Zahvalna nedelja 2025

Na letošnjo zahvalno nedeljo, so s svojimi darovi in simboliko, v imenu vseh nas, Bogu izrekli zahvalo vaščani Volarji in Selišč. Glavni oltar krasi jesensko listje skozi katerega sije sonce, kar ponazarjajo rumene krizanteme. Bele krizanteme nakazujejo prve snežinke, ki že napovedujejo zimo. Bog pa je ljubezen, ki v vseh letnih časih, kot sonce razliva svoje žarke na nas.

Pred daritvenim oltarjem ozadje ponazarja nebo. Žaklovina predstavlja naše mogočne hribe, pod katerimi so travniki s sadnimi drevji, pridelki ob oltarju pa predstavljajo naša polja.

Ob vznožju križa je postavljena miza, ki simbolizira vsak naš dom in hrano, ki jo uživamo. Ta hrana je sad ljubezni Boga do človeka. Človek pa se trudi s svojim delom, z ustvarjalnostjo in je Bogu hvaležen za vse kar prejema po njem.

V uvodu smo slišali besede: »Hvala ti Gospod za življenje, za ta trenutek in vse dni življenja, ki nam jih podarjaš. Hvala ti za sadove narave in sadove človeških rok, ki nam omogočajo življenje v tem svetu. Hvala ti za vse ljudi, ki jih srečujemo na naših življenjskih poteh. Hvala ti tudi za preizkušnje in padce v življenju, ker po njih utrjuješ našo vero vate. Gospod hvala ti, da kot romarji upanja v letošnjem svetem letu, še bolj spoznavamo tvojo neskončno ljubezen in usmiljenje. Hvala za dar svete maše, kjer se ti Gospod daruješ za vsakega izmed nas.« (Ana Rijavec).

V pridigi nas je g župnik Damijan Bajec še posebej spomnil na pomen zahvalne nedelje in povzemam nekaj misli iz pridige.

Zahvalna nedelja je, naše cerkve so okrašene s pridelki, s sadjem in zelenjavo, s kruhom in cvetjem. Vse to je znamenje Božje dobrote, ki se razodeva v stvarstvu. Današnji dan ni samo hvaležen spomin za sadove zemlje in delo človeških rok, je tudi in predvsem vabilo, da se ponovno zavemo, kako velik dar je življenje samo.

Ali je res potrebno vsak dan posvetiti nekaj trenutkov molitvi in hvaležnosti? Ali je res pretirano enkrat na teden posvetiti eno uro zahvale Gospodu v evharističnem bogoslužju Cerkve pri sveti maši?

Bogu so v Stari zavezi darovali zgolj delo človeških rok, medtem ko je njihovo srce blodilo daleč od Boga. Toda Bog jim pravi: »Vsa vaša drevesa so premalo za daritveni ogenj, vse vaše živali premalo za zahvalno daritev.« Jezus postavi novo popolno daritev, daruje namreč samega sebe nam in Bogu. Zato moramo tudi mi postati žive daritve Bogu. Kruh in vino, ki ju darujemo pri vsaki sv. maši ponazarjata naša telesa, našo kri, naše življenje. Bog sprejema naše zahvalne darove, položene pred in na oltar pri vsaki sveti maši in jih spreminja v svojo posebno navzočnost.

Zavedati se moramo, da nas zunaj Boga nič ne bo popolnoma utešilo in pomirilo. Zunaj preži zlo, ki je v tem, da človek postavi užitek in uživanje za najvišji cilj življenja. Sveto pismo pravi, da je uživaštvo nenasitno kakor pijavka, ki se nikoli ne nasiti, nikoli ne reče dosti, nikoli ne izjavi dovolj. Uživaštvo mnogokrat človeka ponižuje pod človeško dostojanstvo. Da se borimo proti temu, vsako nedeljo stopamo k Božjemu oltarju, k Bogu, ki nam je zavetna skala.

Danes bomo rekli Bogu hvala za milost vere. Kako prijetna je misel, da je nekdo, ki mu veliko pomenim, ki me objema s tisoč rokami, hrani s tisoč sadovi in me nosi na tisočih perutih. Tudi takrat ko me tepe, vem, da me ima rad.

Kolikokrat v svojem življenju doživljamo Božje dotike, ozdravljenja, blagoslove. Hvaležnost je sad vere. Kdor veruje vidi v vsem Božjo roko. Hvaležnost tudi odpira oči. Kdor se zna zahvaliti vidi globlje, vidi dlje, vidi drugače, vidi bolj čisto in jasno. Nasprotje tega pa je, da vidim vse narobe, da vidim samo tisto, kar je narobe.

Hvaležnost nas povezuje, ker nas spomni, da potrebujemo drug drugega. Hvaležnost tudi pomeni, da v vsem prepoznamo dar. Ko se naučimo zahvaljevati, tudi postanemo svobodnejši, osvobojeni primerjanja, nezadovoljstva in skrbi. Hvaležno srce je veselo srce kljub mnogim zadržkom, težavam in preizkušnjam.

Zahvalna nedelja je čudovit opomin, a hvaležnost naj ne traja le en dan, naj postaja naš vsakdanji odnos do Boga.

Ko zjutraj vstanemo lahko rečemo: "Hvala ti Gospod, da sem". Ko delamo, molimo, so naše Besede: »Hvala ti Gospod, da smem služiti s svojimi rokami.« Ko trpimo, takrat Gospodu šepetamo: »Hvala ti Gospod, da si z menoj tudi v preizkušnji.«

Prinašajmo hvaležno pred oltar vse kar smo in kar imamo, svoje delo, skrbi, uspehe in poraze, duhovno in materialno, vidno in nevidno in naj naše srce ponavlja: »Bogu hvala.«

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik