam Kristus k vsakemu verniku s svojo besedo življenja. Pri evangeliju se pokrižamo na čelo, ustnice in prsi. Zakaj? Da bi bil Bog v mojih mislih, mojih besedah in v mojem srcu.
Tretja beseda pa je Kristusov evangelij. Jezusovo besedo slovesno sprejmemo. Jezusu, ki prihaja med nas kot beseda, izkažemo spoštovanje in češčenje podobno kot v evharistiji. Duhovnik, ki bere iz evangeliarija (evangeljske knjige), jo pokriža na začetku, lahko jo pokadi s kadilnico, jo na koncu spoštljivo poljubi, slovesno prenese, ... To je najbolj slovesen trenutek tega dela sv. maše.
EVHARISTIČNO BOGOSLUŽJE
Tretji del sv. maše (po uvodu in besednem bogoslužju) je evharistični del. Evharistija po grško pomeni zahvala, kot ime za zakrament pa označuje skrivnost zadnje večerje.
Evharistija ni le udeležba, ko smo povabljeni na gostijo in prejmemo duhovno hrano in pomoč za življenje, ampak tudi poslanstvo ljubezni. “To delajte v moj spomin” ni mišljeno samo bogoslužno lomljenje kruha, ampak tudi ljubiti bližnjega v konkretnih dejanjih.
Če pozabimo, da je maša “poslanstvo”, kar pomeni beseda missio (missa, maša), potem smo pozabili bistveni Jezusov nauk, zakaj se zbirati pri maši. Zato, da prejmemo moč, da lahko naprej ljubimo bližnjega, ne glede na to, kaj bližnji dela nam; tudi če nas sovraži in zatira.
Evharistija je tudi zakrament edinosti. Evharistija nas drži skupaj, ker ljubezen ne more biti razdeljena.
Dejstvo je namreč, da brez Jezusa nismo nič in ne zmoremo nič, z Jezusom vse. Kdor se hrani s Kristusom, ima v sebi njegovega duha. Brez Jezusove navzočnosti smo prepuščeni svojim slabostim. Brez nedeljske maše izgubljamo stik z nebesi in z brati.
Daritveni oltar - mensa, miza. Predstavlja Kristusa, mizo zadnje večerje in križ na Kalvariji; to sta mesti, kjer se je Jezus, ki je duhovnik, oltar in Jagnje (dar) obenem, daroval za naše odrešenje. Oltar je pri vseh verstvih najsvetejši prostor na zemlji. V prvih časih krščanstva so bili na grobovih mučencev. Oltar in darovi na njem so središče vsega dogajanja.
Pripravljanje darov
Kruh in vino sta simbol skupnosti: kakor je kruh iz več pšeničnih zrn in vino iz mnogih grozdnih jagod, tako smo v Cerkvi ena Božja družina. Druži nas Kristus, ki se je imenoval »kruh življenja« in »vinska trta«.
Pomešanje vode in vina z apologijami
Darovanje kruha: mašnik dvigne pateno s hostijo in tiho moli: Hvaljen Bog, Gospod vesolja, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh…
Nato vlije v kelih vino in nekaj kapljic vode (to je navada že iz prve Cerkve, kakor je bilo to v navadi pri judovski pashi) in pri tem pravi: Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave. Nekoč so pomešanje vina in vode razlagali s tem, da gre za spomin, da je iz Kristusove strani s krvjo pritekla voda in v opomin, naj se verniki pri sv. daritvi kot udje Kristusovega telesa združijo s Kristusom kot svojo glavo. Danes pa je ta obred znamenje in prošnja, naj se – kakor vino in voda – združimo s Kristusom.
Ker zgolj zunanja daritev brez notranje ni nič vredna, duhovnik prosi: Gospod, sprejmi nas ponižne in skesane, naj ti ugaja danes naša daritev.
Pokaditev kruha, vina in oltarja izraža spoštovanje, hkrati pa s tem pokažemo, »kako se daritev Cerkve in njena molitev dviga k Bogu kakor kadilo. Strežnik lahko pokadi tudi mašnika zaradi službe in ljudi zaradi odličnosti krsta
Umivanje rok ima duhovni pomen. Gre namreč za prošnjo po notranjem očiščenju saj moli: »Izmij Gospod, mojo krivdo in očisti me grehov.«
Povabilo (Molite bratje)
Pred molitvijo nad darovi, je slovesno povabilo ljudem, naj tudi oni molijo za milostni sprejem daritve. Navodilo pravi, da naj pri tem povabilu vsi vstanemo.
Molitev nad darovi
Molitev razlaga to, kar se izvršuje, izraža željo, da bi Bog z darovi milostno sprejel tudi nas, hkrati pa naznanja tudi evharistično daritev. Mašnik to molitev moli po tihem (Dobri Bog, ti si nam dal darove, ki ti jih sedaj prinašamo, naj ti izrazimo svojo vdanost. Naj nam ta daritev prinese večno plačilo, saj imajo vse daritve svojo vrednost samo od tebe. Molitev se sklene z besedami: Po Kristusu, našem Gospodu.)
Evharistična molitev
V središču evharističnega obhajanja je velika molitev Cerkve, imenovana evharistična molitev. Izraža dejanje vstalega Kristusa, ki se ji daje pod znamenjem kruha in vina. Zahodna Cerkev je po ustalitvi liturgičnih obrazcev prevzela v liturgijo evharistično molitev imenovano »rimski kanon«. Duhovnik lahko moli eno izmed evharističnih molitev (Hipolitova, Rimski kanon, dve na novo oblikovani, dve evharistični molitvi za spravo, evharistična molitev za različne potrebe in tri evharistične molitve za maše z otroki), ki so mu na razpolago v misalu (mašni knjigi). Ves čas stojimo ali klečimo.
Glavne sestavine vsake evharistične molitve so: zahvala (hvalospev), vzklikanje (Svet – Blagoslovljen), epikleza (klicanje sv. Duha na prinešene darove in zbrane vernike), besede postavitve in posvetitve, anamneza (spomin, ki ponavzočuje in razodeva tistega, ki večno ostane), daritev (darov in nas samih), spomini in sklepni slavospev z vzklikom ljudstva Amen.
Hvalospev in Svet.
Sledi osrednji del evharističnega bogoslužja: srca moramo imeti zares pri Gospodu, kajti sedaj je čas velike zahvale Njemu.
Z duhovnega vidika lahko rečemo, da nas že uvodni dialog »dvigne« k središču obhajanja evharistije; od vsakdanjih skrbi in raztresenosti, in nas privede k zavesti biti z Gospodom.
Pravilno bi bilo, da vstanemo ter zbrano in spoštljivo stojimo vse od začetka hvalospeva naprej, torej ko duhovnik vzklikne “Gospod z vami”. Takoj za tem sledi vzklik “Kvišku srca”, ki nas še bolj ponese h Gospodu. Vsi hvalospevi se začenjajo skoraj enako: “Res se spodobi in je pravično, primerno in zveličavno, da se tebi, Vsemogočni Oče, večni Bog, zahvaljujemo ...”. So čudovita hvalnica človeka Bogu. Duhovnikovo molitev hvalospeva sklenemo s Svet. Besedilo je vzeto iz Izaijevega videnja Božjega veličastva (Iz 6,3), ko vsa nebesa odmevajo od pesmi odrešenih. Vsi vzklikajo Bogu. Vse je polno Gospodove slave, zemlja in nebesa.
Vzklik hozana je vzet iz psalma 118. Ta vzklik je bil namenjen vsemogočnemu Bogu in prav to so vzklikali Jezusu ob slovesnem vhodu v Jeruzalem na Cvetno nedeljo.
Struktura in vsebina »rimskega kanona
Beseda »kanon« pomeni merilo, stalno vodilo ali stalni del. Gre namreč za molitve, ki se – razen izjeme ob največjih praznikih- ne spreminjajo, so vedno iste.
Najprej glavni mašnik moli molitev Te igitur, ki je prošnja k Očetu, naj sprejme in blagoslovi naše darove po sredniku Jezusu Kristusu in prosi Boga Očeta, naj nakloni Cerkvi sadove daritve, ki so mir in edinost ter prosi za voditelje Cerkve (Dobri Oče, po tvojem Sinu, našem Gospodu Jezusu Kristusu, te ponižno prosimo, sprejmi in blagoslovi te svete in čiste darove…)
Somašnik moli molitev imenovano Memento, ki zajema spomin tistih vernikov, ki jim želi duhovnik nakloniti posebne sadove svete daritve ali jih priporočiti Bogu. V molitvi gre tudi za dokaz, kako Cerkev skrbi za svoje ljudstvo (Spomni se Gospod, naših živih bratov in sester I. in I. in vseh, ki so tukaj zbrani, Njihovo vernost in vdanost poznaš; zanje ti darujemo in tudi oni darujejo to hvalno daritev zase in za vse svoje, za odrešenje, srečo in blagor…)
Sledi molitev imenovana Communicantes, ki spreminjajoč glede na praznike zajema spomin zmagoslavne Cerkve, s katero smo ena družina. Mariji dodaja vzdevek »častitljiva vedno devica«, mati našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa. Za njo imenuje sv. Jožefa, 12 apostolov in mučence, ki so jih v prvih stoletjih v Rimu posebej častili. (V občestvu z vso Cerkvijo se spominjamo vseh tvojih svetih. Slavimo najprej častitljivo vedno Devico Marijo, mater našega Gospoda Jezusa Kristusa, njenega moža svetega Jožefa, svete apostole in mučence….). Molitev moli somašnik.
