Župnijsko romanje na svete Višarje 16.6.2018
Svete Višarje so 1766 metrov visoka gora nad Trbižem. Že v 16. stoletju so goro imenovali božjo pot treh narodov, saj je tukaj zibelka "srečanj treh dežel", ki že leta zbira na Marijinih božjih poteh Slovence, Italijane, Furlane in Nemce. Danes svetim Višarjem pravijo božja pot Evrope. To je kraj, kjer se cerkev skorajda dotika neba, pogled na naravo pa razkriva čudovita dela našega Očeta vsemogočnega Stvarnika.
O nastanku božje poti na Svetih Višarjah se je ohranilo staro izročilo, ki pravi, da je leta 1360 neki pastir iz Žabnic iskal izgubljene ovce. Našel jih je na vrhu Višarij, klečeče okoli brinovega grma. Začudeni pastir je zagledal v njem lep lesen kip Marije z Jezusom. Tudi sam ga je počastil s poklekom, nato pa odnesel v župnišče v Žabnice. Župnik ga je spravil v omaro. Toda naslednji dan je bil kip spet na gori in ovce okrog njega. Tudi tretji dan se je prizor ponovil. Žabniški župnik se je obrnil na oglejskega patriarha in mu povedal vso zgodbo. Patriarh je ukazal, naj postavijo na kraju, kjer so kip našli, kapelico. Številni čudeži in nenavadni dogodki so privabljali romarje na to goro, da je tu božja pot zacvetela kot nikjer drugje. Toda leta 1780 jo je prizadel vihar jožefinskih reform. Državna oblast je romanja prepovedala. Oltarje so podrli in razprodali, iz cerkve pa izkopali tlak. Vse premoženje je bilo zaplenjeno in dano v verski sklad za nove župnije. Ljudje pa niso pozabili Višarij in dosegli, da je bilo spet kmalu vse tako kot nekoč.
Drug vihar je poškodoval Višarje med prvo svetovno vojno. 16. septembra 1915 je, poškodovana zaradi granat, zgorela višarska cerkev. Marijin kip je bil rešen in imel zavetišče dolgo časa v Mariboru, pri Sv. Križu nad Dravogradom in v Žabnicah, ter se po desetih letih vrnil "domov". Tu kraljuje po različnih zgodovinskih viharjih še danes. Svetišče, ki je bilo tolikokrat popravljeno, danes krase lepe slike Toneta Kralja, oltar, kjer kraljuje starodavni Marijin kip, je narejen iz kosov starega marmornega oltarja, ostala oprema pa je veliko skromnejša kot nekoč, saj so jo poškodovali ali odnesli viharji zgodovine. (vir: Petrič v http://www.kam.si/romarske_cerkve/svete_visarje.html)
V to Marijino svetišče smo kot župnija poromali tudi Tolminci. Sveto daritev ob 10.00 uri je vodil naš g. župnik Damijan Bajec ob somaševanju obeh domačih duhovnikov kaplana Marka Sabotiča in duhovnega pomočnika Silvestra Čibeja. Somaševanju se je pridružil tudi duhovnik iz druge slovenske župnije, ki je ta dan prav tako priromala v Materin objem. V pridigi nas je nagovoril pater Peter in nam na srce položil, da smo ljudje bitja skupnosti. Apostoli so se vztrajno zbirali v skupni molitvi, kot smo se mi skupno zbrali pri Mariji. Spomnil nas je na to, da drug brez drugega ne moremo živeti in nas povabil k sodelovanju in složnosti. Potrkal je na naše duše, da velikokrat ne vidimo oziroma ne prepoznamo, da je za vsem tem kar prejemamo in uspemo dobrega narediti sam naš Oče. Bog nas podpira pri tem, da delamo svet bolj lep. Zato naj v nas gori vera, da bo Gospod blagoslovil vse kar naredimo dobrega. Pater Peter se je dotaknil tudi Kraljeve slike v cerkvi, ki prikazuje Marijo kraljico Evrope, ki razgrinja svoj plašč tako na široko, da vsak lahko pod njim najde zavetje in tolažbo. In za vsem tem gori božja ljubezen in toplina, kajti Bog nas ima neizmerno rad. Zato nas je vsakega posebej poklical po imenu. Ljubi nas kot oče ljubi svojega otroka in od nas želi in pričakuje, da v naših srcih raste božje kraljestvo tako kot otrok raste v odraslo osebo. Zato je pomembno da smo v svojih odnosih odprti do ljudi, da ne zapiramo pred drugimi svojega plašča ampak ostajamo povezani med seboj, kot so bili povezani prvi apostoli. V Marijino varstvo je priporočil tudi vse naše župljane, ki se romanja niso udeležili. Sveto daritev smo sklenili z litanijami Matere božje. Sprehodili smo se tudi za oltarjem, kjer je na steni med drugim tudi slika novodobne Evrope in prispevek, kam Evropa hiti. Vsakdo pa je v roke dobil molitev k višarski Mariji, Kraljici Evrope.
Ob 12.00 uri je sledila maša v treh jezikih in sicer v slovenskem, italijanskem in nemškem, ki so se med seboj neprestano prepletali. Pri taki sveti daritvi človek še bolj začuti pomembnost povezanosti narodov med seboj, kajti vsi smo otroci enega Očeta in kot taki dolžni skrbeti za mir in povezanost med seboj.
Vsaka božja pot, vsako obračanje k Materi Mariji, vsaka vztrajnost in goreča molitev, ne ostane praznih rok, ampak obrodi sadove, vidne ali nevidne. Verjamem, da bo tudi ta pot pustila rodovitne sadove v naši župniji in nenazadnje tudi v našem slovenskem narodu.
Hvala gospodu župniku, ki mu ni vseeno za našo župnijo, ampak skrbi, da prav vsi, vsak na svoj način, lahko rastemo v veri, upanju in ljubezni. Po pet dnevnem češčenju Najsvetejšega in romarski poti k Materi Mariji, je bila naša duša osvežena z živo vodo iz samega božjega studenca. Prav povezovanje ljudi je namreč tisto, ki ga Jezus že od ustanovitve Cerkve naprej, pričakuje od nas. Marijin plašč pa je tako širok, da lahko zaobjame vse ljudi in pod njim ni prostora za sovraštvo in razprtije. Hvala tudi obema tolminskima duhovnikoma, ki sta nas na poti spremljala. Bog vam povrni z obilnim blagoslovom, Mati Marija pa naj vas varuje pod svojim plaščem.
Katja Podobnik
foto: Katja Podobnik
