Blagoslov novih klopi v župnijski cerkvi 19.3.2026

Na praznik svetega Jožefa, ki je tudi sozavetnik naše župnijske cerkve, je g. župnik Damijan Bajec, ob koncu svete maše blagoslovil nove klopi v cerkvi.

V pridigi nam je pogled usmeril najprej na Marijo, nevesto pravičnega Jožefa, ki  je verovala v trenutku oznanjenja in s svojim: »Tukaj sem,« nas Marija uči, kako naj odgovorimo načrtu, ki ga ima Bog z nami. Tako veruje tudi Jožef, pravični mož, kot ga imenuje Sveto pismo. Evangelij predstavi Jožefa, ko posluša angelove besede: »Ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije, kar je spočela je od svetega Duha. Rodila bo Sina, ki mu daj ime Jezus, ker bo On odrešenik človeštva.« Jožef stori kakor mu je naročil angel, pravi Sveto pismo. Kljub začetni negotovosti sklene, da bo izpolnil Božjo voljo. Opusti misel, da bi odslovil Marijo, jo vzame k sebi in s tem prizna veliko Božje delo.

Jožef stopi skupaj z Marijo na pot vere, od prvega trenutka stoji ob njej, zato mu tudi v litanijah kličemo steber družin. Po vsej verjetnosti spremlja Marijo tudi ko gre v Zaharijevo hišo pomagati Elizabeti in sliši Hvalnico Bogu, ker je pogledal na nizkost svoje dekle. V Hvalnici Moja duša poveličuje Gospoda, ki jo izreče Marija, Jožef lahko vidi, kako Marija daje v svojem življenju prvo mesto Bogu. V njej je uresničen tisti rek, ki so ga v zgodovini Cerkve izrekli mnogi duhovni ljudje: »Moj Bog in moje vse.«

Nato srečamo Jožefa na poti iz domačega Nazareta v Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine in gre s svojo ženo Marijo, ki je bila noseča, da bi se popisal in tako izpolnil cesarjev odlok. Ne izpolnjuje samo Božje, volje ampak tudi cesarjev odlok. Tudi voditelje smo dolžni spoštovati. Tudi v tej okoliščini Marija in Jožef vidita Božjo voljo in je ne zapustita niti v trenutkih stiske, ko se pred njima zaprejo vsa vrata, ker zanju ni prostora v prenočišču. Prepričana sta, da tudi s tem Bog izraža svojo voljo in najdeta zatočišče v hlevu.

Tu se rodi Jezus, tisti, ki ni prišel za nič drugega kot, da izpolni Očetovo voljo. Evangelist Janez opisuje v enem odlomku, ko Jezus govori: »Moja jed je, da izpolnim Očetovo voljo. Rodi se Jezus, obdajajo ga angeli in pastirji in modri z vzhoda. V tisti noči celo stvarstvo pokaže, da noče nič drugega kot ubogati svojega Stvarnika. Tu so vsi tisti nebesni pojavi, ki pripeljejo do hleva pastirje. Temu sledi tudi zelo boleč dogodek, ko se prelije toliko nedolžne krvi in beg v Egipt, da bi se izognili Herodovi okrutnosti. Jožef je tedaj zvest varuh Marije in otroka. Sprejme Božjo voljo, kot že tolikokrat do sedaj. Ko Jezus dopolni dvanajst let se odpravijo v tempelj, sledi zaskrbljeno iskanje Sina in besede, ko ga najdeta: »Zakaj si nama to storil?«

Jožef je bil poglavar družine v Nazaretu, kjer je Sin Boga rastel v modrosti in milosti pred Bogom in ljudmi vse do tridesetih let in izpolni načrt Božje volje. In leta ki sledijo dogodku, ko ga najdeta v templju in se skupaj vrnejo domov, so povzeta v en sam stavek: »Vrnil se je z njima v Nazaret in jima bil pokoren.« Bog je pokoren človeku. Bog, ki uboga. Tako se dogaja, ko človek izpolnjuje samo Njegovo voljo. Ko ti izpolnjuješ samo Božjo voljo, takrat Bog začne tvojo.

Da lahko rečemo, da ljubimo Boga, je potrebno izpolnjevati Božjo voljo. Tudi za nas lahko velja ta misel. Vsako jutro nam Bog ponudi nov dan, ki ga je pripravil za nas. V njem ni nič odveč in nič kar ne bi zadostovalo, nič nepotrebnega, nič nekoristnega.

Gospod župnik sklene pridigo z besedami, da naj nam sveti Jožef iz Nazareta, ta  tako človeški svetnik, pomaga sprejeti to vsakdanjost, ki je prepletena z Božjo, zato, da bi mi, človeški otroci, lahko izpolnjevali Božjo voljo, če nam je kaj do tega. V vsakem dnevu je toliko tega Božjega prepletenega, zato, da lahko izbiramo in izpolnjujemo Božjo voljo. Toliko, da nas celo Bog začne ubogati, ko nekaj prosimo, pa nam kar naredi.

Ob koncu svete maše, ko smo počastili Boga in sv. Jožefa in se zahvalili za to, kar nam dajeta in izprosita, je prišel trenutek, ki ni dan vsaki generaciji, da je lahko pri blagoslovu novih klopi v cerkvi. G. župnik se pošali, da če so te sedanje klopi, ki so bile iz smreke in macesna vzdržale sto let, bi morale te nove, ki so hrastove, vzdržati več sto let. Pred blagoslovom g. župnik pove, da je te klopi po načrtih arhitektke Anice Kovačič iz Idrije, naredil mizarski mojster Jernej Brišar z Bukovega, ki je skupaj s pomočniki danes tudi med nami. Za izdelavo klopi je porabil 1118 ur. G. župnik se je zahvalil tudi vsem, ki so zaslužni, da so te klopi sedaj v cerkvi.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik