Romanje v Medžugorje 2.10 - 5.10.2025 1. in 2. dan

Kar nekaj časa je minilo od našega župnijskega romanja v Medžugorje, vendar so bila vse duhovne spodbude in razmišljanja, tako ob postajah Križevega pota, kot ob premišljevanju skrivnosti Rožnega venca, tako bogata, tako spodbudna za naše življenje, da sem poskušala zajeti čim več povedanega, kar pa seveda terja tudi več časa. Prav postni čas je tisti čas, ko prepletamo dobra dela, odpovedi in molitev, da bi se naša pota bolj približala Gospodovi poti.  Naj nam vsa ta razmišljanja, ki smo jih bili deležni na romanju, ob začetku postnega časa, sežejo do srca in nam pomagajo, da bomo prepoznali Gospodov klic namenjen vsakemu izmed nas, ter tako izpolnili Njegovo voljo zaradi katere nas je poklical v življenje. Ta prispevek je tudi zadnji v sklopu svetoletnega leta.

Romanje v Medžugorje smo tako kot vsako leto pričeli z molitvijo. Med potjo nam je g. župnik predstavil zgodovino Marijinih prikazovanj v Medžugorju. Glavna Marijina sporočila so: mir, vrednost vere, potrebnost spreobrnjenja, molitve, posta in svete evharistije.

Romarji prihajajo v Medžugorje iz vseh koncev sveta, iz vseh celin. Tukaj se srečujejo vse rase in kulture. Poudarek teh romanj je na duhovnosti, sveti maši in sveti spovedi, na adoraciji (češčenju) Najsvetejšega in križa, molitvi Rožnega venca pred sveto mašo, Križevem potu na Križevac, molitvi Rožnega venca na Podbrdo. Medžugorje je povezano z mnogimi spreobrnjenji in tudi z mnogimi duhovnimi poklici.

Glede na to, da smo v tistem tednu obhajali praznik angelov varuhov, nam je med potjo g. župnik spregovoril nekaj besed tudi o njih. Katekizem katoliške Cerkve pravi, da ima vsak vernik ob sebi angela varuha kot pastirja in vodnika, da ga vodi v življenju. Angel ni duša umrlega, ampak gre za posebej ustvarjena nebeška bitja.  Angel varuh je vedno prisoten, tudi če ga ne vidimo ali ga ne čutimo, deluje nevsiljivo, spoštuje svobodno voljo in na zelo blag način navdihuje k dobremu. Njegova naloga je trojna: da varuje (telesno, duhovno, moralno), da vodi (to pomeni, da pomaga prepoznavati Božjo voljo) in prosi zate (moli zame, prinaša prošnje pred Gospoda).
Sveto pismo v psalmu pravi: »Kajti svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih.« (Ps 91, 11)

Kako smo lahko mi najbolj povezani z angeli, z njimi gojimo odnos? Z molitvijo Sveti angel, gojimo zaupanje, zavest, da nisem sam v nobenem trenutku, Bog je namreč ob meni tudi po angelu varuhu. K angelom se obračam po pomoč v skušnjavah, v nevarnostih in izražam hvaležnost zanj, ker vem, da je z mano, tudi če ga ne vidim. Po Božji dobroti ima vsak človek svojega angela, tudi neverni, kajti Bog ljubi vse. Veren človek, ki se zaveda njegove prisotnosti, pa lažje sodeluje z njim.

Angel varuh lahko deluje tudi preko drugih ljudi, ki ti pridejo naproti. Je naš nebeški prijatelj, ki nas spremlja vsak dan, ne vidiš ga, ampak je ob tebi. Bog ti ga je podaril kot dar, ki ti pomaga hoditi po poti življenja proti večnosti.

