Marija Vnebovzeta zavetnica župnije Tolmin

Praznik, ki ga v Cerkvi praznujemo vsako leto 15. avgusta, nas vabi k premišljevanju o življenju, krepostih in končnem poveličanju Marije, Božje Matere. To je praznik, ki naša srca napolni z upanjem ter nas spomni na usodo, ki čaka vse, ki ostanejo zvesti Gospodu. Čeprav Marijino vnebovzetje ni izrecno omenjeno v Svetem pismu, je že od najzgodnejših časov cenjeno prepričanje kristjanov. Leta 1950 je papež Pij XII. slovesno opredelil dogmo o Marijinem vnebovzetju in izjavil, da je bila Marija, “ko je končala svoje zemeljsko življenje, s telesom in dušo sprejeta v nebeško slavo”.

Kaj vemo o Marijinem življenju v otroštvu?

Marijo kot Mater Odrešenika napoveduje že Stara zaveza:

Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom (1 Mz 3,15). To je prvo oznanilo odrešenja, v katerem razberemo podobo žene, Evine potomke, ki bo Odrešenikova Mati ter bo z Njim in po Njem strlo glavo peklenski kači. Luč upanja se prižge pred človeškim rodom vse od trenutka, ko smo grešili.

Ona je mladenka, ki bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel (Iz 7,14).

Ponazarja jo Judita, junakinja judovskega ljudstva, ki je dosegla zmago proti mogočnemu sovražniku, tako da so Njej, bolj kot komur koli, namenjene tiste hvalnice: Ti si poveličanje Jeruzalema, ti velika slava Izraela, ti ponos našega ljudstva … Gospod, vladar vsega, naj te blagoslovi za vse večne čase (Jdt 15,9-10).

Evangeliji o Marijinem rojstvu ne poročajo. Izročilo praznika Marijinega rojstva temelji na apokrifnem spisu z naslovom Janezov protoevangelij iz konca 2. stoletja. Avtorstvo dokumenta je sicer dvomljivo, opisuje pa pomembno zgodovinsko dejstvo rojstva Jezusove matere.

Katoliška Cerkev se skozi cerkveno leto, poleg Jezusovega rojstva, spominja rojstva še dveh oseb: Marije in Janeza Krstnika. Pri ostalih svetnikih se vedno spominja le dneva njihove smrti. Razlog za to je edinstveno poslanstvo, ki sta ga oba opravila v zgodovini odrešenja. S tega vidika je Marijino rojstvo, tako kot rojstvo Janeza Krstnika, v neposredni povezavi s prihodom Odrešenika Jezusa Kristusa na svet.

Marijino življenje je neločljivo povezano z Jezusovim življenjem, saj je s svojim materinstvom soudeležena v odrešenjskem načrtu, ki ga je Bog pripravil za človeka in vsebuje učlovečenje, življenje, smrt in vstajenje Božjega sina Jezusa Kristusa. Marija je kot Odrešenikova mati vključena v samo jedro odrešenjskega načrta.

Marijina starša, sv. Ana in Joahim naj bi bila kraljevega, Davidovega rodu. Bila sta pobožna in plemenitega značaja, zato sta kmalu po poroki svoje premoženje razdelila na tri dele: enega za svetišče, drugega za ubožce, tretjega pa sta obdržala za svoje preživetje. Tako kot mnoge pred njim, je Bog tudi njiju preizkušal s »sramoto« nerodovitnosti: dvajset let nista imela otrok. Zaobljubila sta se, da ga bosta, če bo Bog uslišal njuno prošnjo in jima dal potomca, posvetila Njemu. Zadnja žalostna preizkušnja je Joahima doletela, ko je veliki duhovnik odklonil njegov daritveni dar prav zaradi tega, ker z ženo nista dala izvoljenemu narodu potomcev. Potrt, žalosten in osramočen se je za štirideset dni zatekel k svoji čredi v puščavo. Tu se je postil ni molil k Bogu. V tem času se Ani na vrtu prikaže angel in ji razodene, da so njene molitve uslišane, saj ji bo Bog dal otroka, po katerem bo njen rod blagoslovljen po vsem svetu. Podobno razodetje doživi tudi Joahim, ki se nato vesel vrne k svoji ženi. »Znamenito« je njuno srečanje, objem in poljub pri tempeljskih zlatih vratih v Jeruzalemu.

