Romanje v Medžugorje 2.10 - 5.10.2025 3. in 4.dan

G. župnik nas spomni, da je tukaj pod vznožjem Crnice idealen trenutek, da odmislimo vse, kar ne rabimo nositi s seboj v tem dnevu. Polno stvari je za izročiti, za polno stvari se je potrebno zahvaliti. Spodbudi nas, da prosimo sv. Duha, da bo naše srce dobilo, kar potrebujemo.

1. skrivnost: ki si ga Devica od sv. Duha spočela

Štiri pomembni trenutki človeške zgodovine so: stvarjenje sveta, učlovečenje, odrešenje in drugi Kristusov prihod. Pri tej prvi skrivnosti gre za pomemben trenutek človeške zgodovine, ko je Marija rekla da, zgodi se. Morda se na prvi pogled to zdi avtomatično, pa ni. Ljudje smo velikokrat poklicani, da bi rekli da, tako Bogu kot človeku. Polno elementov je, ki nas vlečejo nazaj ali naprej. Vedno človek najprej pomisli nase, kaj bo to pomenilo zanj in ima polno problemov, polno izgovorov. Kaj je sedaj tisto kar človeku pomaga, da bo rekel da Bogu, ko ga bo nekam usmeril ali mu dal neko poslanstvo?

Vsak človek ima neko poslanstvo na tem svetu in ni vseeno kako ga živim. Od tega je odvisna tudi lepota našega življenja. Vprašati se moram ali jaz peljem to poslanstvo naprej. To ne pomeni brezhibno, brez greha,  temveč ali grem v tisto smer, ki mi  jo je Bog izbral. Tukaj ni pomembna starost. Poslanstvo imamo zato, da uresničimo svoje življenje. Vsak človek je na svetu z namenom, za vsakega ima Bog svoj načrt. Zato je na mestu prošnja, naj mi Bog pomaga, da bi znal prav živeti. Bog želi z mojimi rokami nekaj narediti. Tukaj se srečata Marijin da in moj da. Človek lahko gleda na svoje potrebe in probleme, vendar ne more rešiti svojih problemov, s tem, ko ne rešuje drugih. Tukaj se gre z roko v roki. Dostikrat slišimo besede: »Jaz moram nekaj zase narediti.« Ne moremo misliti samo nase, to ne gre. Z Marijinim da, se je človeška zgodovina spremenila. Bog me bo najmanj štirikrat v življenju vprašal po mojem da. Rekel ga bom lahko samo v kolikor sem pred tem izrekel veliko malih da.

2. skrivnost: ki si ga Devica ob obiskovanju Elizabete nosila

Po učlovečenju, ko Marija reče da, se prebudi veselje. Tudi v meni, ko Bogu dovolim, da vstopi v moje življenje, se prebudi veselje. Dostikrat lahko opazimo, kako smo ljudje brez veselja. Imamo streho nad glavo, imamo dom, družino in vendar je premalo veselja v našem srcu. Bog je vir veselja. Dostikrat rečemo, saj molim. Vendar tukaj je ena zanka. Jaz namreč lahko Bogu preprečujem, da se mi preveč približa v mojem življenju, lahko se bojim, da bi Bog kaj preveč zahteval od mene. Marija se z Jezusom pod srcem poda na pot. Doživi kako ni nič nemogoče pri Bogu. Elizabeta je spočela v visoki starosti in čaka Janeza Krstnika. Jezus in Janez sta istočasno pod srcem. Svetopisemsko poročilo pravi: »Bogu ni nič nemogoče.« Tudi v mojem življenju pred Bogom in pri Bogu ni nič nemogoče. Zato bom zaupal, da se bodo kakšne situacije mojega življenja slej ko prej obrnile, ko spuščam Boga v svojo bližino, v svoje srce, v svoje življenje in mu zaupam. Dostikrat ima človek svoje predstave o sebi in kako bi bilo, Bog pa gre dostikrat mimo tega in naredi malo drugače. Naredil pa je to zame, čeprav ne tako kot sem si morda zamislil.