Poleg angelov varuhov imamo tudi nadangele. To so po katoliškem nauku Božji poslanci, ki imajo posebno nalogo. So Božji služabniki, višji od angelov varuhov. Poznamo tri nadangele: Gabrijel, Mihael in Rafael. Ti angeli so godovali v ponedeljek, 29. septembra. Vsak izmed njih ima svoje poslanstvo, svojo nalogo oziroma vlogo. Mihael je borec proti zlu, je zavetnik Cerkve. Gabrijel je glasnik božjih sporočil zlasti v pomembnih trenutkih zgodovine. Rafael zdravi in spremlja. Je zavetni popotnikov, bolnikov.

Pot je ob vseh duhovnih mislih in molitvi hitro minila.

1. dan

Pričakalo nas je jutro, ki nam vremensko ni bilo najbolj naklonjeno. Nad mestom so se razprostirali temni oblaki, veter pa je z vso močjo vel nad pokrajino, kot da bi nam hotel preprečiti vzpon na Križevac.

Pod vzpetino nas je g. župnik spodbudil z besedami, da nam je premišljevanje križevega potu dano zato, da bi še s kakšne druge strani osvetlili naše življenje. Tudi trpljenje in preizkušnje so del našega življenja, nihče se jim ne izogne. Trpljenje je posledica zla. Polno stvari je našim očem zakrito, lahko pa jih odkrivamo v veri in z notranjimi očmi. Človek z Božjo pomočjo drugače osmišlja tiste dele življenja, ki so povezani s preizkušnjami in trpljenjem. Nič ni narobe, če prosimo tudi za čudež, da bi se določene stvari rešile, ker je človek v določenih zadevah nemočen. Bog marsikdaj na naše prošnje odgovori tudi z besedami: »Ne morem.« Ne vemo zakaj je tako. Prosimo na tem križevem potu, da bi zmogli sprejeti to Božjo svetlobo, ki pada na naše duše, na naše življenje, da bi znali prav videti, prav slišati.

1. postaja JEZUSA OBSODIJO NA SMRT

Človek vidi kar hoče videti in sliši kar hoče slišati, zato se večkrat dogaja krivica. Celo Bog  je pred tem nemočen. On se je učlovečil, da bi mi spoznali in slišali resnico o Bogu, o človeku, o svetu, o duši, o večnosti. Človek se ne potrudi dovolj, da bi marsikaj razumel, prav videl in prav slišal. V kolikor pa se, drugače vidi in sliši. Zaradi tega, ker se človek ne potrudi, je tudi Bog nemočen, zaradi naše svobode je tako. Kadar gre v življenju vse narobe, je Bog na zatožni klopi, je krivec za stvari, ki gredo narobe v mojem življenju in v svetu. On molči. Prosimo Gospoda za milost, da bi v svojem življenju znali tudi krivice sprejemati, jih videti in postavljati na pravo mesto. Naj nam premišljevanje križevega pota pomaga razumeti kakšne stvari našega življenja, jih izročiti, naj naši duši dajo novo moč, da bi svobodno živeli tudi kljub težkim stvarem, ki se nam lahko dogajajo v življenju.

2.postaja JEZUS VZAME KRIŽ NA SVOJE RAME

Križ simbolizira vse kar je težko v našem življenju. Človek si je od zmeraj skušal pomagati, kako bi se križa znebil. Nič ni narobe, če iščem poti, kako bi težo življenja razbremenil (zato imamo možgane, ki nam jih je dal Bog), da bi rešili kar se rešiti da, da bi naredili, kar se narediti da. Pri reševanju križa je Božji nasvet, namig, ki edini pomaga prav živeti, saj lahko živim prav ali narobe, čeprav jaz morda mislim, da prav živim. Zato je potrebno prihajatI pred Boga. Na tej drugi postaji nas uči, da On križ objame. Nam pa s to postajo jasno pove, da so križi našega življenja, ki jih ne bo rešila ne znanost, ne naša iznajdljivost, ne naše sposobnosti, ker ima posebno mesto v stvarstvu. Tudi križ ima svoj smisel, križ nekaj rešuje v življenju človeka, v življenju družine, v življenju sveta. Nepremagljive križe se mora človek naučit sprejemat in videti z njim smisel za naše življenje, ker ga ima. Zato ga Bog tukaj objame in molči. Česar človek ni bil sposoben razumeti, tega Bog ni razložil. Kar pa je človek sposoben razumeti, to je razložil. Stvari, ki jih ni mogel razložiti je pokazal. Na naši strani je, da bi poskusili razumeti, kar se da in sprejeti kar je potrebno. Prosimo za to milost, kajti dar je, ko mi Bog daje milost, da bi nekaj poskusil prav razumeti.