Sledi molitev imenovana Hane igitur, ki jo moli glavni mašnik. Ta molitev je prošnja, naj Bog milostno sprejme našo daritev in naj nam nakloni mir in nas reši vsega pogubljenja. (Sprejmi torej milostno, Gospod naš Bog, to daritev svojih služabnikov in vse svoje družine, vodi naše dneve v svojem miru…)
Sledi Quam oblationem (epikleza), ki jo molijo vsi somašniki. Je prošnja za spremenjenje darov. To ni epikleza v klasičnem pomenu, ampak ima kljub temu vrednost epikleze. Zato drži mašnik stegnjene roke nad darovi. (Blagoslovi in sprejmi, o Bog to daritev, naj bo duhovna in tebe vredna…)
Besede postavitve ali poročilo o zadnji večerji (molijo vsi mašniki). Gre za nekoliko obogateno besedilo iz evangelija (Tisti večer pred svojim trpljenjem je vzel Jezus kruh v svoje svete in častitljive roke…)
Besede posvetitve kruha – mašnik ne govori več v imenu Cerkve, ampak v osebi in imenu Jezusa Kristusa. V tem trenutku dejansko beseda ustvari to, kar pomeni: Beseda postane dejanje, spremeni kruh in vino v Kristusovo telo in kri. (Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas).
Besede postavitve ali poročilo o zadnji večerji (Prav tako je po večerji vzel v svoje svete in častitljive roke tudi ta veličastni kelih).
Besede posvetitve vina (Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.)
Skrivnost vere
Gre za pritrditev občestva, ki v duhu svoje vere izrazi prepričanje, da nas je Jezus odrešil in da ga pričakuje ob koncu časov. (Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi).
Anamneza
Cerkev se spominja trpljenja, vstajenja in ponovnega prihoda Jezusa v slavi. (Dobri Oče, zato mi, tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo obhajamo spomin odrešilnega trpljenja…)
Darovanje
Cerkev prinaša Očetu darovanje njegovega Sina, ki nas spravlja z Očetom. Sledita dve daritveni prošnji: za milostni sprejem daritve Nove zaveze, pri drugi mašnik prosi svetega angela, naj posreduje pri naši daritvi in izprosi obilnih milosti vsem, ki bodo prejeli Kristusovo telo in kri. (Tvojemu neskončnemu veličastvu darujemo od tvojih darov čisto, sveto in brezmadežno žrtev, sveti kruh večnega življenja in kelih neminljivega zveličanja. Milostno in dobrotno poglej na te darove in jih sprejmi…)
Spomin rajnih
Gre za molitev, ki je vzporedna molitvi za žive pred posvetitvijo. Mašnik prosi za vse pokojne in trpeče duše v vicah. (Spomni se Gospod, tudi naših bratov in sester, ki so odšli pred nami v večnost z znamenjem vere in počivajo v miru…)
Spomin nas samih in nekaterih svetnikov
Je prošnja, da bi nam Bog dal delež v družbi apostolov in mučencev. (Tudi nam, svojim grešnim služabnikom, ki zaupamo v tvoje neskončno usmiljenje, daj milostno delež v družbi svojih svetih apostolov in mučencev...)
Mašnik se spomni tudi vseh ostalih darov, ki jih darujemo ob kruhu in vinu. (Vse to prosimo po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Po njem ti o Bog, nenehoma vse te dobrine ustvarjaš in posvečuješ, oživljaš, blagoslavljaš in nam deliš).
Trinitarični sklep
Je zahvala Očetu po Kristusu v občestvu s svetim Duhom. S to slavo, ki jo dajemo Sveti Trojici, prevzema evharistična molitev zmagujočo razglasitev Božjega imena, v kateri je izgovorjen nad nami najvišji blagoslov in hkrati posvetitev. (Po Kristusu s Kristusom in v Kristusu, tebi vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava na vse veke vekov.)
