Župnijsko romanje v Međugorje od 22.10 - 25.10.2015
»Pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk. 1,37) Tako je angel Gabrijel odgovoril Mariji, ko ji je oznanil veselo novico o božjem materinstvu. In prav ta stavek smo si izbrali za glavno misel našega romanja. V urah, ki smo jih preživeli v avtobusu, smo z molitvijo rožnega venca in psalmov, pesmijo in poslušanjem božje besede, pletli duhovni venček, na katerega smo nanizali naše prošnje, težave, stiske, nemoč, osamljenost, zahvale in veselje in smo ga v Međugorju izročili Mariji za Jezusa. Ob prebranih odlomkih iz evangelija: »Marta, Marta, mnogo stvari te skrbi in vznemirja, a le eno je potrebno.« (Lk 10, 41) in »Še eno ti manjka: prodaj vse kar imaš in razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih, potem pridi in hodi za menoj.« (Lk 18, 22) smo se vsak pri sebi zamislili, kaj je potrebno in kaj nam manjka, da nismo bolj božji? Nekateri smo odgovor na to dobili že na listku z božjo besedo, ki smo jo dobili na avtobusu, drugi pri sveti maši, spet drugi pri češčenju križa in Najstvetejšega, ali pri vzponu na Križevac in Crnico.
Gospod župnik Damijan Bajec, nam je ob vsaki postaji, tako križevega pota, kot pri skrivnostih rožnega venca, poskušal približati božjo ljubezen za naše odrešenje. Jezus je bil po krivici obsojen in vendar je molčal, deležen je bil zaničevanja in je molčal. Tudi njegova Mati bi lahko iz usmiljenja pritekla k njemu na poti, ko je nesel težki križ, a je molčala in nemo v svoji bolečini zrla v svojega Sina, kajti vedela je, da On mora svojo pot. Kako pa odreagiramo mi? Ali pustimo otrokom oditi od nas?
Z Jezusovo smrtjo na križu in vstajenjem, je tudi naše trpljenje blagoslovljeno, čeprav padamo pod težo življenjskih križev, vstajamo in gremo naprej skupaj z Jezusom.
Bog se nam stalno razodeva, tako kot se je včasih, tako se tudi danes. Vedno nam je blizu. Kako ga mi sprejemamo, koliko mu zaupamo, koliko se mu prepuščamo, pa je odvisno od nas samih. Marija mu je zaupala, bila mu je vdana. Njena pot ni bila lahka. Pestile so jo stiske, strah, nemoč, meč bolečin je prebodel njeno srce in vendar je zaupala. Zaupala je v ljubezen Boga Očeta, verovala je v moč besede njenega Sina in zmogla je prenesti vse kar ji je bilo dano v življenju. Njena nagrada za zvestobo in zaupanje, je bila največ, kar si človek lahko le želi in upa, to je v večnosti gledati Boga iz obličja v obličje.
Mi smo tisti, ki si tlakujemo svojo pot in dopuščamo ali pa tudi ne dopuščamo Bogu, da to našo pot usmerja in vodi. In tudi takrat, ko se nam zdi, da stojimo pred prepadom, da ni prehoda, da smo v popolni temi, da je naše življenje brezsmiselno, zaupajmo Bogu, kajti pri Njemu ni nič nemogoče.
Nadja Blažej in Katja Podobnik