3.postaja JEZUS PRVIČ PADE POD KRIŽEM

Pilat obsodi Jezusa na smrt. Človek obsodi Boga, nesmisel. Bog objame križ, nesmisel. Pri tej postaji Bog leži na tleh pod težo križa, nesmisel. Zelo težko je v trpljenju in preizkušnjah prepoznati smisel. Ni ga križa brez semena nečesa novega. Naravno človek ne hrepeni po križu, po preizkušnjah, tudi ne moremo reči, da je križ dar. Šele ko neka preizkušnja, ta križ ki ga nosimo mine, lahko govorimo o semenu nečesa novega, dodani vrednosti našega življenja. Na tej postaji Jezus leži na tleh, leži pod križem in daje vedeti, kako težak je križ tudi zanj, čeprav tukaj gre za grehe, zlo celega sveta, ki celo Boga podrejo na tla. Zapisano je: »Bogu namreč ni nič nemogoče.« Celo to, da leži pod križem ni nemogoče. Tudi mi ne bomo s križem samo stali v teži življenja, ki nam je naložena na naša bremena. Treba je sprejeti tudi to, da nas bo ta križ lahko podrl na tla. Tam na tleh pa leži tudi Bog. Želi nam dati vedeti, da je takrat z nami in zato bomo lahko tudi mi vstali in nadaljevali pot. Ta postaja nam sporoča, da je zlo in križ, ki ga nosi trpljenje zelo težko, ampak pri Bogu ni nič nemogoče. Z Njegovo pomočjo človek lahko nadaljuje pot. Ta postaja nas spodbuja, da bi v sebi prebudili to vero in to zaupanje zase in za druge s katerimi živimo to življenje, ter da bi znali prav odgovarjati na določene težke stvari v življenju, ker imajo to vrednost.

4.postaja JEZUS SREČA SVOJO MATER

Jezus se sreča z Marijo. Nobene besede še ni rekel. Tukaj je v ospredju Marijina bližina, tako kot v našem življenju. Ona čaka, nekje v življenju se bo tvoj korak srečal z njo. Učencem je svetovala: »Karkoli vam poreče storite.« To pravi tudi nam. Nekje na tvoji poti te čaka, čaka te v obdobju preizkušnje, v trpljenju, v tvojem križu. Že njena navzočnost spreminja življenje, daje drugačen smisel temu, kar nam življenje nalaga na naša ramena. Na določene stvari ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na to, da dovolimo ta srečanja z Marijo. Tudi zato smo tukaj na tem kraju, da bi ugotovili, kako lahko blagodejno Marijina bližina vpliva na naše življenje in na našo življenjsko pot. Drugače je živeti z njo, v njeni prisotnosti, z njeno bližino, da imajo vse stvari našega življenja drugačen pomen, drugačen smisel, saj gre drugače življenje naprej, če zraven spustim tudi Marijo. Za Jezusa je bila na njegovi poti trpljenja zelo blagodejna ta njena bližina, čeprav brez besed. To velja tudi za nas, vem, da je Marija ob meni, ko jo potrebujem.

