Vnesite vaš naslov

O njegovem življenju izvemo največ iz Apostolskih del. Luka govori o Pavlovih poteh, oznanjevanju, težavah v ječah in njegovem prihodu v Rim. Pavel svojih slabosti, kot tudi spoznanj, ne skriva in jih veliko razodene tudi v pismih. O Pavlu lahko rečemo, da je od spreobrnjenja dalje živel za Kristusa. Sam tudi pove, da svoje apostolske službe ni prejel od ljudi, temveč ga je Gospod poklical in vzel v svojo službo. Ima se za njegovega služabnika in od njegovega klica dalje, je oznanjanje Kristusa za Pavla življenjska nujnost. Posebno mesto daje evangeliju, saj pravi, da Boga lahko spoznamo samo tako, da prisluhnemo evangelijskemu nauku in njegovi resnici. Tudi vsa pisma izražajo prošnjo, naj rastemo v vednosti in modrosti, le tako bomo sposobni živeti tako, kot ugaja Bogu.

Pavel je bil goreč in vztrajen v svojem oznanjevanju. Gospodu je bil hvaležen, ker ga je postavil v službo oznanjevanja, saj pravi, da mu je s tem Gospod izkazal zaupanje. To hvaležnost je Pavel nosil v svojem srcu tudi ob številnih brodolomih, tudi takrat, ko je doživljal oznanjevalne poraze in tudi takrat, ko so mu ljudje rekli, da bi ga drugič poslušali. Njegovo življenje je bilo ena sama daritev za rast Cerkve. Koderkoli ga je vodila pot, je ustanavljal nove Cerkve. Z njim se je začel pohod krščanstva med pogane. Poudarjal je, kako ljudje drug drugega potrebujemo in kako smo poklicani živeti vero v medsebojni povezanosti in edinosti.

Pavel je bil rojen v pobožni judovski družini v Tarzu v Kilikijski provinci, ki je v današnji Mali Aziji. V tem velikem, zgodovinsko pomembnem mestu, je nastala druga največja krščanska skupina poleg jeruzalemske, sestavljena iz Judov in bivših poganov, ki so sprejeli Kristusa (Plevnik 2004, 11).

Savel, ki je kasneje postal Pavel, je bil rojen med letoma 6 in 10 po Kr. Po narodnosti je bil Jud, pripadal je Benjaminovemu rodu. Bil je rimski državljan. O njegovem otroštvu ne vemo ničesar, po predvidevanjih, pa je bilo enako takratnim otrokom. Osmi dan po rojstvu, so moške potomce obrezali in na ta dan je Pavel prejel ime Shaoul, iz tega so izpeljali ime Saul. Kakor hitro so dečki spregovorili, so jih očetje pričeli učiti deset zapovedi. Ob tem so se očetje odeli z belim, modro obrobljenim šalom, ki se imenuje talis. Vsak dan so ponavljali iste besede (Decaux 2009, 21).

Pavel se je izobraževal v judovski šoli, vendar v grškem jeziku. Od otroštva naprej je bil vpet v dvojno kulturo; judovsko in grško, kar pojasnjuje bogastvo in zamotanost njegovih misli (Quesnel 2009, 10). V diaspori je poučevanje, ki so ga zagotavljale sinagoge, potekalo v grščini. Sveta besedila so se učili v grščini, prvo branje pa je potekalo v hebrejščini. Pavel je odkril Sveto pismo v različici, ki se imenuje Septuaginta. To je grška različica, ki je bila napisana v 3. stoletju pr. Kr. v Aleksandriji. Vse kaže, da iz njega izhaja vsa Pavlova verska kultura (Decaux 2009, 22).

Druga značilnost, ki je Pavla tudi močno zaznamovala, je njegova pripadnost farizejstvu. Farizeji so ljudstvu naložili predpise. Njihova obvezna dolžnost je bila izpolnjevanje šeststo trinajstih zapovedi. Zatrjevali so, da je potrebno imeti za zakonito le tisto, kar je zapisano in da nikomur ni potrebno izpolnjevati tistega, kar prihaja iz izročila očetov. Imeli so velik vpliv na ljudi, ki so jim brez omahovanja zaupali (prav tam, 22–23).

Savlov dan, je tako kot dan vsakega juda, potekal v znamenju molitve. Ob sončnem vzhodu je bila tako njegova prva molitev: »Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, Gospod je edini!« (5 Mz 6,4) Prav tako je vsak teden skupaj s starši obiskoval sinagoge, kjer so praznovali sabat (Decaux 2009, 23–24).

