Sveta maša ob 100-letnici Marijine družbe žena Tolmin

V soboto, 24. januarja smo obhajali 100-letnico Marijine družbe žena Tolmin. Sveto mašo je ob somaševanju g. župnika Damijana Bajca in vikarja g. Silvija Čibeja daroval msg. Slavko Rebec, generalni vikar koprske škofije.

Uvod v mašo je povzel bistvo našega srečanja ob oltarni mizi: »Danes je za našo župnijo poseben dan. Pri tej sveti maši se spominjamo žive in dejavne vere vseh žena, ki so v stotih letih delovanja Marijine družbe, v tej cerkvi in v domačem okolju, z molitvijo, daritvijo in zglednim življenjem bogatile in še danes bogatijo naše župnijsko občestvo. Zavetnici naše družbe sta sveta Ana in Žalostna Mati Božja – mati in hči. Tako kot je bilo njuno življenje prepleteno z radostjo in hkrati z grenkimi preizkušnjami, je prepleteno tudi življenje vsake matere v svoji družini. Prav njun zgled, njuna vera, moč in pogum so vsem nam ženam vodilo in opora na naši življenjski poti. Vse to z globoko hvaležnostjo danes polagamo na daritveni oltar. Oni dve vesta, koliko prošenj je bilo uslišanih, koliko bolezni ozdravljenih in koliko ran v družinah zaceljenih po molitvah žena skozi desetletja. Zato naj bo naše delo, prepojeno z molitvijo in ljubeznijo, tudi v prihodnje dar Bogu in blagoslov vsem rodovom v naši župniji.«

Ob začetku pridige je g. Slavko Rebec pozdravil vse navzoče in prenesel pozdrave g. škofa dr. Petra Štumpfa. Potem je izrekel zahvalo v imenu vseh tistih, ki so bili deležni milosti, ki so jih in smo jih izprosile članice Marijine družbe žena (MDŽ) tukaj v Tolminu. Zahvalil se je ustanoviteljem in vsem duhovnim spremljevalcem do današnjega. Zahvalil se je tudi ženam in dekletom, ki so bile in smo vključene v družbo in hočemo živeti iz vere ter si prizadevamo, da bi naše življenje bilo pobožno. Prebral je na novo pripravljeno knjižico v kateri so tudi Pravila Marijine družbe. Najprej se je ustavil ob besedi pobožno. Pogled nam je usmeril na velik križ na stranskem oltarju in je rekel, da bi čezenj dale velik bel prtič, ki bi ga s »štirko« pošpricale, namočile in pustile, da se posuši. Vsi vemo, da ko bi ta prtič sneli s križa, bi ne bil več raven, ampak bi bila v njem vtisnjena Jezusova podoba. Tako pravi, si predstavlja pobožno življenje, da jaz svoje življenje kakor prtič razgrnem na Jezusa, na njegov evangelij in potem pustim, da se v to moje življenje vtisne njegova podoba in potem je čisto vseeno kam grem, podobo vedno nesem s sabo.

Pobožno živeti, kar je eden od ciljev članic Marijine družbe, je oblikovati življenje po Bogu in potem postane pobožno. Pripomoček za tako življenje pravi, da zelo lepo izraža eno od naših Pravil, ki nam ga še posebej položi na srce in sicer večkrat letno opraviti sveto spoved in se truditi za pogosto in vredno prejemanje svetega obhajila. Prav to dvoje je tista »štirka,« ki učvrsti moje življenje, da se lahko oblikuje po Jezusu Kristusu. Včasih si lahko mislimo, da je to naporno, zahtevno in od kod meni moč. G. Slavko nas potolaži, da to prejmemo od tam, kar smo slišali v evangeliju, od samega Jezusa. On pravi, da je naš dobri pastir, kar pomeni, da je tudi moj, da daje življenje zame, za svojo ovčko. In če daje življenje, mi ga daje v svetem obhajilu. Kadar pridejo volkovi ne zbeži, ampak brani svojo ovčko. Tudi v moje življenje vstopijo volkovi, prežijo zveri, takrat se moram spomniti kot sem se že tolikokrat, da me Jezus varuje. In njegov glas, ki ga tolikokrat razumemo kot strog glas nekoga, ki bo karal, je sicer glas, ki postavi mejo in zahtevo, ampak je predvsem glas, ki je moja moč, moja tolažba in moj navdih. In ta Jezusov glas slišim v božji besedi. Pri sveti maši imamo oboje, sv. obhajilo in božjo besedo.

