Romanje v Rim

V petek, 17. maja smo se z agencijo Aritours odpravili na štiridnevno romanje v Rim, Vatikan in Padovo. Že na avtobusu je vodič Tadej Jakopič poudaril, kako pomembno je, da se zavedamo dragocenega daru vere, ki smo ga prejeli od svojih prednikov. Prav prve krščanske skupnosti so bile zgled bratske ljubezni in so naše korenine iz katerih črpamo Jezusovo veselo oznanilo ter moč vere in upanja.

V času vožnje do Rima se je na avtobusu prepletala molitev z duhovno mislijo, ki jo je vodil naš gospod župnik Damijan Bajec. Na srce nam je položil, da se najgloblje stvari dogajajo v srcu. Včasih človeku v življenju nekaj manjka in ne ve kaj. In to je prav tisti zaklad vere in nevidni svet. V nas je več življenja, če smo povezani z Gospodom. On sam nam pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Gospod župnik je poudaril, da smo na tem svetu romarji in celotno naše življenje je romanje. Pomembno je, da se v življenju zavedamo tega. Lahko imamo vse zaklade sveta, če vere nimamo, nismo nič. Zato se je potrebno zanjo truditi. Romanja  pa  pripomorejo k duhovni rasti in k zbližanju odnosa z Gospodom.

Za geslo romanja smo si izbrali naslednje besede:

» Vem komu sem veroval.« (2 Tim 1,12).

Čeprav je bila pot dolga, je ob branju šmarnic, prepevanju, molitvi, duhovni besedi g. župnika Damijana Bajca in vodenju g.Tadeja Jakopiča še prehitro minila. Že takoj ob prihodu v Rim, smo se peš odpravili do cerkve Santa Maria dell'Anima, kar naj bi v prevodu pomenilo Marija rešiteljica duš. Tukaj smo imeli sveto mašo. Gre za eno najlepših cerkva v Rimu. Sprehodili  smo se mimo trga Navona, kjer stoji fontana posvečena štirim rekam sveta, do Pantheona. To je najbolj ohranjena zgradba antičnega Rima, nekdanji rimski tempelj, sedaj cerkev Device Marije in vseh svetnikov.  Za nas kristjane je ta zgradba pomembna, ker so 13. maja 609 leta vanjo prepeljali 28 vozov relikvij prvih kristjanov, mnogo med njimi je bilo mučencev. Relikvije so bile pripeljane iz katakomb, ki so bile v tistem času oskrunjene. Lahko trdimo, da so tla po katerih smo  hodili sveta zemlja.

Pot nas je peljala do cerkve Santa Marija Sopra Minerva, kjer je grob pomembne svetnice Katarine Sienske. Prepričala je namreč papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim, v Petrovo mesto, tako da je po njeni zaslugi to mesto prestolnica papežev. Katarina Sienska je tudi ena od šestih sozavetnic Evrope.

Ogledamo si Španski trg s španskimi stopnicami, ki jih sestavlja 138 stopnic in so najširše v Evropi.  V njihovi bližini, na trgu Trevi kraljuje svetovno znana fontana Trevi.

Naslednje jutro se zapeljemo do bazilike sv. Janeza v Lateranu, kjer imamo sveto mašo. Papeška velika bazilika svetega Janeza v Lateranu, znana tudi kot Lateranska bazilika je sedež rimskega škofa, papeža. Lateran je ena od štirih papeških rimskih bazilik: sveti Peter, sveti Pavel izven obzidja, Marija Snežna ter sveti Janez v Lateranu. Vse štiri bazilike imajo sveta vrata, ki jih odprejo ob svetih letih. Papeži so dobrih tisoč let bivali v Lateranu, proti koncu 14. stoletja so se preselili v Vatikan, toda njihova stolnica-škofovska cerkev je še vedno bazilika sv. Janeza v Lateranu. Ta cerkev je tako mati vseh cerkva. Prav v tej cerkvi si lahko zastavimo vprašanje o naši pripadnosti Cerkvi, kako pridobivamo ali izgubljamo talente, ki nam jih je Gospod namenil, kako mi širimo Jezusovo oznanilo in nenazadnje ali želimo slišati in izpolnjevati Gospodovo voljo, tako kot so jo prvi kristjani. V kletki nad oltarjem lahko vidimo kipa Petra in Pavla. V cerkvi so ob obeh straneh kipi apostolov, na stropu pa različni grbi papežev.