Farizejsko izročilo predpisuje očetu, da sina nauči kakšne ročne spretnosti. Pavlov poklic je bil skenopois. Besedo lahko prevedemo kot izdelovalec šotorov ali tkalec blaga za šotore. Oče je Pavla poslal tudi na študije v Jeruzalem, v mesto, ki je svetilnik judovstva. Luka o Pavlu pravi, da je živel v Jeruzalemu od začetka, od svoje mladosti naprej (Apd 26,4). To je najverjetneje pomenilo okrog petnajstih let (Decaux 2009, 25–27). Od Tarza, rojstnega kraja, do Jeruzalema je prepotoval sedemsto petdeset kilometrov.

Savel se je učil od Gamaliela, ki je veljal za eno najbolj spoštovanih osebnostih rabinata tistega časa. Bil je učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled, učence pa je sprejemal doma. Ob njem se je Savel naučil grškega, hebrejskega in aramejskega jezika. Dovolj dobro se je naučil prava in nekaj medicinskega znanja. Takrat je bilo prepovedano podvomiti v učiteljevo besedo. Gamalielova beseda je bila tako resnica in o njej se ni razpravljalo. Pisma prikazujejo Pavla, ki je bil dobesedno prepojen s svetimi knjigami (Decaux 2009, 40).

Pavlovo izobraževanje je bilo dolgotrajno. Savel se je izobraževal v okupiranem, nikoli pa ne podjarmljenem mestu. Judovsko ljudstvo vedno teže prenaša navzočnost Rimljanov. Med letoma 26 in 36, pod poveljem Poncija Pilata in med vladavino cesarja Tiberija, so kruto zatrli številna ljudska gibanja. Ne govori se o ničemer drugem kakor o tem, kako bi izgnali Rimljane (Decaux 2009, 41–42).

Savel je najverjetneje prišel v Jeruzalem v dvajsetih letih po Kr. Po dokaj zanesljivem koledarju, prejme Jezus krst po rokah Janeza Krstnika in sicer jeseni leta 27. Takoj za tem začne oznanjevati evangelij. Istega leta je Savel star devetnajst let. Težko verjetno je, da bi slišal kaj pripovedovati o Jezusu, čigar sloves seže komajda preko meja najbližjih krajev okoli Tiberijskega jezera. Za veliko noč leta 28 pride Jezus prvič v Jeruzalem in povzroči pravi škandal, ko skuša spoditi trgovce iz templja. Njegova beseda prepriča številne vernike. Prav mogoče je, da je beseda o Jezusu prišla na uho tudi Savlu in sicer preko njegovega učitelja Gamaliela, ki je bil blizu starešinam Cerkve (Decaux 2009, 42–43).

V nadaljevanju Decaux (43–45) navaja, da pride ob veliki noči leta 30 Jezus ponovno v Jeruzalem. Njegova pot se konča na Golgoti. V tem času, pri dvaindvajsetih letih, je bil Savel še vedno študent. Na Jezusovo smrt se je odzval kot velika večina prebivalcev Jeruzalema. Ni ga ganilo, imel ga je še za enega lažnega mesija. Tistih, ki so verjeli, da je Jezus Kristus Sin Očeta, je bilo zelo malo. Številka, ki jo navajajo Apostolska dela govori o pet tisoč spreobrnjenih po binkoštih, vendar Decaux meni, da številka ni verjetna, ampak se je skupnost širila postopoma. Jezusovi učenci želijo nadaljevati Jezusovo delo. Večina jih je prodala svoje premoženje, vse jim je skupno, skupaj molijo in jedo. Apostol Peter jim je v prvem pismu govoril: »Bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni« (1 Pt 3,8). Vsak dan so šli v tempelj, saj so bili Judje in Jezus jim je rekel: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel« (Mt 5,17).

Savel je živel v prepričanju v pravilnost poslušnosti judovski postavi in pripravljen je izraziti sveto jezo do tistih, ki bi jo prekršili. Takrat Jezusovi učenci oznanjajo njegov nauk in število učencev je naraščalo. Med njimi je bil, goreč in neučakan mladenič Štefan, ki se ni izmikal nobeni drzni nalogi. Bil je poln milosti in moči. Štefanova pozornost je kmalu začela vznemirjati hebrejske kristjane in še toliko bolj tempeljsko duhovščino. Ti naščuvajo ljudstvo, starešine in pismouke, ter zgrabijo Štefana in ga odvedejo pred veliki zbor. V to množico vstopi tudi Savel. Po njegovih naučenih prepričanjih je veličina Boga tako zelo neizmerna, da jud nima pravice niti zapisati njegovega imena. Pred njim pa Štefan govori, da vidi nebesa odprta in Sina človekovega, ki stoji na desnici. Ob teh besedah Savlu zaledeni kri v žilah (Decaux 2009, 45–54).