5.postaja SIMON IZ CIRENE POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽ

Simon je prisiljen, da Jezusu pomaga nesti križ. O Jezusu ničesar ne ve, sam ima druge načrte. Vojaki niso iz sočutja prisilili Simona, da je Jezusu pomagal nesti križ. Oni so hoteli, da čim prej pridejo na cilj, da dokončajo delo. Tudi nam se to lahko zgodi, da nam nekdo skuša pomagati, da je stvar dokončana. Ta postaja lahko rečemo, da je predstavnik vseh institucij, ki nekako pomagajo reševati naše življenje. V ozadju pa tukaj ni ljubezni, ampak so predvsem dolžnosti. Mi lahko namreč nekaj opravljamo zgolj iz dolžnosti, lahko pa iz ljubezni. Kar je iz dolžnosti je vse hvalevredno, ne bo pa prinašalo zadoščenja in blagoslova v naše življenje. Lahko nekomu pomagam, ker sem prisiljen, ker je to moja dolžnost, lahko pa pomagam iz ljubezni do Boga. Taka je tudi družba do nas in mi do družbe. Mi smo tisti, ki ustvarjamo družbo tako kot je. Pri Bogu ni nič nemogoče in vendar pusti, da pride Simon in mu pomaga. Tudi mi moramo pustiti ljudem, da nam pomagajo. Osebno si želimo določenih ljudi, ki bi nam pomagali v življenju, vendar moramo biti kot Jezus, ki je dovolil pomoč človeku, ki ga ni poznal. Nihče življenja ne bo zvozil sam, vedno rabim tudi neko pomoč v življenju in mogel bom pustiti, da mi bo pomagal nekdo, za katerega si ne želim njegove pomoči. Tudi to je del našega življenja, tudi to je križ našega življenja. Lahko pa se znajdem v tisti vlogi, ne kot prejemnik pomoči, temveč kot tisti, ki jo nudi. Prosimo, da bi znali osmišljati tudi to resničnost našega življenja.

6.postaja VERONIKA OBRIŠE JEZUSU POTNI OBRAZ

Najde se Veronika, ki prepozna stisko, bolečino Jezusa in mu obriše krvaveči in prašen obraz. Jezus ji pusti odtis obraza v prtiču. Tudi to je resničnost našega življenja. Tako radi potarnamo, da nimamo ljudi, ki bi nam pomagali, da smo sami. Bog nam zelo jasno sporoča, da bo poskrbljeno za nas, če bomo pustili Boga blizu, če bomo pustili ljudi blizu. Pripeljal na bo na pot človeka, ki bo v njegovem imenu obrisal naš trpeči obraz. Bog sam mu bo vtisnil svojo podobo, ne v prtič, temveč v srce. To je tisto zadoščenje, ki ga človek ima, kadar iz ljubezni do Boga komurkoli, karkoli naredi, ko to potrebuje. Če hočeš imeti odtis Jezusovega obraza v svoji duši, ga ne boš dobil, kadar si se ti odločil, ker imaš čas, da bi nekomu nekaj naredil. To se bo zgodilo takrat, ko boš imel najmanj časa, najmanj volje, ko boš sam potreboval največ pomoči, ko boš najbolj utrujen, ko se ti bo najbolj mudilo, takrat boš dobil nekoga, ki ti ga Bog pošilja, da mu pomagaš, da nekaj narediš in takrat boš dobil odtis Boga v svoji duši. Vredno se je zanj potruditi. Bog ima polno takih trenutkov pripravljenih v našem življenju. Dejstvo je, da je On takrat zraven. Sam nam pravi: karkoli ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov, ste storili meni (Mt 25,40). Za vsakega izmed nas se bo dobila Veronika, da ne bi kdo mislil, da zanj ni nobenega človeka na tem svetu. Mogoče res ni tisti človek, ki bi si ga jaz želel, je pa človek, ki mi ga Bog pošilja. Tudi ti si eden od tistih ljudi, ki te Bog nekomu pošilja, da si Veronika. Mogoče te ne pošilja k tistemu, h kateremu bi si ti želel, ampak k tistemu, ki ga je Bog določil. Lahko se celo zgodi, da je to človek, ki mi ni najbolj všeč. Zapomnimo si, vredno je Božjega odtisa.

