Božič 2025

Letošnji Božič je bil za vse nas župljane iz Tolmina, Kamna in Volč še posebej zelo pomenljiv, saj smo praznovali dvojni praznik. Prav na dan, ko se spominjamo rojstva našega Odrešenika, je dobri Gospod pred petdesetimi leti na ta svet poklical našega gospoda župnika Damijana. Bog Oče je že takrat zanj vedel, da bo zvesti oznanjevalec Odrešenikove poti od betlehemske votline rojstva do votline groba. Hvaležni smo Očetu za tako dobrega sejalca in oznanjevalca Njegove ljubezni, naukov in zapovedi. Hvaležni smo mu za vse razlage Božje besede, vodenje po pravi poti, pa tudi za vse opomine in graje, ki nam pomagajo duhovno rasti.

V pridigi nam je g. župnik še posebej osvetlil pravi pomen praznovanja Božiča. Spustil se je na raven pastirjev, ki so rekli: » Pojdimo v Betlehem pogledat kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod.« Niso šli v palačo, niso šli v tempelj, niso šli tja, kje je svet pričakoval veličino. Šli so v hlev kakor jim je naročil angel. Šli so v hlev, kjer smrdi po živalih, kjer ni ognja in toplote, kjer ni udobja. Našli so ga tam, kjer bi ga najmanj pričakovali. Ni bil odet v sijaj, našli so ga v revščini. Ni prišel z močjo, zagledali so ga čisto krhkega. Ni se predstavil kot sodnik, temveč se jim je v jaslih razodel kot otrok. In to je presenečenje Božiča, da se Bog razodene kot krhek in močen otrok. In Bog vedno preseneča. V bistvu je vsak dan Božič, ker Bog vsak dan preseneča. Bog človeka rešuje tako, da postane majhen, zelo majhen. Ne boji se naše teme, smradu in ne boji se raztrgane obleke. Nasprotno, razodene se preprostim ljudem sredi ran in bolečin njihovega življenja in njihovega srca. Božji Sin, pravi Bog od pravega Boga, je slekel obleko, odvrgel svojo enakost z Bogom in je sam sebe izpraznil tako, da je postal podoben ljudem. Ponižal se je in je postal pokoren vse do smrti na križu. Bog je naredil eno sveto zamenjavo. Prevzel je to, kar je bilo naše, da bi mi lahko prevzeli to, kar je njegovo. Prevzel je človeško, da bi mi lahko prejeli nebeško in mu postali podobni. Apostol Pavel pravi: »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa«. On pa je oblekel naša oblačila, bolečino in veselje človeškega bivanja, pa tudi lakoto in žejo, utrujenost, upanje in razočaranja, strah pred smrtjo in vse naše stiske, tako smo mu dragoceni. To dejanje je tudi odgovor na vprašanje, kaj dela Bog.

Današnji evangelij pred nas postavlja zrcalo pastirja in nas vabi, da slečemo svoje plašče moči, časti, ugleda in nadzora in vstopimo v Božjo logiko. Kaj pa je ta logika? Da si dovolimo tudi pasti, da bi nas On lahko dvignil; da si dovolimo izpuščati iz rok, saj bomo le tako lahko našli; da ne bežimo pred smrtjo, saj bomo v Njem srečali življenje.

Božična skrivnost je skrivnost življenja, ki se je začelo v betlehemski votlini, ki je bila istočasno tudi hlev. Na drugi strani so naši kraji odeti v tisoče lučk. Na eni strani imamo pastirsko votlino, na drugi strani pa okrašena mesta, vasi in hiše. Ves ta blišč ob Božiču mi sporoča, da je idilično praznovati Božič. V božično noč vstopajo zvonovi, jaslice, drevesca in lučke, vonj potice, pečenke… To je tisti idiličen del božične skrivnosti.

Ne smemo pa ostati samo pri njej, ker nam ne bo od tega ostalo nič. Če pustimo to idilo in z očesom uprtim v otroka Jezusa preletimo njegovo življenje od rojstva do smrti, bomo spet zagledali votlino in prazen grob in prevzame nas. Jezusovo zemeljsko življenje se začne v votlini in konča v votlini vsekanega groba. Na poti iz votline v votlino se je zgodilo vse. Vse kar je svet potreboval in po čemer je svet hrepenel. Zato se je Bog dal videti kot otrok v jaslih in kot umirajoči na križu in končal v votlini groba, da nas ne bi zaslepile druge ponudbe odrešenja, ki prihajajo iz naše okolice, iz zunanjega sveta. Nihče več ne more reči, da ni vedel za pravo pot. Bog nam je dal Sina, dal nam je sebe, dal nam je vse. Božič nas vabi - bodimo pogumni in dajmo mu tudi mi sebe, kajti potem se bo zgodila zgodba, ki ne bo pozabljena. To bo zgodba presenečenja, ker je Bog, Bog presenečenj in zgodba čudežev, ker je Bog, Bog čudežev. Pri Bogu ni včeraj, danes, jutri ampak je večni sedaj, zato lahko del te zgodbe, ki se bo pisala do konca človeške zgodovine, postane vsak izmed nas, ki je pripravljen na presenečenje Božiča, ki je pripravljen globlje pogledati, kaj Bog dela in ki je pripravljen stopiti v Božjo logiko in mu na koncu prepustiti svoje življenje. G. župnik to vošči tudi nam, da bi nam uspelo z življenjem vstopiti v to Božično zgodbo in postati njen del.

Ob koncu svete daritve, smo v imenu celotne župnije, g. župniku voščili ob njegovem srečanju z Abrahamom in se mu zahvalili za vse kar dobrega naredi tako za župljane, kot za celotno župnijo.  Ob tem smo mu simbolično izročili palico, da nas bo še naprej kot dobri pastir predano vodil in usmerjal.

Vsak duhovnik na svoji poti, poleg materialnih dobrin, potrebuje tudi duhovne spodbude. V župniji smo zavzeto pristopili tudi k duhovni spodbudi in mu izročili bogat duhovni šopek, ki ga je v svoji košari dobrot prinesel Abraham in imajo simbolični pomen:

Rožni venec pomeni molitev.
Hostija pomeni češčenje.
Kelih pomeni sv. mašo.
Lilija pomeni čistost, Brezmadežno Devico Marijo.
Bršljan pomeni devetdnevnico, vztrajanje.
Križ pomeni vero.
Sidro pomeni upanje.
Srce pomeni ljubezen.
Ciklami pomenijo ponižnost.

Duhovni šopek je bil zbran na livadah župnij Tolmin, Kamno in Volče.

Sestavljajo ga cvetke:

Gospod župnik je bil vseh darov vesel in je svojo zahvalo zaključil z besedami, da Gospod vsako dobroto dvakrat povrne. Vse kar dajemo, se nam bo obilo povrnilo.

Letošnje jaslice so postavljali vsi upokojenci iz Pastoralnega sveta ob pomoči Florjana Lebana ter Vere in Ivota Kutina. Sporočilo jaslic je samo po sebi dovolj zgovorno: Prihaja LUČ, ki ne bo nikoli ugasnila. Vabi nas, da se povežemo v duhu in molitvi, da postanemo ena velika družina.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik in Niko Kutin