Brezmadežno spočetje, ki ga praznujemo 8. decembra, ravno devet mesecev pred Marijinim rojstvom, pomeni, da je bila Marija spočeta brez madeža izvirnega greha, torej na sebi ni nosila posledic izvirnega greha.

Sv. Ana in Joahim sta deklici, ki sta jo rodila, dala ime Marija ter jo skrbno vzgajala. Izročilo pravi, da sta jo, tri leta staro, izročila v varstvo duhovnikov v templju in tako izpolnila zaobljubo. Veselila sta se tistih dni, ko sta vsako leto za tri velike judovske praznike romala v Jeruzalem, da bosta spet videla svojo drago hčer. Njuna vloga je bila s tem dopolnjena, začelo pa se je poslanstvo njune hčerke Marije – postala bo Jezusova mati.

Oznanjenje, kot ga pripoveduje evangelij po sv. Luku je ponižen dogodek, skrit – nihče ga ni videl, nihče ni vedel zanj, razen Marija – a istočasno odločilen za zgodovino človeštva. Ko je Devica izgovorila svoj 'da' na angelovo oznanilo, je bil Jezus spočet in z Njim se je začelo novo obdobje zgodovine, ki je bilo potrjeno z veliko nočjo, kot 'nova in večna zaveza'. V resnici je Marijin 'da' popoln odsev tistega Kristusovega 'da', ko vstopa v svet, kakor piše pismo Hebrejcem, ko razlaga Psalm 39: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 10,7). Marijina pokorščina odseva Sinovo pokorščino, saj je preko srečanja teh dveh 'da' Bog lahko prevzel človeško obličje.

»Glej, Gospodova dekla sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« Marija je s korakom vere sprejela Boga v svoje življenje. Naivno si domišljamo, da je bila zanjo vera nekaj lahkega. Kdo ji bo verjel, ko mu bo rekla, da je otrok, ki ga nosi pod srcem, od Svetega Duha? Kaj takega se pred njo še ni zgodilo in se tudi nikoli več ne bo. In dobro je vedela, kar je zapisano v Mojzesovi postavi. Dekle, ki na dan poroke ni nedolžna, mora biti kamenjana (prim. 5 Mz 22,20-28). Marijina vera je zaupanje in sprejetje Boga v lastno bivanje. Sprejetje začetnika življenja in izročanje svojega življenja. Verovala je, da »Bogu ni nič nemogoče«.

Da je bilo srečanja z angelom za Marijo najbrž najsrečnejši dogodek njenega življenja, potrjuje Magnifikat - Marijin hvalospev, ki ga je ob tem zapela: »Moja duša poveličuje Gospoda. Velike stvari mi je storil Vsemogočni. Njegovo ime je sveto!« Poveličevati pomeni biti srečen! Vera osrečuje.

Starček Simeon je Mariji napovedal, bo njeno življenje presunil meč bolečine (Lk 2,35). Spremljati bo morala sina v njegovem trpljenju in tragičnem koncu (Lk 2, 34). Zavrnitev od Izraela bo namreč prizadela tudi njo, ki bo moralo živeti njegovo rano in bolečino. Kdor se enkrat prepusti Bogu, ne more več hoditi v življenju sam, ampak ga On usmerja in vodi.

Sveto pismo in zgodovinsko izročilo pričata, da je Marija ostala devica celo ob Jezusovem rojstvu in v nadaljnjem zakonu s sv. Jožefom. Čeprav evangeliji omenjajo Jezusove brate in sestre, so razlagalci ugotovili, da se je ta izraz v Stari zavezi uporabljal tudi za druge ožje sorodnike. Jezus je bil tako Marijin edini otrok.

Zelo zanimiv je odlomek iz svetega Pisma, ko so dvanajstletni Jezus, Marija in Jožef v času pashe romali v Jeruzalem. Ob vračanju je Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi svojim staršem to povedal, zato sta mislila, da se vrača skupaj s popotno druščino. A ko sta opazila, da ga ni, sta ga tri dni iskala.