7.postaja JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

Vsemogočni Bog je ponovno na tleh pod težo zla, pod težo križa, pod težo vsega. Kaj to pomeni za naše življenje? Kaj to pomeni za odgovor na vprašanje, da tolikokrat prosimo in nismo uslišani? Vsemogočni Bog tukaj že drugič nemočen leži pod težo križa, pod težo zla. Tako kot je velika skrivnost odrešenja Boga, je tudi velika skrivnost zla. Nekaj pa moramo vedeti. Delček zaslug za zlo je tudi pri vsakem od nas. Nemogoče je, da me teža križa ali zla ne bi položila k tlom, čeprav mogoče mislim, da bom jaz že tako živel, da ne bom padal po tleh. Lahko si še bolj svet, lahko se še bolj trudiš, pa ne bo šlo. Tudi hudi duh je zelo zvit in še kako ve, kje te bo našel nepripravljenega, šibkega. Z Božjo pomočjo bomo lahko vstajali. Bog je na tleh, da bi mi lahko vstajali, da znali osmisliti tudi tiste stvari, ki nam v življenju ne uspejo, včasih zaradi lenobe, včasih pa zato, ker popustimo zlu.

8.postaja JEZUS TOLAŽI JERUZALEMSKE ŽENE

Bog molči, nič ga še nismo slišali reči, sprejme krivico, sprejme ponižanja, sprejme tudi pomoč. Tukaj pa sreča jeruzalemske žene in pravi: »Ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!« (Lk 23,28). Včasih se nam zdi, da naredimo v življenju toliko dobrega, ampak nimamo nič od tega. Kaj pa če delam na napačnem koncu dobro, kaj če ni Božja  volja tisto, kar jaz počnem, čeprav naredim veliko dobrega? Ni narobe, vendar od tega nič ne bom imel. Navadno rečemo, saj nič od tistega tudi nočem imeti. Vendar če pogledamo z druge strani, ko nekaj posadim na vrtu, tudi želim nekaj od tega imeti. Vlagam trud zato, da bo nekaj rodilo. Tudi tukaj lahko rodi tvoja dobrota neke duhovne sadove, če ne zate, pa za nekoga drugega. Tudi na njivi ne sadiš samo zase, ampak tudi za druge. Tako je tudi z duhovnimi sadovi, niso samo zate, so tudi za druge, zato je prav, da mislim, da bi nekaj od tega bilo, da bodo sadovi. Dostikrat pa se človek trudi in ni učinka. Takrat se  moram vprašati, če se morda na napačnem koncu trudim? Ni namreč vseeno katere dobre stvari delam. Tudi žene na tej postaji Križevega pota pravijo, da sočustvujejo z njegovim trpljenjem, pa jih on opomni. Jaz imam določene obveznosti, ki se dotikajo službe, družine, kjer ne morem izbirati, še vedno pa je en del mojega časa, stvar moje izbire, kaj bom počel. Ni nujno, da je tisto kar me pritegne, kamor me vleče, tudi dobro, da se bo kaj rodilo iz tistega. Na Boga se moram obračati, da mi pokaže, kje me želi imeti, ob komu naj bom, koga naj spremljam, za koga naj se trudim, kdo je potreben moje pomoči. Ravnati se samo po občutkih ne bo šlo vedno skozi. Vera, duhovno življenje, so globlji od občutkov in čustev. Vse to ni slabo, tudi občutki so lahko dobri, niso pa vedno razlog za moje odločanje in izbiranje stvari, moram znati iti tudi čez to.