Od tukaj se odpravimo do bazilike Marije Velike (Snežne). Znana je po tem, da je največja Marijina cerkev v Rimu (od tod tudi ime Maggiore – velika) in pa po ikoni Marije, rešiteljice rimskega ljudstva, ki se nahaja v tej cerkvi. Njeno ime Marija Snežna ali latinsko Sancta Maria ad Nives je nastalo na podlagi legende. Pod papežem Liberijem, ki je Cerkev vodil od leta 352 do leta 366, je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje žene sklenil, da Gospodovo mater Marijo napravi za dedinjo svojega velikega premoženja, ker sama nista imela otrok. Molila sta, kako naj bi ta sklep uresničila. V noči med 4. in 5. avgustom, ko je v Rimu navadno največja vročina, se je zakoncema v sanjah prikazala Marija in velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enake sanje je imel tudi papež Liberij, ki je zgodaj zjutraj šel v spremstvu duhovščine in ljudstva na grič Eskvilin, pokrit s snegom, in tam označil prostor za zidanje Marijine cerkve. Bleščeče beli sneg sredi poletja je v legendi simbol Marijine brezmadežne čistosti. Pri cerkvi, ki jo je papež Liberij dal pozidati, je bila tudi votlina Kristusovega rojstva, posneta po pravi betlehemski votlini, zato so to cerkev imenovali tudi 'blažena Devica Marija pri jaslicah'. »Jaslice« obsegajo pravokoten prostor, kjer je nameščen oltar in nekakšna čisto majhna apsida ali votlina, ki predstavlja »jaslice« v ožjem pomenu in ki vsebuje tudi relikvije. Nam Slovencem in sploh Slovanom je ta Marijina bazilika  še posebno ljuba, saj so v njej opravljali in prepevali svoje prve sv. maše v slovanskem jeziku prvi učenci sv. Cirila in Metoda skupaj s sv. Metodom samim. Pomudili smo se tudi pri Piju V., velikem Marijinem častilcu. Njegovi posmrtni ostanki počivajo v stekleni krsti prav v tej cerkvi.

Odpravimo se proti Vatikanu. Tam najprej obiščemo vatikanske muzeje, kjer so že 500 let shranjene dragocenosti, umetnine, slikarska dela in darila posameznih papežev skozi dolgo zgodovino: od antičnih časov do srednjega veka. Vsak papež je dodal svoj del, svoj prispevek, zato je nekaj delov muzeja poimenovano po posameznih papežih. Stropi so prekrasno poslikani in okrašeni. Množica ljudi, ki si ogleduje te muzeje človeka kot val reke potiska naprej in ne dovoli, da bi si človek vse to lahko v miru ogledal. To se je še posebej izrazilo v  Sikstinski kapeli, ki jo je poslikal Michelangelo. Gre za najslavnejši poslikan prostor na svetu. Ta umetnina je priznana tudi kot najmogočnejše delo posameznika v zgodovini zahodne umetnosti. Želeli smo si, da bi se tu več časa ustavili. A to so bile le naše želje. Ogromna množica ljudi  in varnostniki so nas potiskali skozi prostor. Ob tej izkušnji  sem se spomnila na žalostne zgodbe beguncev. Kot sem se jaz in po verjetnosti celotna skupina počutila ujeto, potiskano in prestrašeno v tej množici, tako se počutijo ljudje, ki so pregnani s svojih domov zaradi težkih situacij. Včasih nam Gospod tudi po takih situacijah pošilja svoja sporočila. Želi nam omehčati srce in odpreti roke tudi za tiste, ki si želijo našega usmiljenja.

