Spoznavamo zavetnike in sozavetnike v naši župniji - sv Miklavž sozavetnik vasi Čadrg in Zadlaz Čadrg

Vasi Čadrg in Zadlaz Čadrg  imata na zastavi, ki se jo nosi na procesiji na eni strani sliko Srca Jezusoivega, na drugi strani pa sv. Nikolaja. Iz zapisov Silvestra Gaberščka v knjigi Župnija Marijinega Vnebovzetja Tolmin je razvidno, da je v Zadlaz - Čadrgu stala lesena cerkev Srca Jezusovega. Po prvi svetovni vojni je bila ta cerkev podrta. Podoba Srca Jezusovega, ki je bila nad oltarjem, se sedaj nahaja nad zakrstijo v tolminski cerkvi. V spomin na to cerkev so leta 1950 pred vasjo sezidali kapelo s podobo Srca Jezusovega. V njej je naslikan tudi sozavetnik sveti Miklavž (sveti Nikolaj).

Sv. Nikolaj je živel v 4. stoletju in je bil škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Bil je sin edinec, saj njegova starša dolgo časa nista mogla imeti otrok. Starša sta bila odprta za reveže, sin Nikolaj (v grščini njegovo ime pomeni zmaga ljudstva) ju je v tem posnemal.  Starša sta kmalu umrla, zato je zanj skrbel njegov stric, ki je bil zaslužen za to, da je bil Nikolaj posvečen v duhovnika. Po stričevi smrti se je Nikolaj odpravil na romanje v Sveto deželo. V tistem času se v Miri niso mogli zediniti, koga bi postavili na škofovski sedež. V molitvi so se zatekli k Svetemu Duhu in se odločili, da bo škof postal, kdor bo naslednji dan prvi stopil skozi cerkvena vrata. Božja volja je bila, da je bil to ravno Nikolaj, ki o vsem skupaj ni vedel ničesar. Tako je postal škof v Miri v Likiji, v današnji turški Antaliji je to mesto Demre.

Starša sta Nikolaju zapustila lepo premoženje, ki ga je razdelil med reveže. Živel je zelo skromno. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali. V Dioklecianovem času je bil zaradi vere v Jezusa tudi v ječi. V času vladanja Konstantina Velikega pa se je leta 325 udeležil koncila v Niceji. Tam je 300 škofov napisalo nicejsko veroizpoved in obsodilo arijanizem – prepričanje, da Jezus ni pravi Bog. Baje je bila le prestolnica Mira varna pred tem krivoverstvom, saj so tam verniki zaradi svojega škofa Nikolaja s pravo vero hitro zaustavili heretike.

Priljubljeni škof je umrl v visoki starosti okoli leta 350 v mestu Mirna. Zaradi spomina na njegove dobrote in čudeže še v srednji vek, je svetovno eden najbolj znanih svetnikov. V Ameriki ga imenujejo Santa Claus, na Nizozemskem Sinterklaas, v Rusiji ga imajo za narodnega zavetnika.

Nikolaj je namreč hotel biti vernikom zgled, zlasti v dobrodelnosti. Po izročilu je priskrbel primerno doto trem obubožanim dekletom, ki bi sicer zabredle v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile. Kmalu po smrti okrog leta 350 so ga ljudje začeli častiti kot svetnika.

Sv. Miklavž velja za priprošnjika v stiski in pripisujejo mu mnoge čudeže. Obudil naj bi tri umorjene učence, ob hudi lakoti pripeljal ladjo z žitom v svoje škofovsko mesto Miro ter mornarje reševal v nevarnostih na morju. Zato se mu mornarji, brodarji in splavarji še danes priporočajo, njegove cerkve pa pogosto najdemo v bližini voda. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev.

V 19. stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah razširilo miklavževanje – obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Po legendi namreč ta svetnik na predvečer svojega godu s spremstvom (angeli in parkeljni) hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila, porednim pa šibe. Njegov godovni dan je ponekod še posebej namenjen krščanski dobrodelnosti.

God sv. Miklavža tudi nas v teh dneh vabi k iskrivi dobrodušnosti in pripravi drobnih presenečenj za bližnjega.

Naj ta dobrotljivost traja celo leto.

Viri:

Silvester Gaberšček, Župnija Marijinega vnebovzetja Tolmin, 2005

https://katoliska-cerkev.si/god-sv-nikolaja-miklavza

https://www.druzina.si/clanek/prihaja-sveti-miklavz

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

foto: iz blagoslova kapelice v Čadrgu