Sv. Lenart v Volčah
Svetniki so ljudje, ki navdihujejo preko časovne razdalje, saj so bili že za življenja v Bogu, združeni z njim in so tako stopili preko meje časa. Eden takih je tudi sv. Lenart, ki je živel v 6. stoletju, imel možnost obetavne kariere, pa se ji je odpovedal in raje deloval za tiste, ki jih je družba porinila na rob – zapornike. Pomagal jim je ne samo k pomilostitvi, ampak tudi k rehabilitaciji – uspešni vrnitvi v družbo. In v tem je brezčasen, saj lahko tudi nam pomaga v naših notranjih ujetostih, v trdoti našega srca.
God sv. Lenarta je 6. novembra in to je za župnijo Volče poseben dan, na katerega se duhovno pripravimo s 24-urnim češčenjem pred večerno sv. mašo, za telesno okrepčilo pa poskrbijo gospodinje iz župnije. Češčenje nas notranje pripravi na slovesnost, ki se je odvila tudi letos in jo je vodil g. kaplan Blaž Kernel. S svojim petjem se je lepo ujel z župnijskim zborom pod vodstvom ge. Erike Bizjak in tako ob vonju kadila dal slutiti slavo in veselje božjega kraljestva, ki se bo razodelo ob koncu časov. V pridigi je g. kaplan poudaril Lenartovo vero v dobro v človeku, da je namreč bil sposoben videti božjo podobo tudi v nekom, ki ga je sicer družba zavrgla in izločila. V tem se je zbližal s Kristusom, ki je grešnici rekel: »Tudi jaz te ne obsojam – pojdi in ne greši več.« Cerkev je bila tudi zaradi vernikov iz Mosta na Soči, Tolmina in tolminskih vasi lepo polna, kar je seveda doživetje slovesnosti še okrepilo. Po sveti maši smo se verniki še lep čas zadržali pred cerkvijo v klepetu ob dobrotah, ki so jih pripravile že omenjene gospodinje župnije Volče.
Cerkev sv. Lenarta v Volčah je zavita v tančico zgodovinske skrivnosti, tudi kot posledica izgube dragocene kronike volčanske župnije v požaru leta 1706. Prva omemba cerkve sv. Lenarta je tako postavljena v leto 1459, seveda pa to le nakazuje, da je bila zgrajena že (precej?) pred tem. Zanimiva je zabeležka iz leta 1627, da je cerkev, kot vidno znamenje svojega zavetnika, opasana z verigami, ki pa so jih kasneje odstranili. Leta 1695 so cerkev temeljito obnovili, med 1. svetovno vojno pa je bila cerkev močno poškodovana in nato leta 1921 pod vodstvom takratnega župnika Alojzija Kodermaca obnovljena. Le-ta je leta 1927 privabil umetnika Toneta Kralja, da je obnovljeno cerkev tudi poslikal in tako cerkvi vdihnil lepoto, ki jo lahko še danes občudujemo.
Na slovenskem je sv. Lenartu sicer posvečenih 62 cerkva, analiza njihove postavitve pa napeljuje na ugotovitev, da je precej teh cerkva postavljenih kot 'duhovne stražnice' na prehodih v večji poselitveni prostor – Tolminskega npr. obkroža 5 cerkva sv. Lenarta: v Bovcu, Starem Selu pri Kobaridu, Volčah, na Bukovem in v Bači pri Podbrdu.
Sveti Lenart je bil sicer rojen v francoski plemiški družini in tako viteško vzgojen. Potem, ko ga je v krščanstvo uvedel škof Remigij in ga krstil, je kmalu postal tudi duhovnik in škof, vendar se je odločil za puščavniško življenje sredi divjega gozda. Glas o njegovem krepostnem življenju in čudežih na njegovo priprošnjo se je kmalu razširil po vsej okolici. Ko je kraljevi ženi čudežno pomagal pri porodu, je v zahvalo prejel posest, ki jo lahko objezdil na oslu v eni noči. Poleg tega mu je kralj dovolil, da je smel kaznjence obiskovati, jih bodriti, spreobračati in jim pomagati pri njihovem osvobajanju iz zaporov in ponovnem vključevanju v urejeno življenje. V neposredni bližini njegovega puščavniškega bivališča so Lenartovi učenci sezidali samostan z mogočno cerkvijo, kjer so lahko sprejemali vse večje število romarjev.
Glas o veliki moči Lenartove priprošnje za rešitev iz ujetništva se je močno razširil po Evropi po 11. stoletju, saj je bil na njegovo priprošnjo leta 1106 iz ujetništva rešen princ, leta 1197 pa celo angleški kralj Rihard Levjesrčni, ki se je nato šel osebno zahvalit svetniku na njegov grob v kraju Saint-Leonard-de-Noblat.
V tem kraju hranijo relikvije svetega Lenarta, ki so letos prečkale tudi Slovenijo. Ob vračanju iz Avstrije je namreč bratovščina sv. Lenarta izprosila milost, da so se relikvije – svetnikova lobanja in roka – za en dan ustavile v cerkvi sv. Lenarta v kraju Lenart v Slovenskih goricah. Tudi iz župnije Volče se je nekaj vernikov podalo na romanje do relikvij. V Lenartu je najprej sledil slovesen sprejem relikvij in pozdrav delegacije iz Francije, nato pa slovesna procesija in somaševanje 10 duhovnikov in mariborskega nadškofa msgr. Alojzija Cvikla, ki je v svojem nagovoru poudaril Lenartovo svobodo, ki je izvirala iz njegove celostne posvetitve-prepustitve Bogu. Poudaril je, da je biti kristjan zahtevno, da zahteva odločitev, prepustitev Bogu, ne pa le občasne misli nanj. Ob koncu svete maše smo lahko vsi navzoči počastili lobanjo sv. Lenarta; še več, dovoljeno se je je bilo celo dotakniti in tako prositi, da njegov duh in misel prideta tudi v nas, v današnji čas, saj sta (še) vedno aktualna.
Prispevek je pripravil Miha Mežnar
foto: Miha Mežnar