Ko so Jezusa našli v templju, ga je Marija celo okarala: “Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.” (Lk 2,48).

Na svatbi v Kani Galilejski, ko je Marija opazila, da vina ni več, je – zagotovo dobronamerno – Jezusa opozorila, da je zmanjkalo vina. Verjetno v smislu, pomagaj jim, naredi kaj, da ne bo prišlo do neprijetne situacije.

Jezus jo skorajda nekoliko osorno zavrne: “Kaj imam s teboj, žena?” (Jn 2,4).

Na več mestih v Svetem pismu lahko preberemo, da je Marija kakšne besede “ohranila in jih premišljevala v svojem srcu” (npr. Lk 2,19). Njena globoka razmišljujoča drža nas nagovarja, da se včasih skušamo ugrizniti v jezik, pa raje manj govoriti in več molčati.

Globoka usmerjenost in razpoloženje Marijinega srca se razodeva tudi v njenem govorjenju, o katerem Sveto pismo sedemkrat poroča (dvakrat spregovori Marija z angelom, dvakrat z Elizabeto, dvakrat z Jezusom, enkrat s strežniki v Kani Galilejski). Sv. Bernardin Sienski pravi z ozirom na to, da je Marijino srce ognjišče božje ljubezni, od koder prihaja sedem plamenov ljubezni, izraženih v Marijinih sedmih besedah. In zadnje Marijine besede, kolikor Sveto pismo o njih poroča, so kakor testament Marijinega srca nam vsem: »Karkoli vam (Jezus) poreče, storite!« (Jan 2,5).

V času Jezusovega javnega delovanja omenja evangelist Luka Marijo le dvakrat: ko je skupaj s sorodniki obiskala Jezusa (Lk 8,19–21) in v povezavi z ženo, ki je blagrovala mater, da ima takega sina (Lk 11,27–38). Marija ni spremljala Jezusa v njegovem oznanjevanju Božjega kraljestva po Galileji; skrbela je za dom in ga podpirala s svojo molitvijo in skrbjo. To je še posebej pokazala, ko ga je obiskala skupaj s sorodniki. Pri Luku sledi ta obisk razlagi prilike o semenu in priliki o svetilki (Lk 8,4–10), kjer je v ospredju pomen sprejemanja Božje besede. Ko so prišli obiskat Jezusa sorodniki in njegova mati, je govoril množicam. Zaradi velikega števila ljudi niso mogli priti do njega. Eden izmed učencev mu je sporočil, da so tam in ga želijo videti. Jezus je odvrnil, da so njegova mati in bratje tisti, ki poslušajo Božjo besedo (Lk 8,21).

Jezusovo trpljenje in njegova smrt na križu sta pokopala vero mnogih učencev. V svojem strahu in razočaranju so se oddaljili. Povsem drugačno ozračje zaupanja opiše evangelist Janez tik pred Jezusovo smrtjo. To je zaupni pogovor, duhovno dogajanje med križanim Jezusom, njegovo materjo in ljubljenim učencem. V blatu človeške nemoči in ob krikih privoščljivega nasilja sijejo žarki Božje rešitve.

Marija v molitvi med apostoli je zadnja podoba, ki nam jo je ohranila prva Cerkev. O njenem kasnejšem življenju ne govori Sveto pismo, vendar ta dogodek ni nepomemben. Govori o tem, kako je Marija živela v prvi krščanski skupnosti. Evangelist Luka nam kaže, kje je njeno mesto in kje jo moremo iskati. Marija je v družbi apostolov in moli skupaj z njimi za prihod Svetega Duha. Resnična vera vodi k skupnosti in povezanosti, kjer se krepi misijonarski polet. Apostole je čakal ves svet, kraji na koncu zemlje, da jim ponesejo veselo oznanilo o Jezusu Kristusu in njegovem odrešenju. Da bi zapustili svoje domove in se navdušeno odpravili v različne dežele z oznanilom o Jezusu Kristusu, je bil potreben še Božji poseg in moč Svetega Duha. Marija moli z apostoli, da bi se odločili za ta veliki misijon. Misijonsko delovanje raste ob Božjem klicu in Marijinem materinskem spremljanju.