Slovesni amen zbranega občestva v duhu vere, češčenja in slave, ki jo daje Bogu, je kot pečat, s katerim ljudstvo evharistični molitvi pritrdi in jo sprejme za svojo. Splošna ureditev rimskega misala pravi, da naj duhovnik drži dvignjen kelih in pateno s hostijo vse dotlej, da ljudje vzkliknejo »Amen«. To pomeni, da da ta pritrdilni amen ljudstva tvori enost z duhovnikovo molitvijo.
Obhajilni obred
Oče naš
Kakor molimo pred jedjo, tako molimo pred daritvenim obedom.
Embolizem ali prošnja za mir
Gre za dostavek k očenašu, prošnjo, da nam Bog podari mir v naših dneh. Ljudstvo odgovori z vzklikom: »Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.
Znamenje miru in sprave
Tudi to znamenje je dodatek k očenašu. Danes je ta obred dan na izbiro.
Lomljenje kruha
Obred lomljenja kruha je Cerkev uvedla v mašni obred v spomin na obred pri zadnji večerji, ko je Jezus po judovski navadi razlomil hleb kruha, ki je bil navadno tako velik kot krožnik in za prst debel, ga posvetil in razdelil med apostole. Z uvedbo hostij je postalo lomljenje kruha praktično nepotrebno. Kljub temu pa se je ohranilo v prenovljenem bogoslužju, saj ostaja znamenje, da smo vsi deležni enega kruha. Ob tem pa lomljenje kruha spominja tudi na Jezusovo smrt na križu, ko je bilo njegovo telo »zlomljeno«.
Obred pomešanja – immixtio
Duhovnik vzame košček hostije in ga spusti v kelih, v posvečeno vino. S tem se poudari povezanost današnje evharistije z včerajšnjo vse do apostolskih dni, do Kristusa. Obred pomešanja kruha in vina spremljajo danes naslednje besede: Ta združitev telesa in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo vsem, ki ga bomo prejeli, v večno življenje.
Jagnje božje
To je vzklik po usmiljenju in miru, kot bližnja priprava na obhajilo.
Obhajilo
Duhovnik pred obhajilom zmoli posebno molitev priprave, ki se glasi takole: Uživanje tvojega Telesa, Gospod Jezus Kristus, ki si ga jaz nevredni drznem prejeti, naj mi ne bo v sodbo in pogubljenje, marveč naj mi bo po tvoji dobroti v varstvo in zdravilo za dušo in telo. Nato mašnik poklekne, vzame v roke sveto hostijo in pravi: Glejte, to je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Ljudstvo odgovori: Gospod nisem vreden, da prideš k meni…
Mašnik doda: Kdor uživa ta kruh bo živel vekomaj.
Obhajilo vernikov se vrši tako, da mašnik ali izredni delivec obhajila vsakemu pokaže hostijo in reče »Kristusovo telo«.
Kdor je že prejel presveto evharistijo, jo sme prejeti še enkrat isti dan samo med evharističnim opravilom, ki se ga udeleži.
Obhajilni spev
Obhajilni spev je evharistična pesem, ki ima namen združiti ljudi v eno pesem, kakor nas združuje prejem obhajila.
Ablucija – umivanje svetih posod
Že sam izraz »umivanje svetih posod« razodeva praktični značaj obreda. S tem obredom izražamo dolžno spoštovanje in skrb, da bi se ne izgubil in s tem onečastil kakšen manjši košček posvečenega kruha ali ostalo kaj posvečenega vina. Med umivanjem svetih posod moli duhovnik kratko apologijo: »Gospod, kar smo zaužili z usti, naj prejmemo s čistim srcem. Kar si nam podaril v sedanjem življenju, nam bodi zdravilo za večnost«.
Prošnja po obhajilu
Prošnja po obhajilu je sklep obhajilnega obreda v obliki prošnje in zahvale. Razdeljena je na štiri dele: povabilo, kratka tiha molitev vernikov, prošnja (za sadove opravljene daritve) in odgovor ljudstva »Amen«. Namen te prošnje je povezati mašno daritev z življenjem.
Oznanila
SKLEPNI OBRED
Sklepni obred sestavljajo mašnikov pozdrav, blagoslov, odslovitev in poljub oltarja. Odslovitev je obred, s katerim odslovimo sveti zbor, da se vrne vsak v svoje vsakdanje življenje in z dobrimi deli hvali in slavi Boga.
Maša, pri kateri smo sodelovali v svetišču, se sedaj nadaljuje v življenju, zunaj cerkve. Odrešenje iz svetišča prenesemo na vse stvarstvo. Če nam je gorelo srce, če smo doživeli Jezusovo bližino, ljubezen njegovega darovanja, potem sedaj moramo to oznanjati in pripovedovati.
Katja Podobnik
foto: Katja Podobnik