3. skrivnost: ki si ga Devica rodila

Jožef si je želel, da bi Marija rodila dete v urejenem okolju, kolikor je to v tistih časih bilo mogoče. Vendar v Betlehemu ni bilo prostora za Marijo, ni bilo prostora za Boga. Prostor se je našel v štali. To je sedaj podoba našega življenja. Kadar je v našem življenju vse na svojem mestu, vse urejeno, tam ni prav dosti prostora za rojstvo Boga. V štalah tega sveta in štalah našega življenja se najde prostor Zanj. V urejenem svetu, v urejenem domu, v urejenem življenju ima vse svoje mesto in za Boga je manj priložnosti in prostora in vsega. Ko je življenje tako, da vsebuje tudi podrtije in štale, tam prej dobi Bog svoje mesto. Včasih kdo reče: »Zakaj lažje spustim Boga blizu, ko sem v krizi?« Tako je vedno bilo in tako je sedaj. Bog pa ni zamerljiv in maščevalen, On čaka, išče tisto špranjo, da bi lahko vstopal v naše življenje in bi lahko naredil v našem življenju, kar On lahko naredi. To je kot pri skrbnih mamah, ki iščejo špranje kako bi v mladostnikovem življenju vstopile in poskušale kaj rešit. Tako poskuša tudi Bog poiskati način ko misli, da bi bilo nekaj dobro za nas. Hvaležni bodimo za učlovečenje, za Božje rojstvo na ta svet in tudi v naše življenje, da lahko lažje in lepše pa tudi drugače živimo, kljub vsemu kar se nam dogaja.

4. skrivnost: ki si ga Devica v templju darovala

Po postavi je bilo potrebno prvorojenca odkupiti. Davek – vse to je bilo izpolnitev postave. Vse kar je prvorojeno pripada Gospodu že od trenutka izhoda iz Egiptovske sužnosti. Že od tistega časa se izpolnjuje ta postava. Vsako življenje v vsaki državi zahteva svoje davke. Vsak način življenja zahteva svoje davke. Ti davki niso samo v materialnem svetu, so tudi v duhovnem svetu. Vsaka odločitev, vsaka izbira terja davke. Zakaj so v duhovnem svetu ne vemo, ampak so. S tem se je potrebno sprijazniti. To je resničnost življenja in temu se ne da uiti. Bolje si je zastavljati vprašanje: »Kaj bi Jezus na mojem mestu naredil?« Hkrati nas davčni sistem ne sme preveč jeziti, ker to vodi v stalno pritoževanje, celo preklinjanje. Na drugi strani so namreč tudi dobre stvari, vedno je okrog nas več dobrega, ampak spotikamo se ob slabo: bodisi lastnosti človeka, dejanja človeka in ne pogledamo kaj je pa vse dobrega na človeku in okolici.

5. skrivnost: Ki si ga Devica v templju našla

Polno stvari izgubimo v življenju, nekaterih od teh ne pogrešamo, druge zelo pogrešamo. Včasih kaj najdemo, ne pa vsega. So tudi stvari, ki so nam tako pomembne, da se v prošnji po najdbi priporočamo Antonu Padovanskemu in poskusimo vse, da izgubljeno stvar najdemo. Tako kot so lahko izgubljeni predmeti, so lahko izgubljene tudi druge stvari, ki so stvar nevidnih resničnosti, duhovnega dela mojega življenja. Marija izgubi Jezusa – Boga. Oba z Jožefom ga iščeta, On pa jima odvrne: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Tudi meni se bo lahko zgodilo to, da izgubim Boga. Takrat ga bom začel iskati. Tudi glede nevidnih resničnosti, nevidnega sveta, odnosov, si lahko kaj povrnemo s priprošnjo svetnikom in Mariji. Če sem izgubil Boga in ga iščem, se bo pustil najti. Slej ko prej se bo zgodil ta trenutek. Ko se nam zdi, da ga imamo v svojem življenju, da ni izgubljen, bodimo hvaležni za to, saj smo prikrajšani za marsikatero težavo ali težko stvar. Kadar je sonce na nebu, samo od sebe opravlja svoje delo ne glede na to, da jaz kaj hočem od njega, Prav tako je v mojem življenju takrat, ko je v njem prisoten Bog. On sam nekaj naredi zame ne glede na to, ali se jaz tega zavedam ali ne. Zame je sicer slabše, če se tega ne zavedam, kajti če nečesa ne opazim, prepoznam, tudi nisem hvaležen in razmišljam samo o tem, kaj mi v življenju manjka in ne opazim tega kar imam.