Vidkinja Vicka, je na enem od videnj v Medžugorju zbrala pogum in Marijo vprašala: "Marija, zakaj si tako zelo lepa?"

Marija pa je odgovorila: "Tako zelo lepa sem, ker ljubim."

Preprost odgovor s tako očitno resnico je mnoge presenetil. Na povezavo med ljubeznijo in fizičnim videzom ni nihče pomislil. Marija nas z vsem svojim srcem ljubi tako močno, da se je njena ljubezen začela odražati tudi na njenem fizičnem videzu. Marija torej ni lepa zgolj zato, ker bi bila izbrana, ker bi ji bila lepota podarjena ali ker prihaja iz nebes. Marija je lepa, ker je tudi po Jezusovi smrti kljub silovitemu trpljenju, ki jo je takrat prizadelo, svoje poslanstvo vzela zares. Po Jezusovi smrti je postala Mati vseh ljudi in od tedaj prav vse ljubi s svojim materinskim srcem in vso svojo ljubeznijo. Ta ljubezen jo še naprej plemeniti in jo dela vse lepšo.

V očeh kristjanov je Marija od vedno ljubeča mama, v katere zavetje se lahko zatečemo ob najrazličnejših preizkušnjah. Misel o Mariji kot naši materi najdemo že v evangelijih, ko je Jezus Mariji rekel: "Žena, glej, tvoj sin!" (Lk 19,26), učencu ob njej pa: "Glej, tvoja mati!" (Lk 19,27).

Kljub temu da nekatere krščanske skupnosti menijo, da ne potrebujemo češčenja svetnikov in Božje matere, ker se lahko neposredno obračamo na Boga, je Marija posebna posrednica med nami in Bogom. Ko Mariji izročamo svoje prošnje, zahvale in vse druge molitve, ne pričakujemo, da jih bo izpolnila ona, ampak jih posredovala Bogu, s katerim je že združena v nebesih. Tako imenovano Marijino sredništvo torej deluje enako kot sredništvo svetnikov, le da je Marijino na še višji ravni, saj je konec koncev mati Boga.

Marija je bila rojena brez madeža izvirnega greha, zato je smiselno, da je bila obvarovana tudi smrti. Ob koncu zemeljskega življenja njeno telo ni strohnelo v grobu, ampak je bila vzeta v nebesa z dušo in telesom. Nekateri zato Marijino smrt imenujejo zaspanje. Marijino vnebovzetje je napoved naše prihodnosti, ko bodo ob koncu časov obujena tudi naša telesa in se bodo naše duše spet združile z njimi.

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.

Ko častimo Marijo ob njenem vnebovzetju, se iz njenega zgleda tudi učimo. Marijino življenje je bilo polno ponižnosti, služenja in neomajne vere. Zaupala je v Božji načrt, tudi ko ji ni bil povsem jasen. Prestajala je težave in bolečine, vendar nikoli ni omahovala v svoji predanosti Božji volji. Njeno vnebovzetje je sad njene vseživljenjske zvestobe Bogu. Tudi mi smo poklicani, da živimo življenje v veri in poslušnosti Božjim obljubam tudi takrat, ko je pot težka.

Nazadnje ne pozabimo na Marijino mogočno priprošnjo. S svojega mesta v nebesih še naprej bdi nad nami, svojimi otroki, in za nas posreduje pred Božjim prestolom. V trenutkih preizkušenj se z zaupanjem obrnimo k Njej, saj vemo, da je naša zagovornica in Mati. Vodila nas bo bližje k svojemu Sinu in nam pomagala rasti v svetosti in ljubezni.

Naj bo naš pogled uprt v nebesa in živimo v upanju, da bomo nekega dne tudi mi z Marijo in vsemi svetniki v slavi Božjega kraljestva.

Kako smo tolminci lahko srečni, da imamo prav Marijo Vnebovzeto za svojo župnijsko zavetnico. Verjamemo, da nas pod svojim plaščem ljubezni varuje kot svoje ljube otroke.