Dotaknil se je tudi pravila oziroma namena MDŽ, ki je navajati in spodbujati žene k odgovornemu krščanskemu življenju ter delovanju v družini, družbi in Cerkvi, kateremu sledi nekaj pravil, ki se nanašajo na otroke: skupaj z njimi hoditi k sv. maši, skrbeti za versko vzgojo, zanje moliti, jih vzgajati v poštene in odgovorne kristjane, da bodo spoštovali vse ljudi brez izjeme. Dotaknil se je tudi Pravila ljubiti in spoštovati svoje može in jim biti s svojim zgledom in molitvijo v duhovno pomoč. Te besede pravi odmevajo v  prvem berilu, v  besedah apostola Pavla, ki pravi, da mu je dana ta milost, ne naloga, da drugim oznani Kristusovo skrivnost. Povabi nas, da bi tega prizadevanja za oznanjevanje Kristusa drugim in za skrb za versko vzgojo otrok, za aktivnost v župniji in družbi, ne razumeli najprej kot nalogo, ki nas tišči k tlom, ampak kot priložnost, ki jo lahko izvršimo. Je težka, je odgovorna, včasih ne veš kako, ampak vendar je to milost, ki je nima kar tako vsak.

G. Slavko Rebec se je malo tudi pošalil z našo družbo. Nasmehnil se je, ko je prebral, da je ena od dolžnosti, da skrbimo za krašenje oltarja svetega Jožefa. Hudomušno pove, da je to tudi milost in privilegij, ampak naj nas nikar ne prevara, da bomo mislile, da bo mož vedno tako prijazen in tiho, kakor sv. Jožef v oltarju.

Ob priporočilih za vzgojo otrok pa v pomiritev, tolažbo vsem nam pravi, da se velikokrat lahko zgodi, da starši, mame, toliko vložimo v vzgojo otrok, ki potem zavijejo malo po svoje. Starši se zaradi tega obtožujemo, dojemamo kot svojo krivdo. Pove nam primer inštruktorice v avtošoli, ki je zadolžena, da mora mladostnici, ki se pride učiti voziti avto povedati in dati vse nasvete, kako se prav vozi. Prav tako mora skrbeti, da bo mladostnica dokler se bosta skupaj vozili, delala tako kot je prav. Ko bo pa ta punca vozila svoj avto, je ta inštruktorica odvezana vsake odgovornosti od tega, kako bo ta punca ravnala. Odgovornost je sedaj na punci, ki bo ta volan držala v roki. Seveda vsaka mama ni samo inštruktorica in velikokrat sedi zraven, ko hčerka vozi avto svojega življenja in zato lahko kdaj prišepne in reče, če misli ali gre dovolj hitro, če je prav iti tako čez črto. Po drugi strani pa vemo kako je, če sem jaz voznik, pa mi nekdo iz sovoznikovega sedeža preveč soli pamet.

Na koncu nas spomni, da stoletnico praznujemo na dan, ko goduje sveti Frančišek Saleški. Napisal je knjigo o duhovnem življenju Filoteji. Ko je govoril o pobožnosti je zapisal besede, ki nam jih prebere kot posvetilo oziroma voščilo ob našem prazniku: »Pobožnost, če je resnična nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna. Čebela leta in srka iz cvetic med, ne da bi jih poškodovala. Zapušča jih sveže in cele, kakor jih je našla. Prava pobožnost pa še več naredi. Ne le da nobenemu stanu in opravilu ni v kvar, marveč še vse okrasi in ozaljša. Skrb za družino se po njej (po pobožnosti) umiri, ljubezen med možem in ženo pa postane prisrčnejša.«

Vsaki izmed nas članic zaželi, da bi bilo tako tudi v našem življenju, v naši družini.

Po koncu slovesne svete maše in zahvali tako našima zavetnicama Žalostni Materi božji in sveti Ani, kot tudi Bogu Očetu, mašniku, vsem voditeljem MDŽ, sedanjim duhovnikom v Tolminu, ki nas spremljajo, ter članicam družbe, je sledilo praznovanje v župnijski dvorani.

Verjamemo, da bo še marsikatera poročena žena/mati začutila, da je MDŽ tista milost, ne naloga, ki združuje naše župnijsko občestvo, ki z molitvijo in daritvijo razrešuje marsikatere vozle, ozdravlja dušo in telo in nam pomaga v Jezusu iskati moč, tolažbo in navdih v boju proti vsem volkovom tega življenja. Mati Marija in njena mati sv. Ana pa bedita nad nami in pri Jezusu posredujeta za nas. Naša zadolžitev v družbi nas ne pritiska k tlom, temveč nas dviguje in nam pomaga krmariti skozi življenje.  

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik, Tatjana Melink in Vera Kutin