V tem delu Crnice prehajamo na žalostni del skrivnosti rožnega venca (svetli del je za cerkvijo). Celo množica ljudi se je tukaj razkropila in smo ostali sami. G. župnik ob tem dobi asociacijo, da tam kjer je trpljenje, tam ni ljudi zraven. Tam kjer je veselje, praznovanje, tam nas je veliko. Tako je bilo tudi pri Jezusu. V življenju se moramo s tem sprijazniti namesto, da razmišljamo kakšne krivice se nam dogajajo. Ko bo trpljenje prisotno v našem življenju bo ob nas manj ljudi, manj obiskov in žalostno je, da največkrat ni tistih, ki bi jih potrebovali.

6. skrivnost: ki je za nas krvavi pot potil

Pri vseh skrivnostih žalostnega dela Rožnega venca je poudarek na besedi, ki je ZA NAS, zame trpel. To moramo ponotranjiti. Trpel je za nas in v tej skupini sem tudi jaz. Mi radi vidimo kaj se drugim dobrega dogaja, meni pa ne. To so laži v katere se zapletam, resnica pa je drugačna. Jezus je naredil korake, čez katere hodimo tudi mi, da jih bomo znali in zmogli narediti. Določeni koraki v življenju so potrebni zaradi zla, ki je v svetu. Odgovora zakaj so ti koraki potrebni nimamo, Jezus na korake trpljenja ni odgovoril, naredil pa jih je. Ni nam podal odgovora, ker tega ne bi razumeli. Česar otrok ni sposoben razumeti, mu ne razlagaš. Pred Bogom smo otroci v razumevanju stvari okrog Boga, sveta, človeštva, trpljenja, vseh bistvenih stvari našega življenja. Kadar človek vse to prepusti, ti Bog znotraj da odkritja, dobiš notranji odgovor, vzgib s katerim si zadovoljen. To se dogaja v človekovi duši, srcu. Bog nikoli ne reče ne. Lahko pa reče, ne morem. Jezus krvavi pot poti, da bi naše življenje lahko bilo drugačno. S hvaležnostjo za te njegove korake molimo.

7. skrivnost: ki je za nas bičan bil

Jezusu se je zgodila krivica. Pilat ga obsodi, On molči in s tem pokaže, da bo potrebno v življenju kdaj sprejemat tudi kakšne krivice. To je težko, v ozadju je skrivnost zla. Marsikdaj v življenju človek dobi udarce, ki si jih ne zasluži. To niti ne velja toliko za ta vidni, materialni svet, bolj za nevidni, duhovni svet. Ta skrivnost Rožnega venca naj nam bo v spodbudo, da mora včasih biti tako za odrešitev sveta, da bo zlo na koncu premagano. Nadangel Mihael potrebuje nekaj v svojih rokah, da premaga hudiča. Če to razumemo bomo tudi določene udarce lažje sprejeli in si rekli, da gredo pod tisto »kvoto,« ki je potrebna za premaganje zla. Mi navadno težko sprejmemo nekaj, kar si nismo zaslužili in nas je doletelo. Na vse pretege poskušamo dokazati, da je bila to krivica. Bog molči, tudi mi bomo morali kdaj molče sprejeti udarec za rešenje.

8. skrivnost: ki je za nas s trnjem kronan bil

Človek dostikrat v življenju reče: » A to sem si zaslužil za vse kar sem se trudil bodisi v službi, doma ali soseski in potem sem deležen raznega opravljanja, obrekovanja, sodb, obsodb, nespoštovanja od otrok.« Ko so Jezusu potisnili trnjevo krono na glavo ali je rekel: »A to sem si zaslužil?« On je bil tiho. Tudi to je del mojega življenja in moram skozi to ne glede na to ali sem si zaslužil ali ne. Po vsej verjetnosti manj kot si zaslužiš te porcije, več jo boš dobil. To je tista skrivnost zla, ki išče tiste, ki so si manj zaslužili. Za tiste, ki bi si zaslužili ima namreč zlo prste vmes, da ne dobijo te porcije. Bolj kot se boš trudil prav živeti, več bo teh vprašanj, če sem si to zaslužil. Te stvari  je težko sprejeti, če jih sam rešujem. Križev pot mi pomaga, da jih lažje osvetlim z božjo lučjo, s Kristusovim pogledom in si lažje rečem: »Če mora tako biti pa naj bo.« Da lahko to sprejmemo, pa potrebujemo mir v srcu. V kolikor imam v srcu stalno borbo in nemir kako bom vse to rešil, ne bo se izšlo. Nekatere stvari bomo rešili šele v večnosti, čeprav bi jih radi že sedaj, vendar ne bo šlo.