Po ogledu muzejev smo se odpravili do bazilike sv. Petra. To je največja cerkev v krščanskem svetu. V njej je pokopan sveti Peter. Njegovi posmrtni ostanki se nahajajo pod baziliko.  V tej baziliki so tudi  grobovi 164 njegovih naslednikov -papežev. V kapeli sv. Sebastjana je grob sv. Janeza Pavla II. V baziliki je shranjena tudi bronasta relikvija "Stol svetega Petra". Stol je bogato okrašen z reljefi in zlatimi listi. Ta sedež, imenovan tudi Cathedra Petri, je svečan škofovski stol (katedra), od koder je papež izvajal svojo službo. Do danes so ohranjeni le drobci originalnega stola, vzidani v oltar. Še vedno pa se za izvajanje papeške oblasti uporablja izraz ex katedra - s (Petrovega) stola. Osrednja značilnost bazilike je baldahin, ali lok nad papeškim oltarjem. Ob straneh prestola sta dva angela, naslednja dva pa držita ključe in zlato krono. Med oblaki in snopom zlatih žarkov je v luči slikovitega okna golob, simbol Sv. Duha, ki bedi nad rimsko katedralo z žarki svoje modrosti, ter s svojim nezmotljivim naukom vodi krščanski svet. Po ogledu cerkve se v baziliki umaknemo k grobu sv. Pija X,, kjer molimo desetko rožnega venca. Vsakdo je imel v tej cerkvi možnost tudi sam v tišini srca moliti, se poglobiti vase in se še globlje povezati z nebeškim Očetom. Tudi pri grobu sv. Janeza Pavla II. smo se romarji veliko časa ustavili in moliti. Z njim smo na nek način še bolj povezani, saj imamo tudi v naši cerkvi njegove relikvije. Nekaj naših romarjev se je povzpelo tudi na kupolo cerkve sv. Petra in občudovalo razgled na Rim in Vatikanske vrtove.

Tretji dan smo se zapeljali do Kalistovih katakomb. Na poti do njih se peljemo mimo cerkvice, kjer nad vhodnimi vrati piše: 'Quo vadis, Domine?', kar v prevodu pomeni: "Gospod, kam odhajaš?"  Apostol Peter je želel zapustiti Rim, da bi se izognil smrti.  Na poti pa sreča Kristusa. Vpraša ga: 'Gospod, kam odhajaš?' In Jezus mu odvrne, da gre v Rim, da ga bodo spet  križali. Peter se vrne v Rim k krščanski skupnosti. Tu ga ujamejo in ga križajo z glavo navzdol, saj pravi, da ni vreden tega, da bo križan kot njegov Gospod.
V katakombah nas prijazno sprejme slovenski duhovnik. Katakombe namreč upravljajo selezijanci iz petnajstih različnih narodov in med njimi so  tudi slovenski duhovniki.

Duhovnik nam v uvodu pove, da katakombe lahko štejemo za zibel krščanstva in so pravi arhiv začetkov Cerkve. Poslikave, kipi in napisi, ki jih najdemo v njih, predstavljajo dragocenosti s pomočjo katerih si lahko predstavljamo običaje in načine mišljenja prvih kristjanov. Tu so zapisana vsa preganjanja in trpljenje Cerkve v njenih prvih časih. Prvi kristjani so z vso vnemo razglašali Jezusov nauk ljubezni, razglašali so, da smo vsi božji otroci, enaki pred Bogom, da je vsak človek naš brat četudi je suženj. Te vrednote so rušile osnovne strukture mesta in imperija, saj Rim ni mogel shajati brez suženjstva in izkoriščanja. Prav zaradi tega je velika množica prvih kristjanov umrla mučeniške smrti. Njihovi grobovi pa so bili prav tukaj. Ob tem se nam poraja vprašanje, zakaj so kopali grobove pod zemljo? Prvi razlog je bil ta, da so kristjani odklanjali sežig trupel svojih pokojnih. Pred očmi so imeli dejstvo, da je bil Jezus sam pokopan. Želeli so biti skupaj tudi v pričakovanju vstajenja. Drugi razlog pa je, da v drugem in tretjem stoletju kristjani niso imeli veliko zemljišč, kjer bi lahko pokopavali. Poseben način pokopavanja v katakombah so izbrali zato, ker so z grobovi v stenah in v nadstropjih pridobili veliko prostora. Vsakdo je bil pokopan v svoj grob, tako otrok kot odrasel. Vsak grob je bil hermetično zaprt. Vulkanska kamnina je omogočala, da je  grob obstal. Na stene grobov so upodabljali krščanske simbole. Ker se s smrtjo zaključi fizično bivanje, so v grobove dajali dragocene predmete. Tukaj so se opravljale tudi skupne molitve. Grobovi pod zemljo so imeli tudi to prednost, da so bili v času hudih preganjanj zavarovani. Njihova največja globina sega do 30 metrov, dostop do vseh nadstropji so omogočale stopnice. Vse to delo je bilo opravljeno v soju svetilk z vso potrpežljivostjo z majhnimi krampi. Izkopani material so odnašali v vrečah in koših. Izkopavanja so trajala skoraj 300 let. Najstarejši grobovi so najvišje, najmlajši najnižje. 