9.Postaja JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

Človekova šibkost se kaže neskončnokrat, na neskončnih področjih bivanja, življenja, sobivanja, skratka povsod. V tem kar je človeškega v nas, je tisto, kar je ranjeno s padci, z neuspehi. Na tej postaji je tretji padec, ki nam kaže, da obup ne sme prevzeti našega življenja. Ti padci so potrebni, drugače tudi Bog ne bi trikrat tako nemočen ležal na tleh in trikrat vstajal. Padci našega življenja so potrebni včasih že zaradi človekovega napuha. Človek bi bil preveč hitro zadovoljen sam s seboj, če bi mu vse uspelo in kako napačno bi gledal na druge ljudi, jih sodil in obsojal, kadar zaidejo, zabredejo. Nemogoče je, da se tudi jaz ne bi večkrat znašel na tleh, da ne bi omagoval, morda celo narobe živel. Vsak izmed nas je poklican, da prav živi, ampak dostikrat mi ne uspeva in tudi jaz narobe živim. Prav zato mora biti moj pogled, ko gledam na drugega skozi sebe, pogled skozi Jezusove padce. Tistih korakov, ki niso potrebni v našem življenju, tudi Bog ne bi hodil, padci so potrebni tako glede telesne šibkosti ,kot tudi duhovne. Nikakor pa ne smem ostati na tleh, niso namenjeni temu, da bi jaz obupaval, ampak, da bi dobival moč. Bog mi daje toliko znamenj, toliko pomoči, da bi vedno znova lahko odkrival vso moč in da bi z vso pomočjo vedno znova vstajal in hodil naprej. Moram hoditi naprej, ne smem se ustaviti.

10. postaja JEZUSU VZAMEJO OBLEKO

Vse kar se lahko zgodi živemu človeku, se lahko zgodi tudi meni in vsega česar je sposoben narediti človek, sem tudi jaz, bodisi dobrega ali slabega. Bog dovoli, da mu vzamejo še zadnje človeško dostojanstvo, ko ga slečejo in ponižujejo. Tudi tukaj dela tiste korake, skozi katere bo šel vsak izmed nas. Na mestu je vprašanje, kakšen je človek? Vsakič, ko nekoga sodim in obsodim, sem aktiven na tej postaji in slačim Boga. Tukaj dobiva svoj odgovor tudi nečisto življenje, saj je človek zelo ranljiv in hkrati domišljav, ko zmanjšuje svoje pomanjkljivosti, medtem ko jih od drugih ljudi, povečuje. Človek je sposoben tudi tega, da napake ljudi, ki jih ima rad povečuje bistveno manj, kot napake tistih ljudi, ki mu niso pri srcu. Včasih je potrebno vklopiti tudi možgane, ne da se ravnamo zgolj po svojih občutkih. Prav tako je pomembno, da ne gledamo sebe v preveč dobri luči, druge pa v slabši.

11.postaja JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

Kdo je kriv za trpljenje človeštva? Neskončno ljudi tudi na območjih, kjer ni vojne, trpi. Radi iščemo krivca za povzročeno trpljenje. Kdo je kriv, da je Bog tukaj pribit na križ? Ali razumemo kaj pomeni zakladnica dobrega in kaj zakladnica zla, kaj vse zlo počne? Posledica zla in slabega je trpljenje tolikih ljudi, ki so pribiti na križ in v njih trpi Kristus. Nad zakladnico ima papež Leon ključ, ki da pogoje za odpustke. To je zakladnica dobrega: molitev, žrtev, svetih daritev in dobrih del. Če po eni strani zlo povzroča toliko trpljenja v ljudeh, da so pribiti na križ, tako kot je pribit Kristus, v to zakladnico prispevamo z napačnimi odločitvami, grehom in ima to svojo moč, celo tako, da je Bog pribit na križu. Kolikokrat obtožujemo druge, rekoč oni so krivi, jaz nisem. Bolje bi bilo za nas, da bi bili vsaj tiho. V zakladnico dobrega neradi prispevamo. Prav odpustki nad katerimi ima papež oblast mi omogočajo, da Božja milost v meni obnavlja  stvari, ki so bile porušene, podrte. Kolikokrat v življenju Bogu pripisujemo krivdo za marsikatero stvar v življenju. Vendar On je pribit na križu. Dopustil je, da je nemočen, da bi tudi mi v tistem trenutku, ko nas bo nekaj doletelo, zmogli darovati to svoje trpljenje, ker bo lahko to rodilo nekaj dobrega. To ne pomeni, da je dobro kar nas je doletelo, ampak, če do tega že pride, lahko iz tega z darovanjem tudi nekaj dobrega naredim.