9. skrivnost: ki je za nas težki križ nesel

Zopet je v ospredju beseda za nas. Če križa ne bi bilo potrebno nositi, ga Jezus ne bi nosil. Tako kot je bil ta križ potreben, tako je potreben tudi vsak križ, ki je naložen na naša ramena. Jezus namreč pravi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« Nekdo, ki je že med svetimi je zapisal, da je Bog vzel meter in točno izmeril kakšen je lahko križ za tebe. Vzele je najbolj občutljivo tehtnico in stehtal ali je kakšen gram, miligram preveč, premalo in si je precej časa vzel, da je naredil točno takega, ki ustreza točno tebi. Na koncu ga je še namazal s svojo milostjo in šele potem si ga dobil. Zanimivo je, kako je težak ravno tisti križ, ki ga jaz nosim. Včasih sicer le rečemo za koga, da ga ima res težkega, težjega od mojega. Za večino ljudi pa menimo, da nosi lažji križ. Tega mi ne vemo. Za vsakega je ravno pravšnji. Pomembno je, da svoj križ prinesemo do konca zaradi življenja, da ga bomo imeli v izobilju, da bo nadangel Mihael zmagal nad zlom, da bo Bog v vsem ter, da bo uničeno vse kar ima za biti uničeno. Zato je potrebno potrpeti. Mi nismo sami, zato bomo zmogli. Ni potrebno, da nas križi, ki jih imamo skrbijo,ker vemo, da jih bomo prenesli kamor je potrebno, ker imamo Božjo pomoč, ker nismo sami. To je zagotovilo, ki ga imamo. V tem zaupanju smo lahko hvaležni. Križu se olajša teža, ko se zanj zahvališ, za to milost, da ti to uspe, pa je potrebno prositi.

10. skrivnost: ki je za nas križan bil

Naše besede se velikokrat glasijo: »Sem mislil, sem hotel, nisem vedel.« Te besedne zveze so nedokazljive, so izgovori in prekrivajo našo lenobo, nepripravljenost. Bog je naredil vse kar je lahko, vse kar kar mi je potrebno biti jasno na tem svetu. Tudi križanje Boga je zelo jasno sporočilo za zelo pomembne stvari našega življenja, predvsem, da ni vseeno kako živim. Lahko živim prav, lahko pa narobe. Odgovor imam na križu, na križanju Boga. Ves čas molči, na križu spregovori pomenljive besede. Naše besede so velikokrat prazne, Bog pa je brez besed naredil, kar je bilo potrebno in ni razlagal. Mi z našimi razlagami ne naredimo kaj dosti. Človek sliši kar želi slišati in vidi kar želi videti, to je tisto, kar mu v določeni situaciji ustreza, oziroma pomiri njegovo srce, utiša njegov glas. Taki smo, to si moramo priznati in tudi zaradi tega je Bog na križu in umira. Zlo ima dovolj špranj, da vstopa v moje življenje. Bog rešuje ta svet s križem. Mi danes vemo kaj je naslednji korak od križa, v tistem trenutku pa se ni vedelo. Tudi v mojem življenju, ko sem blizu tega, kot bi bil na križu, mi ni jasen naslednji korak, oziroma vem, da je naslednji korak tudi za moje življenje, zato da ne bi odnehal, da ne bi obupal, da bi se boril, da bi vztrajal. V življenju se je potrebno boriti ne samo na tem vidnem materialnem svetu. V kolikor mi njivo posadimo in jo pustimo pri miru brez obdelovanja, potem vemo kakšne sadove bomo želi, kaj bomo pobrali. Tako kot je potrebno za njivo ves čas skrbeti, enako je s človekovo dušo. V kolikor mislimo, da smo z enim romanjem za letos naredili vse za naše duhovno področje, to se ne bo izšlo. To je lahko zgolj moč, motivacija, pomoč, da se lahko človek tudi na duhovnem področju bori, si nabere moči in voljo za delovanje. Stvar duhovnega življenja sta namreč moč in volja. To dvoje je potrebno zaradi križa. Jezus trpi, da bi imeli življenje, da bi zmeraj lahko malo popravljali svoj korak, brez da bi bili na zatožni klopi pred pilatom, ki nas sodi in obsoja. To je čar življenja, molitve, bojev, truda in vsega, tako za duhovno, kot za zemeljsko življenje. Ne morem biti v cerkvi angelček, izven nje pa zmaj. Kar sem, sem na obeh krajih.