Posebej se me je dotaknila kripta svete Cecilije. Tu so našli truplo mučenke sv. Cecilije. Sedaj je tu le kopija originala (original je bil prenesen v Trastevere) in predstavlja mučenko, kot so jo našli v grobu. Na vratu so sledi meča, ki kažejo kako je bila umorjena. Na eni roki ima iztegnjene tri prste, kazalec druge roke pa kaže na te tri prste. To mlado dekle je tako izpričalo svojo vero: Verujem v Sveto Trojico. V katakombah se je lahko slikalo samo v enem prostoru, zato je njena slika vzeta iz interneta.

Hoja po teh hodnikih v podzemlju je nekaj, kar bi moral doživeti vsak kristjan. Hodiš po sveti zemlji, pravzaprav bi morali hoditi kleče, tako je sveta. In prav tukaj se zaveš, kako je naša vera šibka, je kot pero, ki ga lahko piš vetra odnese. Prvi kristjani pa so pričali za Jezusa s tako vnemo, da se niso bali meča in mučeništva. Vse besede so bile  tukaj odveč, saj so nam prvi kristjani z zgledom pokazali,  kako pomembno je oznanjevanje, kako pomembno je, da dar vere posredujemo naprej svojim rodovom. Da za seboj puščamo sledi, kot so jih tudi oni nam zapustili.

Kot pokopališče so katakombe funkcionirale 300 let. Zaradi vdorov nastane v katakombah razdejanje zato kristjani poberejo ostanke in jih prenesejo v ostale cerkve, največ v Pantheon. V kapeli nad katakombami imamo tudi sveto mašo.

Sledi ogled cerkve svetega Pavla, kjer lahko visoko na stenah uzremo slike papežov. Pod oltarjem pa je grob sv. Pavla. V cerkvi se tudi pomudimo pri skupni molitvi in razmišljanju Pavlovega stavka: »Zato tudi vse to trpim. A me ni sram, ker vem, komu sem veroval, in prepričan sem, da more zaklad, ki mi ga je zaupal, obvarovati do tistega dne (2 Tim 1,12).«  Gospod župnik nas je  opomnil, da bi si morali tudi mi v življenju večkrat obuditi to vero v svojem srcu, si obrisati prah iz zakramenta sv. krsta in vseh ostalih zakramentov, da bomo čez leta lahko rekli, da vemo komu smo verovali. Cerkev se mora vračati k izvirom in kar nas oddaljuje od tega je potrebno odstraniti.

Gremo do Koloseja, ki si ga ogledamo z obzidja in se napotimo v cerkev sv. Petra v verigah. Tu lahko vidimo vozle sv. Petra, upodobitev Petra v ječi, Mojzesa in še druge poslikave.

Sprehodimo se mimo spomenikov kot so: Forumi, slavolok Severa in Kapitol. Kapitol je eden od sedmih rimskih gričev, kjer je bilo ustanovljeno zgodovinsko mesto Rim. Položnejše stopnišče vodi na Kapitolski trg. Na njem so tri palačeː na levi Muzejska palača (Palazzo Nuovo), na desni Konservatorska palača (Palazzo di Conservatori), v ozadju, na sredi pa Senatska palača.