12.postaja JEZUS UMRJE NA KRIŽU
Žalosti nas usoda smrti, vendar nas tolaži obljuba prihodnje nesmrtnosti. Te besedE večkrat slišimo na pogrebih v mašnih molitvah. Zakaj bi Bog umiral na križu, če to ne bi bilo potrebno? O srečna krivda, ki nam je dala tako velikega Odrešenika, ki je bil potreben, da lahko živimo sedaj. Smrt je težka stvar, ni pa pretežka zaradi Jezusove obljube, da zato umira, da ko bomo tudi mi v tej fazi življenja, da se nam ne bo potrebno bati tega trenutka življenja. Vse korake, ki jih dela Bog, jih bomo enkrat tudi mi, vsaj v enem manjšem obsegu. Vse to nam zmeraj daje zaupanje, da ni potrebno, da nas je strah. Mi bomo dali od sebe kolikor upamo, vse ostalo bo Njegovo delo. Nikoli ne bo od nas zahteval več kot zmoremo in več kot upamo. Zato na križu umira za nas, da bi lahko v miru živeli in se maksimalno potrudili prav živeti.

13.postaja JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE

Na tej postaji je nauk za naše življenje. Ogromno stvari v našem življenju, bodisi napori, življenjske moči, je takih, ko se nam zdi, da smo prišli do konca, da je končano. Človeka, ki ni veren, oziroma v njem ni Boga, ob koncu svoje življenjske poti misli, da je konec, da je sedaj vse končano, da so stvari zapečatene. Kjer ima Bog še kakšno besedo, tam ni končano. Pri Bogu ni nič nemogoče. Marija takrat ni poznala naslednjega koraka, mi ga poznamo. Kjer Boga spustimo zraven, tam so drugače odprte poti.

14.postaja JEZUSA POLOŽIJO V GROB

V eni izmed molitev molimo tudi te besede: »Grobovi niso po tvoji volji  in smrt ni po tvoji zamisli.« Tudi v našem življenju marsikaj ni po naši zamisli ampak je dejstvo življenja. Tudi grobovi so dejstvo življenja. Življenje brez Boga, uničuje naše življenje. Kadar pa pustiš Boga zraven, pa so grobovi lahko tudi vir upanja. Pri Bogu ni nič nemogoče. Kjer se stvari zapirajo, Bog nekaj novega odpira. Grob ni najhujša stvar v življenju. Najhujša stvar je zaprt grob. Tukaj niso mišljeni samo grobovi, kjer pokopljemo ljudi. Mi namreč v življenju pokopljemo polno stvari od spominov do dogodkov. Na ene nimamo vpliva, na druge pa imamo. Tam kjer ima Bog prste vmes se grobovi odpirajo. Duhovno življenje, življenje z Jezusom ima svoj čar, svojo moč. Moč se pokaže v takih trenutkih življenja, ko je potrebno določene stvari pokopavat: materialne, duhovne. Le te so lahko pokopane brez Boga, tako kot npr. civilni pogrebi. Na drugi strani so cerkveni pogrebi, ki vedno izražajo upanje. Na čelu takega pogreba gre križ. Čar duhovnega življenja z Jezusom je, da človek ve, da bo zmogel. Vem, da je zadaj za vsem še nekaj. Vsako premišljevanje križevega pota naj nam osvetljuje življenje, zato, da bi ga malo bolje razumeli, da bi v bolj pravi luči razumeli tudi tuja življenja. To pomaga človeku da živi v miru. Živeti v miru ne pomeni življenja brez težav in križev, ampak v miru. To Bog ima. Imejmo odprto srce za to kar nam Bog želi dati, kar nam želi povedati.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

foto: Marko Gaberšček in Katja Podobnik