11. skrivnost: ki je od mrtvih vstal

Bog daje razlage kakršne jih daje in daje odgovore kakršne jih daje. Dostikrat pričakujemo neko razlago, da dobimo drugačno. Potruditi se moram, da jo razumem. To je moja naloga. Razumeti Boga je milost, ni nedosegljiva milost. Eden od razlag in odgovorov je tudi tretji od štirih velikih dogodkov človeške zgodovine. Prej smo se ustavil pri križu, trpljenju, sedaj smo pri vstajenju. Mi vemo, da obstaja ta korak naprej. Trpljenje nima zadnje besede, prav tako križ in smrt. Ima jo vstajenje. Vstajenje pa prinaša nekaj novega, novo življenje. Mi to lahko sprejmemo, ponotranjimo in to živimo ali pa vzamemo samo kot informacijo in se še zmeraj borimo na tem področju med vero in nevero. To je od nas odvisno, kje se bomo nahajali. Če vzamem vstajenje samo kot informacijo ne morem tega živeti, nima učinka v mojem življenju. Če pa jo ponotranjim, to lahko živim, ima globlje posledice, ima drugačno razumevanje, ima drugačne sadove. Če kristjan nima vere v vstajenje, ni kristjan.  Drugi temelj pa je Jezusova navzočnost v sv. evharistiji. To sta dva temelja, brez katerih nimaš kaj početi. Naše življenje naj bo prežeto s to vero v vstajenje. Ko stojim pred grobom in gledam v luči vstajenja ima to zame drug pomen, zadaj je namreč življenje.

12. skrivnost: ki je v nebesa šel

Bog nam ne razlaga samo tistih stvari, ki se tičejo njega, rekoč kaj On zmore, želi nam pokazati kaj bo z nami. S tem, da je šel v nebesa sicer nimamo težav, ker o tem govorijo svetopisemska poročila. Pri človeku pa se že kar zatakne, težje zaupam, da je tudi zame pripravljeno mesto v nebesih, za katerega se je vredno truditi. Za marsikatero stvar v življenju se je vredno truditi in se tudi trudimo, ker jo vemo, poznamo in čutimo, da je vredna truda. Ena od teh stvari so nebesa. Jezus je pokazal smer, pot, naš pogled mora biti usmerjen navzgor, ne navzdol. Tudi v vsakdanjem življenju imamo lahko pogled uprt navzdol ali navzgor. V kolikor je naš pogled uprt navzgor, nam bo Gospod marsikaj pomagal razumeti. Tudi ta delček našega življenja je dobro predelat pri sebi, sprejeti, živeti in rodi svoje sadove. Ni vseeno na kakšen način pridem do nebes. Ena pot je najlažja, ena najtežja, to velja za vse ljudi. Lahko si izberem  najlažjo ali najtežjo. Sicer mi večkrat rečemo kako je Bog nekomu olajšal pot, kako mu je lahko v življenju, drugemu težko. Temu ni tako.

13. skrivnost: ki je svetega Duha poslal

Mi verujemo v troedinega Boga: Očeta, Sina in sv. Duha. Naša vera je v Boga, ki se razodeva v treh osebah. Bog se svetu razodeva že od začetka sveta, ko je vel nad vodami, ves čas je prisoten, svojo vlogo, moč pa dobi še po Jezusovem vnebohodu in deset dni kasneje na Binkošti. Takrat Bog pokaže, da ima resno namen z nami na tem svetu živeti, zato, da bi tudi mi prišli v nebesa, da bi naše življenje lahko vedno znova malo popravljali in delali prave korake. K svetemu Duhu se obračamo iz dneva v dan, da bi bile naše odločitve, izbire, hrepenenja v pravi smeri, da bi bilo v naših srcih več luči, da bi bile stvari bolj jasne, da bi človek znal v tistih majhnih stvareh malo bolj prav živeti. Človek lahko malo bolj lenari ali se aktivira. Tukaj ima vlogo sveti Duh čisto vsak dan, da mi Bog pokaže, da je prisoten v mojem življenju.