Obiščemo baziliko s. Maria in Aracoeli, ki je zavetnica za težke zakone. Tukaj je pokopana sv. Helena (po izročilu naj bi našla Jezusov križ). V tej cerkvi zmolimo desetko Rožnega venca za vse težke zakone v naši župniji.

Naslednji cilj je cerkev Al Gesu, ki je matična cerkev Družbe Jezusove in velja  za najlepšo baročno cerkev  v Rimu. Tukaj je grob Ignacija Lojolskega in Frančiška Ksaverija. Gospod župnik nam položi na srce, kako je pomembno, da v življenju prepoznavamo, kaj je za nas dobro in kaj ne. Prav Ignacij Lojolski nam je približal razločevanje duhov. Misli in čustva namreč lahko prihajajo od sveta, okolja, od nas samih, od hudega duha, prihajajo pa tudi od Svetega Duha. 

Pot nas vodi do cerkve Santa Maria in Vallicella, poznana tudi kot Chiesa Nuova. Je glavna cerkev oratorijancev, cerkvene kongregacije duhovnikov, ki jo je ustanovil sv. Filip Neri v 16. stoletju. Notranjost cerkve je klasično baročna. Je bogato poslikana s freskami, s prizori iz stare in nove zaveze. Molimo ob grobu sv. Filipa Nerija, ki ga je papež Janez Pavel II. poimenoval 'prerok veselja'. Skupaj s svetim Petrom in Pavlom je tudi zavetnik mesta Rim. V krščansko življenje in vzgojo mladih je prinesel svežino in veselje. Papež Frančišek pravi, da je zahvaljujoč apostolatu svetega Filipa, »zavzemanje za zveličanje duš postala prednostna dejavnost Cerkve«. Ponovno se je spoznalo, da morajo biti »pastirji z ljudmi, da bi jih vodili in podpirali v veri.«

Zadnji dan obiščemo še Padovo, mesto sv. Antona Padovanskega in Sv. Leopolda Mandiča. V baziliki sv. Antona obiščemo svetnikov grob, si ogledamo cerkev in imamo v eni izmed kapel tudi sveto mašo. Ustavimo se tudi v cerkvi pri kripti sv. Leopolda Mandiča in v tišini molimo. Ogledamo si tudi bogato zapuščino tega majhnega moža a velikega svetnika.

In že sledi pot proti domu.

Rim je mesto, ki je polno turistov in kaj hitro se lahko zgodi, da tudi romarji ostanejo samo turisti, če ne nosijo ves čas romanja v srcu misel, da so to kraji prvih kristjanov, prvih mučencev, da so to naše korenine iz katerih je zraslo drevo naše vere.

Posebna zahvala gre gospodu župniku Damijanu Bajcu za duhovno bogato vodenje. Večkrat je poudaril, kako je pomembno, da ne presekamo svojih korenin, temveč se k njim vedno znova vračamo. Ves čas romanja je božjo besedo vpletal v vsakdanje življenje, kako jo lahko danes razumemo in za kaj se je vsak dan vredno truditi. Večkrat nam je položil na srce, da moramo hrepeneti po Gospodovi besedi kakor žejna zemlja po studencu žive vode.

Naj dobri Gospod blagoslovi g. župnika z modrostjo svetega Duha, da bo našo župnijo še naprej vodil kot dobri pastir, ki  mu ni vseeno za ljudi. Da bo bdel nad nami, nas spremljal, opominjal in vodil po tisti poti, ki so jo pripravili že prvi kristjani in vodi do samega nebeškega kraljestva. Nam vsem pa želim, da bi na tej poti vztrajali, se večkrat ozirali nazaj in črpali moč za vsak nadaljnji korak prav iz svetosti prvih kristjanov, njihove vztrajnosti, boja proti slabemu in neustrašne želje biti pričevalec za Gospoda.

Katja Podobnik

foto: Katja Podobnik in Simona Mugerli

fotografija sv. Cecilije in hodnika v Katakombah je iz interneta