Veliki zbor je Štefana obsodil. Peta knjiga Peteroknjižja je predpisovala kamenjanje do smrti in sicer za človeka, ki dela, kar je hudo v očeh Gospoda, s tem, da prestopa njegovo zavezo ter gre in služi drugim bogovom in se jim priklanja, ali soncu ali luni ali vsej nebesni vojski (Decaux 2009, 54–55).

Štefan je bil obtožen, da govori bogokletne besede proti Mojzesu in proti Bogu. Tisti, ki je pred vsemi zbranimi zakričal: »Kamnajte ga!,« je bil Savel (Decaux 2009, 9).

Preganjanje kristjanov, ki so bežali po ulicah Jeruzalema, se je začelo na dan Štefanovega kamenjanja. Napad judov na jude je trajal zelo dolgo. Vse podrobnosti lahko razberemo iz spisov samega vodje pobojev, bilo mu je kakih petindvajset let in ime mu je bilo Savel. Jeza, ki jo je v njem zbudil Štefanov govor se ni polegla, nasprotno, sledilo je sovraštvo brez meja. Kristjani so postali sovražniki, ki jih je treba potolči. Savel je besnel od jeze in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Po ulicah Jeruzalema je sejal grozo, celo po sinagogah. Pavel kasneje v svojih pismih sam pove, da je »po svoji strastni vnemi za očetna izročila« (Gal 1,14) prekašal mnoge. To nam dokazuje, da je bil judovstvu predan in prepričan, da so njegova dejanja v skladu z judovsko postavo, na katero se je skliceval (Decaux 2009, 59–61).

Kristjani so se v izogib preganjanju razkropili prek vse Judeje, celo po Samariji in tam oznanjali besedo. Apostoli so na svojo željo ostali v Jeruzalemu, saj bi njihov odhod lahko ogrozil ustanovo, rojeno iz Jezusove besede. Ko je do Petra in Janeza prišla vest o Filipovih uspehih (izganjal je nečiste duhove, invalidi se spet gibljejo), se zavesta, da njun »brat« potrebuje okrepitev. Odločita se mu pridružiti, jeruzalemsko Cerkev pa prepustita v varstvo drugim apostolom (Decaux 2009, 61–62).

Savel pa je v svojem preganjanju neizmerno divjal in učence preganjal celo po tujih mestih, kar je navedeno v Apostolskih delih (Apd 8,5–8). Savel se je odločil tudi za pot v Damask, kjer je že bila ustanovljena krščanska skupnost. Pri Kajfu je Savel izprosil pisma za shodnice v Damasku, kot potrdilo, da bi lahko vsakega privrženca Jezusa, vklenil in prignal v Jeruzalem. Od Jeruzalema do Damaska je dvesto osemdeset kilometrov in za tako potovanje je bilo potrebnih sedem, osem dni hoda. Pridružil se je eni izmed karavan (Decaux 2009, 62–63).

Pavel se približuje Damasku. Nenadoma ga zagrne silovita svetloba. Vidijo ga, kako se opoteče in zgrudi na prašno pot. Drugi, ki so tudi potovali v karavani, stečejo k njemu in ga obstopijo. Savel odpre oči, a ničesar ne vidi (Decaux 2009, 65–66).

Pavel je srečal vstalega Kristusa in bil poklican za apostola poganov. O tem pričajo tudi tri obširna poročila iz Apostolskih del in tri kratke izjave iz Pavlovih pisem. V prvem poročilu Apostolskih del (Apd 9,1–19) govori pisec Apostolskih del in sicer Luka, v drugem (22,1–21) in tretjem (26,1–32) pa prepusti besedo Pavlu. Bistvo sporočila je isto v vseh treh poročilih. V prvem poročilu Apostolskih del je zapisano: »Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Rekel je: »Kdo si Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga preganjaš. Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!« ( Apd 9, 3–6) (Plevnik 2004, 12–13)

V drugem poročilu nam govori Pavel: »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, odrasel pa sem v tem mestu. Ob Gamalielovih nogah sem se natančno poučil o postavi naših očetov. Bil sem vnet za Boga, tako kot ste danes vi vsi. Smrtno sem preganjal to Pot: moške in ženske sem vklenil v verige in metal v ječo« (Apd 22,34). »Med potjo pa, ko sem se bližal Damasku, se mi je zgodilo tole. Okoli poldneva me je nenadoma zaslepila močna luč z neba. Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Vprašal sem: »Kdo si Gospod?« In rekel mi je: »Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga Ti preganjaš,«… Vprašal sem: »Kaj naj naredim, Gospod?« Gospod pa mi je velel: »Vstani in pojdi v Damask! Tam boš izvedel vse, kar je treba storiti!« (Apd 22,6–10) (Plevnik 2004, 13–15)