14. skrivnost: ki je tebe Devica v nebesa vzel

Tudi s to versko resnico nimamo težav, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo. To nam ni nič nemogočega, tudi tukaj lahko priznamo, da pri Bogu ni nič nemogoče. S tem vedenjem utrjujemo vero v nebesa, da je tudi za nas pripravljen prostor, da se bo izpolnila obljuba, ki jo je Jezus dal: »Odhajam, da vam prostor pripravim. In kamor jaz grem, poznate pot. Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Pravi tudi: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.« Bog nam je dal možgane, da z njimi mislimo, da delamo tudi kakšne povezave med informacijami in jih poskusimo razumeti. To ima potem drugačno težo za moje življenje, da imam dom, da ni to bivanje na zemlji sedaj končno. Zato tudi lahko častim Marijo, ker vem, da je v nebesih in mi od tam lahko tudi kaj izprosi. Tudi mnogi naši sorodniki, ki so že v nebesih, nam tudi lahko kaj pomagajo in je dobro imeti z njimi povezavo. Premalo to koristimo. To je kot če imam toplo vodo, vendar je nič ne uporabljam, mi ne koristi, jo samo imam.

15. skrivnost: ki je tebe Devica v nebesih kronal

22. avgusta, en teden po Vnebovzetju je kronanje. Z Marijino krono tudi mi končujemo premišljevanje današnjega dopoldneva. Marijina krona na glavi gotovo ima in bo imela učinke pri Božjem Sinu, ko ga nečesa prosi.

Popoldne smo se udeležili še molitev, svete maše in češčenja Najsvetejšega, naslednji dan po sveti maši pa je sledila pot domov.

Vsako romanje pusti v človekovem življenju sledove, ki mu pomagajo iskati božje stopinje v vsakdanjem življenju. Jezus sam nam je pokazal, da bodo naša življenja pretresali raznorazni viharji, ki se jih ne smemo ustrašiti. Dostikrat smo in bomo v tem življenju ponižani, po krivem obsojeni, dostikrat nas bodo dolete razne preizkušnje, trpljenje, vendar ne smemo omagati pod to težo, ampak se naloženega  križa okleniti. Takrat križ postane milost, postane orodje, ki nam je v pomoč, kajti ob naši rami stoji sam Gospod in nam ta križ podpira, da na njem slonimo.  Zato ni nič težko in vse zmoremo, če se mu le uspemo prepustiti. On sam je naša noč, naš navdih in On sam vodi naš korak.  V Medžugorju smo se na dan petka zbudili v mrzel, zelo vetroven in siv dan. Po poti na Križevec je veter tako vel, da se je komaj kaj slišalo. Že naslednji dan pa je bil pravo nasprotje tega, miren, sončen in topel dan. Tako je tudi v našem življenju. In čeprav sonca v oblačnem dnevu ne vidimo, je za oblaki, tako kot Bog vedno bedi nad nami, čeprav imamo včasih občutek, da nas je zapustil.

Na poti življenja smo lahko romarji, ki se znajdemo na nekem kraju, ker nam je tam všeč, lepo in se morda želimo odpočiti od vsakdanjika. Lahko pa smo romarji, ki iščemo božje iskrice, dotike, ker želimo v svojem življenju nekaj spremeniti, predrugačiti. Ni lahka ta pot iskanja, terja veliko vztrajnosti, moči, dobrih del, odpovedi in molitev. Vendar je ta pot edina prava, čeprav vodi čez Kalvarijo. Naj bo v tem postnem času naš pogled zazrt navzgor, da bomo lahko prepoznali in začutili ljubezen mnogih ljudi, še posebej pa Jezusa našega brata in Odrešenika, ter v moči te ljubezni v svet širili dobroto in iskreno željo, da bomo v večnosti vsi združeni, zlo pa bo dokončno premagano.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

foto: Marko Gaberšček in Katja Podobnik