Spoznavamo zavetnike in sozavetnike v naši župniji - sv Urh zavetnik vasi Dolje in Gabrje

Sveti Urh je bil nekdaj med najbolj češčenimi svetniki na Slovenskem. Priporočali so se mu za srečno zadnjo uro, bil je tudi mogočen priprošnjik zoper razne telesne slabosti. Prosili so ga za varstvo tudi pred mišmi in podganami!

V vrsti svetnikov katoliške Cerkve je sveti Urh znamenit po tem, da je bil prvi svetnik, ki je čast oltarja dosegel po rednem procesu, kakor je v veljavi še danes (Kanonizacija). Poprej so razglaševanje umrlih odličnih kristjanov za blažene in svetnike opravljali škofje sami za določeno pokrajino ali državo. Urha je za svetnika razglasil papež Janez XV. leta 993, dvajset let po njegovi smrti.

Urhova očetnjava je bila Bavarska, kjer se je rodil leta 890. Dali so mu ime Udalrik, kar pomeni 'bogat dedič'. Starši so skorajda obupali nad njim, ker je bil zelo slaboten otrok. Neki duhovnik je materi svetoval, naj ga prepusti zraku in soncu, ki sta najboljši božji zdravili. In res se je fantek kaj kmalu okrepil. »Bog ga je ozdravil, ker ga hoče imeti zase,« so mislili starši. Poslali so ga v benediktinski samostan Sankt Gallen v Švici, kjer je bil deležen temeljite vzgoje in izobrazbe. Augsburški škof Adalberon ga je povabil, naj pride k njemu in posvetil ga je v duhovnika, da mu je lahko zaupal najkočljivejša opravila. Ko je Urh potoval v Rim, je škof Adalberon umrl in papež Sergij III. je kar njemu ponudil škofijski sedež, ki pa ga je Urh odklonil, češ da je še premlad. Po vrnitvi iz Rima je Urh šel spet v samostan Sankt Gallen, toda kmalu se je pokazalo, da ga Bog ne kliče za redovnika. Leta 923 je bil izbran in posvečen za škofa v Augsburgu. Škofijo je modro vodil polnih petdeset let. Bil je mož molitve in dela, ljubil pa je tudi duhovito in nedolžno šalo. Bil je tudi svetni knez, vendar je znal obojno službo lepo usklajevati.

Leta 955 je odločilno pripomogel k zmagi nad Ogri na Leškem polju. Madžari, ki so na svojih roparskih pohodih često plenili tudi po slovenskih krajih, so leta 955 prišli prav do Augsburga in ga oblegali. Pred grozečim napadom divjih Madžarov je Urh dal utrditi mesto Augsburg. Ko so ga avgusta leta 955 res napadli, je škof Urh sam vodil branilce, poveljujoč visoko s konja, vendar ne kot vitez, temveč kot duhovnik. Sredi puščic in kamnov brez čelade in oklepa je jahal od čete do čete in jih bodril. Redovnicam pa je naročil, da so molile za božje varstvo. Ko je spoznal, da pripravlja sovražnik odločilen napad, je po slovesni maši obhajal vso vojsko. Sovražniki so res napadli, mesto je pod Urhovim poveljstvom napad odbilo.

Dovolj močna armada cesarja Otona I. in Čehov je Madžarom zadala popoln poraz. Oton je zdaj prisilil Madžare k stalni naselitvi in sprejemu krščanstva. Vsa Evropa si je oddahnila in tudi slovenski kraji so bili rešeni hude nadloge. Na bojišču sta obležala poleg drugih najbližjih tudi Urhov brat in nečak. Škofa Urha je ta izguba tako prizadela, da ga je prišel tolažit sam cesar. Urh je bil predvsem škof, a tudi velik junak in čuteč človek.

Svoje pastirske dolžnosti je Urh opravljal z živo zavestjo odgovornosti pred Bogom in z modrostjo, pridobljeno s prisrčno molitvijo. Prepotoval je večkrat širne pokrajine svoje škofije in za vzgojo dobrih duhovnikov ustanovil stolniško šolo, ki je kmalu zaslovela daleč naokrog.

Svoje škofovske dolžnosti je Urh vedno opravljal z zavestjo odgovornosti za svoje ovce pred Bogom in z modrostjo, pridobljeno v molitvi. Svojo obsežno škofijo je večkrat prepotoval, zato jo je dobro poznal.

Bil je mož molitve, spokornih vaj in velikega zaupanja v priprošnjo svetnikov je skrbel za dobro vzgojo svojih duhovnikov in redovnikov, skrbel za reveže, starčke in sirote, zidal dobrodelne domove, pa tudi obnavljal razdejane in zapuščene cerkve. Njegova posebna ljubezen je bila lepota bogoslužja, pri srcu mu je bilo zlasti lepo petje. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je razdal še zadnje, kar je imel, si dal posuti na tla cerkve pepel v podobi križa, legel tja in med petjem litanij izdihnil svojo dušo 4. julija 973. Pokopal ga je sveti Volbenk, škof v Regensburgu, ki ga je bil sveti Urh posvetil v duhovnika. Svetega Urha navadno upodabljajo z ribo v roki. Legenda pripoveduje, da je škofa Urha nekoč obiskal škof Konrad. Večerjala sta in se za mizo še dolgo v noč pomenkovala ter tam učakala petkovo jutro. Tedaj prihiti s pismom sel bavarskega vojvode, kateremu Urh podari kurje bedro, ki je na mizi bilo še od četrtkove večerje. Ta ga je vzel in potem pri vojvodi škofa zatožil, da ob petkih škof Urh je meso. V dokaz je hotel pokazati v torbi shranjeno bedro. A glej, bedro se je spremenilo in sel je iz svoje torbe potegnil ribo. Značilni atributi (pridatki), ki se pojavljajo na upodobitvah so: škofovska oblačila in knjiga z ribo.

Zavetnik: vinogradnikov, ribičev in tkalcev; umirajočih (za srečno zadnjo uro), priprošnjik ob težkem porodu, v težkih boleznih, proti vročici, telesni šibkosti, proti steklini, podganji in mišji nadlogi, pred vodnimi nevarnostmi in poplavami, zavetnik škofije in mesta Augsburg

Viri: