ZAHVALA ŽUPNIJE G. ALOJZU TIVADARJU

Na nedeljo Božjega usmiljenja, 19. aprila je bila ob 10.00 sveta maša v zahvalo in priprošnjo za našega dolgoletnega organista in pevovodja Lojzeta Tivadarja. Z vso vnemo in požrtvovalnostjo je ob zahtevni službi in družini to poslanstvo opravljal trideset let vse od nove maše g. Silva Lebana iz Žabč (1968) do nove maše g. Petra Fona leta 1995. Na orglah pa je redno spremljal ljudsko petje še nadaljnjih dvajset let, oziroma dokler mu je to dopuščalo zdravje. Za svoje izjemno plodno in vestno delo na področju cerkvene glasbe je Lojze leta 2013 prejel škofovo priznanje in pred letoma še škofovo zahvalo.

Ob 85. rojstnem dnevu se je g. župnik v imenu celotne župnije Tolmin g. Lojzetu zahvalil za vse kar je naredil na področju cerkvene glasbe, predvsem pa za pogumno in pokončno krščansko držo tudi v časih, ki niso bili ravno naklonjeni javnemu pričevanju življenja po veri.  Več o Lojzetovem delovanju je zapisal g. Silvester Gaberšček v Glasilu: Zahvala župnije g. Alojzu Tivadarju.

Po sveti maši je sledilo še druženje mešanega pevskega zbora z družino Lojzeta Tivadarja.

Vsak človek je poklican k svojemu poslanstvu, pri katerem lahko svoje edinstvene darove in talente uporabi v večjo Božjo slavo.

Bog ne kliče vseh k istemu poslanstvu, pač pa želi, da bi vsakdo dodal svoj edinstven kamenček k velikemu mozaiku sveta. Apostol Pavel v svojih pismih pogosto govori o tej ideji, med drugim v pismu Korinčanom:

Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem čudodelstva, potem milostne darove ozdravljanja, pomoči, vodenja in govorjenja v raznovrstnih jezikih. So mar vsi apostoli? So vsi preroki? Vsi učitelji? Ali vsi delajo čudeže, ali imajo vsi milostne darove ozdravljanja? Ali vsi govorijo jezike? Jih vsi razlagajo? 1 Kor 12,28-30

Bog želi, da bi vsi prispevali nekaj v dobro družbe. Naša naloga pa je, da prisluhnemo njegovemu glasu in mu dovolimo, da nas vodi: tako bomo vedeli, kam naj usmerimo svoje darove in talente. 

Papež Frančišek je v času svojega delovanja večkrat poudarjal, da smo vsi poklicani, da se trudimo za svetost, vsak na svoj način. V eni izmed katehez je takole dejal:  »Svetost ni posebna pravica nekaterih: svetost je dar, ki je podarjen vsem, nihče ni izvzet, zato predstavlja prepoznavno značilnost vsakega kristjana.«

Vse to nam pomaga razumeti, da nam ni treba biti škofje, duhovniki ali posvečene osebe, da bi bili sveti. »Vsi smo poklicani, da postanemo sveti!« Velikokrat smo v skušnjavi, da bi mislili, kako je svetost rezervirana samo za tiste, ki imajo možnost odtrgati se od običajnih stvari, da bi se posvetili izključno molitvi. A temu ni tako! Nasprotno, ravno ko živimo z ljubeznijo in dajemo lastno krščansko pričevanje pri vsakodnevnih opravkih, smo poklicani, da postanemo sveti. Vsak v položaju in življenjskem stanu, v katerem se nahaja. »Vsak življenjski stan vodi k svetosti,« je dodal papež. Doma, na ulici, na delu, v Cerkvi, v določenem trenutku in v svojem življenjskem stanu je odprta pot k svetosti. Frančišek je spodbudil, naj se brez strahu podamo po tej poti, saj nam Bog daje milost. Edino, kar nas prosi Gospod, je, da smo v občestvu z njim in v službi bratom.«

Prvo Petrovo pismo nas spodbuja: »Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel. Če kdo govori, naj to stori, kakor je prav za Božje besede. Če je kdo v kakšni službi, naj jo opravlja z močjo, ki jo daje Bog. Le da bo po Jezusu Kristusu v vsem slavljen Bog« (1 Pt 4,10-11).

Po Frančiškovih besedah je to povabilo k svetosti. »Sprejmimo ga z veseljem in drug drugega podpirajmo, saj poti proti svetosti ne moremo prehoditi sami, vsak zase, ampak se po njej hodi skupaj, v tistem enem telesu, ki je Cerkev, ljubljena in sveta po Gospodu Jezusu Kristusu. Pogumno pojdimo naprej po tej poti svetosti!«

Na različne načine lahko služimo Gospodu, oziroma se odzivamo na njegov klic. Cilj vsakega kristjana so nebesa, zanje pa se je potrebno truditi že v zemeljskem življenju. Vse kar v življenju prejemamo je Božji dar, zato je prav, da te darove delimo tudi med druge.

Lojze je svoj dar izpopolnjeval in ga dolga leta, dokler mu je zdravje to dopuščalo požrtvovalno razdajal v župniji v čast in slavo Bogu in materi Mariji. Sedaj v cerkvi posluša ubrane orglske zvoke drugih, v srcu pa mu ob prepevanju pesmi, roke še vedno igrajo na tipke orgel. 

Prispevek je pripravila: Katja Podobnik

foto: Tantely Gaberšček

viri:

https://si.aleteia.org/2025/03/16/zakaj-je-pomembno-da-v-zivljenju-najdemo-svoje-poslanstvo/

https://nadskofija-ljubljana.si/papez-med-splosno-avdienco-vsi-smo-poklicani-k-svetosti/