Mašni nagovor ljubljanskega nadškofa, metropolita za obletno mašo na Mrzlem vrhu 22.8.202

Spoštovani organizatorji, dragi bratje in sestre!

Danes se spominjamo tragičnih dogodkov prve svetovne vojne, ki je na Soški fronti neizbrisno zaznamovala ne samo kraje in pokrajino, kjer so potekali boji, ampak še bolj ljudi – tiste, ki so se bojevali v rovih, in tiste, ki so se morali umakniti s svojih domov, zapustiti svoje njive in travnike, svoje vinograde ter s svojimi družinami oditi drugam.

Koliko slovenskih krajev je zaradi bojev na Soški fronti sprejelo begunce s teh koncev in koliko krajev so ravno ti begunci obogatili! Ne vem, česa je bilo več: beguncev zaradi fronte ali beguncev zaradi fašističnega raznarodovanja. Vsekakor so Primorci iz različnih koncev tega zemljepisnega pojma v tistih težkih časih blagodejno pljusknili čez naše pokrajine in med naše ljudi.

Pozdravil sem vas kot brate in sestre, ki se danes skupaj spominjamo tistih, ki so se bojevali na Soški fronti. Tukaj so si stali nasproti v strelskih jarkih, spodkopavali so gore, da bi sovražnika z njegovimi postojankami vred dvignili v zrak. In vendar mislim, da je bilo med njimi, čeprav so se večinoma gledali preko puškinih cevi, več bratstva, več globoko čutečega odnosa, kot ga morda danes doživljamo med dvema sosedoma v istem kraju, v isti vasi.

Skrivnost življenja je v tem, da morda – pravim morda – ljudje, ki si stojijo nasproti in jurišajo drug na drugega, bolj čutijo drug drugega kot ljudje, ki živijo drug ob drugem in pogosto tudi drug mimo drugega.

Druga stvar, ki me nagovarja danes, je sporočilo, ki smo ga prejeli pred tremi dnevi – če se prav spomnim, v sredo. Sporočeno je bilo:

»Iz društva Peski sporočamo, da je zaradi napovedi slabega vremena v petek in soboto spominska slovesnost na Mrzlem vrhu prestavljena v cerkev v Tolminu.«

Čeprav moram priznati, da mi je ta sprememba ugajala, sem se vendarle spomnil – tudi nekateri izmed vas se boste tega spomnili – na organizacijo različnih dejavnosti v naši bivši državi, ki so se odvijale pod skupnim imenom NNNP – nič nas ne sme presenetiti.

In zgodilo se je – ali pa je to zgolj natolcevanje –, da so sodelujoči dobili sporočilo: »Dogodek nič nas ne sme presenetiti v soboto odpade zaradi dežja.«

In mi smo tukaj, na suhem in na toplem, v župnijski cerkvi v Tolminu.

Pred sto leti, ko so po teh dolinah in hribih divjale bitke velikih soških ofenziv, ne vremenske razmere ne karkoli drugega ni spremenilo stanja. Možje in fantje so bili v rovih in so čakali na žvižg, na ukaz, in so planili na brate v rovih nekaj deset metrov stran, s katerimi so pred nekaj meseci za božič skupaj prepevali Sveto noč.

Bili so bratje, bolj, kot smo to mi danes, obenem pa ni bilo nobenega povelja, ki bi se glasilo: »Zaradi vremena fronta v tem tednu odpade.«

Za nas je namreč danes fronta zaradi vremena odpadla. Toda pred sto leti niso imeli tega privilegija.

Zato verjamem, da se je tudi po rovih in kavernah po tolminskih hribih postavljalo vprašanje: Kje je Bog v tem divjanju zla?

Ko se je hudobija strgala z verige, kot je bilo videti v vsem neizmernem nasilju in trpljenju, kje je bil Bog? Je še ostajal Bog, je še stal ob strani trpečih in umirajočih? Je še vedno na vsako trpljenje in smrt zrl s križa, na katerem je prosil za odpuščanje za hudobijo človeštva?

V vsem trpljenju me ne preseneča pismo, ki ga je iz bitke za Stalingrad prejel pravoslavni duhovnik. Poslal mu ga je njegov sin, vojak Rdeče armade. Takole je pisal:

»Oče, Boga ni! Iskal sem ga na nebu, pa z neba padajo bombe in smrt. Iskal sem ga v strelskih jarkih, v katerih se blato meša s krvjo. Iskal sem ga v svojih tovariših, pa so enako prestrašeni in obupani, kot sem jaz sam. Boga ni. Ne na nebu, ne na zemlji in ne v mojih tovariših. Oče, Boga ni. Čeprav vem, da te bo moje pismo bolelo dvakrat huje, saj si me ti učil moliti k Bogu in odkrivati Boga, ti moram povedati, da Boga ni. Oče, v Stalingradu ni Boga!«

Ali je Bog bil v strelskih jarkih in kavernah Soške fronte na Mrzlem vrhu in po drugih vrhovih, kjer so se bratje, kot sem rekel na začetku, spopadali med seboj?

Mar mislite, da bi v kamen Tolminskih hribov vojaki izklesali kaverno in v njej oltar, če bi v teh jarkih Boga ne bilo?

Še več! Bog, ki so ga ti fantje in možje nosili v svojih srcih in se mu priporočali vsak dan od jutra do večera, jim je budil upanje na jutrišnji dan in jim narekoval človečnost za današnji dan.

Ne glede na vse, kar so doživljali, niso podivjali. Ostali so ljudje, ostali so bratje, čeprav v nasprotnih strelskih jarkih.

Vse, kar je bilo v življenju teh vojakov trdnega in zanesljivega, je bil Bog. Prva jutranja misel je bila namenjena njemu in od njega se je poslovila zadnja misel večera.

Prav zaradi tega je Mrzli vrh postal Gora krvi in zdihljajev, kakor ga je imenoval Lajos Negyesi. Na tej gori se je iz dneva v dan ponavljala ista resničnost: »Danes smo še živi. Kaj bo jutri, ve samo Bog.«

Morda nam je eno najbolj pretresljivih doživetij na tem kraju nasilja in umiranja zapustil Igino Giordani:

»Ko sem videl ranjenega madžarskega honveda ali avstrijskega Kaiserjägerja, ki je ležal v skalni razpoki ali v kraterju granate, ga nisem znal sovražiti. Kriv izdaje domovine? Naj bo. Iz svojega duha nisem mogel iztisniti niti kaplje sovraštva. Pred njegovim bledim in prestrašenim obrazom sem se spomnil Jezusovih besed: 'Ko si videl brata, si videl Gospoda. … Nisem videl sovražnikov … videl sem obraze očetov, vajenih božati mehke lase svojih otrok in se po napornem delu zvečer dobrohotno smehljati med svojo družino.'«

Kot v vseh vojnah se je tudi na Soški fronti in na Mrzlem vrhu potrjevala resnica, od zdavnaj znana in vedno znova zanikana: »Vojna je množični umor.« »Kakor kuga služi širjenju kuge, tako vojna služi ubijanju.«

Iskren pogled na dogajanje je Giuseppeja Ungarettija pripeljal do ugotovitve: »Moje srce je najbolj opustošena pokrajina.«

Takrat, pred sto leti, je bilo pomembno brati Ezekielovo prerokbo in pomembno jo je brati tudi danes. Če Gospodovemu veličastvu odpremo tempelj, da postane njegovo prebivališče in biva med nami, vsi ljudje, od najvišjega do najmanjšega, spoznamo, da zgodovina ni v naših rokah, da prihodnosti ne oblikujemo mi, ampak da sta sedanjost in prihodnost Božji in da mora biti naše delovanje odgovor na Božji nagovor. Sicer bo v času in svetu nastajal razdor, ki bo vodil k uničenju.

Isto misel nam posreduje evangeljski odlomek. Ko na mesto, ki pripada samo Bogu, stopijo in si ga prilastijo kdorkoli že – pismouki, farizeji, birokrati, oblastniki, ministri, pozicija, opozicija –, začnejo nalagati neznosna bremena drugim, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti.

Iščejo čast in spoštovanje, ne da bi si to dvoje zaslužili s svojimi dejanji. Mislijo, da jim bo obleka zagotovila ugled in spoštovanje med ljudmi.

In tukaj se vračamo na začetek našega razmišljanja:

»Vi vsi ste pa bratje … Kdor je največji med vami, bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«

Amen.

Prispevek je pripravil Silvester Gaberšček.