Pri slovesni sveti maši ob 10.00 uri, ki jo je vodil g. župnik Damijan Bajec nas je med drugim spomnil, da je danes dan, ko se po vsem svetu množice vernikov zbiramo po Marijinih svetiščih, ker imamo radi Marijo. Ona nikoli ne razočara, ko njeni otroci potrebujemo pomoč. V Mariji so izpolnjene Božje obljube. Ona je izbrani človeški otrok, v katerega je bila do zadnjega kotička izlita Božja milost zaradi katere je zmogla delati korake, ki jih je delala. Ona nam je zgled do kakšne popolnosti lahko človek izpolni Božji načrt. Marija ni pred nami kot tista, ki bi nam delala slabo vest zaradi popolnosti, ampak kot tista, ki nam kaže zakaj je človek ustvarjen in kako naj se ves prepusti Bogu. Zadaj za človeško ustvarjalnostjo in iznajdljivostjo je Božji navdih in dar, Božja milost, ki človeka dela velikega. Nikomur se ni potrebno bati, kdor je v Božjih rokah, tudi trpečim, bolnim, preizkušenim. To je napovedano v Marijini preroški hvalnici, ki smo jo danes po celem svetu slišali v Božji besedi. Je ena izmed molitev, ki je največkrat premišljevana, brana, peta, v vseh jezikih sveta. Ta Magnifikat je poln neskončne hvaležnosti, ponižnosti, moči in zaupanja. Uči me, naj ne iščem velikih reči zase, naj zaupam Bogu tudi ko ne razumem in naj dovolim, da me Božja milost vzdiguje. Marijino srce je bilo odprto samo za Božje načrte in ne zase. To je bila njena moč. Vsak od nas je poklican, da ne živi sebičnega življenja, ampak zaupa Bogu in sprejme svojo pot, tudi če je težka in nejasna. Marijin zgodi se je vzor in zgled, kako prepustiti svoje življenje Bogu in spremljati, kaj lahko naredi. Marija marsikaj ni razumela za stvari, ki so se dogajale, a vseeno je močno zaupala. To jo je delalo veliko in to je bila njena iznajdljivost. Tudi mi se velikokrat znajdemo v stiskah, preizkušnjah, pred vprašanji na katere ni odgovorov, potrebno je zaupati, saj nas bo tako kot Marijo pred nami, to reševalo. Potrebno je biti iznajdljiv tudi v zaupanju v Boga. Dovoliti moram, da me Božja milost povzdiguje.

Marijino Vnebovzetje ni samo nagrada zanjo, ampak je obljuba za vse nas. Človek more stati in obstati sredi največjih viharjev življenja zaradi Božje milosti, zaradi njegove roke. Kdor zmore hoditi naprej, ker čuti podporo in roko Boga, ki ga nosi in vzdiguje, ta bo prišel do cilja. Prav to si za nas želi tudi Marija, da sprejmemo Jezusa za svojega Odrešenika in sopotnika v življenju.

Po sveti maši smo se tako kot je v navadi še malo zaustavili v skupnem druženju ob dobrotah, ki so nas pričakale pred cerkvijo.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik

Vir: https://zdruzenje-cudodelne-svetinje.si/?p=1118

https://katoliska-cerkev.si/sv-joahim-in-ana-starsa-device-marije

https://si.aleteia.org/2019/07/26/kdo-sta-pravzaprav-bila-marijina-starsa-joahim-in-ana/

https://si.aleteia.org/2024/08/15/6-pogostih-vprasanj-o-jezusovi-materi-mariji/

https://si.aleteia.org/2022/10/17/marija-zakaj-si-tako-zelo-lepa/

https://katoliska-cerkev.si/praznik-marijinega-rojstva

https://radio.ognjisce.si/sl/109/aktualno/2137/marijino-vnebovzetje-veliki-smaren.htm

https://opusdei.org/sl-si/article/marijino-zivljenje-brezmadezno-spocetje/

https://www.vaticannews.va/sl/cerkev/news/2021-03/duhovne-misli-cerkvenih-ocetov-benedikta-franciska-oznanjenje.html