ŽUPNIJSKO PEŠ ROMANJE NA SVETO GORO 2026

V nedeljo, 6. septembra smo imeli župnijsko romanje na Sveto Goro. Nekateri so se na pot odpravili z avti, drugi z avtobusom, skupina romarjev, pa se nas je odpravila peš. 

Kako pogosto se zavestno spominjamo, kaj praznujemo pri sveti daritvi? Ali je prihajanje k maši le del rutine, ki nam je bila privzgojena in nam verski dogodki predstavljajo le orodje, s katerim se lahko izpostavljamo in naredimo mogočne pred občestvom, namesto da bi izkazali svojo majhnost pred Bogom.

Vsakoletna priložnost za duhovno rast je tudi župnijsko romanje na Sveto goro – Skalnico, kjer nas od mraka do zore Oče spominja na tisto noč, ko je bil izdan. Jezus je odšel v temo smrti, da lahko mi hodimo za lučjo življenja.

Zagotovo je nočno romanje tudi pozitiven odziv na povabilo »pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi«. Vsak je na tej celonočni poti čutil fizično utrujenost in obteženost, ki je seveda posledica same poti. Ko pa smo se odzvali temu nenavadnemu vabilu, pa smo s seboj prinesli tudi nerazčiščene in težke misli, žalost, zamere ter ostala bremena, ki dušijo našega duha.

Jezus pa nam zagotavlja »Jaz vam bom dal dušni počitek«. Ni bilo veliko počivanja v tej dolgi noči, ki nas je vodila do Kraljice svetogorske. Bistveno pa je, da se je na kraju počitka v Božji hiši razbremenila duša romarjev.

Simbolno lahko romanje vzamemo tudi kot premik črede na boljšo pašo. Dobri pastir pa je vseveden in pozna vsako izmed svojih ovac ter želi vsaki zagotoviti le najboljše; kajti kako nebi poznal nekoga, za katerega daš svoje življenje.

Naše romanje k svetogorski Mariji je le enodnevni dogodek. Danes je nedelja in že naslednji dan bo vsak spet odšel po svojih obveznostih in ostalih opravilih. Za kristjana pa je vsak dan zahvala Bogu. Če pripadaš Njemu, vedno hodiš za Njim.

Prispevek je pripravil Ambrož Rijavec.