V tretjem poročilu Pavel pojasnjuje: »Vsi Judje vedo, kako sem živel od začetka, od svoje mladosti naprej, med svojim ljudstvom v Jeruzalemu. Ker me že od prej poznajo, lahko potrdijo, če hočejo, da sem živel po naši najstrožji verski lončini, kot farizej … Jaz sem sam pri sebi mislil, da moram z vso močjo nasprotovati imenu Jezusa Nazarečana. In tako sem ravnal v Jeruzalemu. S pooblastilom velikih duhovnikov sem veliko svetih zapiral v ječe; in ko so jih pobijali, sem glasoval za to. Po vseh shodnicah sem se pogosto znašal nad njimi in jih silil k bogokletstvu. Neizmerno sem divjal in jih preganjal celo po tujih mestih« (Apd 26, 4-11). Samo jedro poročila je razširjeno, saj glas doda še te besede: »Težko ti je, da se upiraš ostnu.« Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam, da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od teme k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi« (Apd 26, 1718) (Plevnik 2004, 14–15).

Pavel je postal drug človek. Spoznal je, da so vsi upi, ki jih je gojil kot Jud, prazni. Jezus ni prišel k njemu kot vojak, ampak kot služabnik. Pred njim je stal kot Božji Sin in Gospod vsega, in zahteval od njega, da prizna Kristusovo oblast nad izvoljenim ljudstvom in lastnim življenjem. Pavel je sprejel zahteve vstalega Kristusa, kar je kasneje v Agipu povedal z besedami: »Nisem mogel biti neposlušen nebeški prikazni« (Apd 26,19). Od tega trenutka dalje je popolnoma spremenil njegovo mišljenje in življenje (Drane 1987, 30).

Vsi zapisi dokazujejo, da je bilo Pavlovo spreobrnjenje popolnoma nepričakovano, nanj se ni notranje pripravljal. Pri Damasku je Pavel dobil Božje razodetje Kristusa, ki je preoblikovalo vse, kar je dobil verskega v Tarzu in Jeruzalemu, spoznal je moč in resničnost Kristusa, Božjega Sina. Prišel je do spoznanja, da Bog izvaja svoje odrešenjsko delo prek smrti in vstajenja svojega Sina in da odrešenje zadeva celoten človeški rod. Od tega spoznanja naprej ima za zgrešeno, za smeti, vse tisto, kar je cenil v Tarzu in Jeruzalemu (Plevnik, 2004, 15–21).

Po tem dogodku pred Damaskom, je bil Savel pripeljan v Judovo hišo, kjer je ostal tri dni in v tem času ni ne jedel ne pil, njegove oči so bile mrtve. Hananija, ki je najprej pripadal damaščanski judovski skupnosti in se spreobrnil h krščanstvu, pride po Gospodovem naročilu k Savlu, ter ga najde v molitvi. Gospod je Hananiju rekel, da je Savel orodje, ki ga je izbral. Ta je na Savla položil roke in v hipu padejo mrene s slepčevih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti (Decaux 2009, 70–73).

Pavel ni eden tistih ljudi, pri katerih je vse na svojem mestu, pri katerih se njihova življenjska pot, njihov značaj in njihova duhovna karizma zlivajo v urbano simfonijo. Nasprotno, poln je nepopolnosti in neskladnosti. Prav zato je toliko bolj osupljivo, da je kljub svoji nepopolnosti, ali pa morda prav zaradi nje, tako odločilno zaznamoval zgodovino krščanstva. Izkušnja srečanja s Kristusom pred Damaskom mu je podarila popolnoma novo identiteto, saj se je prepoznal za grešnika, ki mu je odpuščeno po Božji dobroti. To lepo pove tudi v pismu Timoteju, ko pravi: »Kristus Jezus je zato prišel na svet, da bi rešil grešnike, med njimi pa sem tudi jaz« (1 Tim 1,15). S tem, ko je Pavel sprejel Božjo ljubezen in priznanje lastnih slabosti, to zanj postane osvobajajoče. Pri Bogu je sprejet takšen, kot je. Kljub nepopolnostim mu Gospod podarja mesto in poslanstvo v svetu in v svojem načrtu. Zaradi usmiljenja, ki ga je sam deležen, pa začne Pavel bolj blago gledati tudi na napake drugih (Zwitter 2011, 9–16).

Pavel je po dogodku v Damasku odšel v arabsko puščavo in tam preživel tri leta. Vrnil se je v Jeruzalem, od koder je kmalu odšel v rodni Tarz, kjer je kot tkalec šotorov ostal pet let, približno do leta 42 po Kr., skupaj je torej zorel osem let. Kot dejaven oznanjevalec je začel delovati šele med svojim štiridesetim in petdesetim letom. Od tu naprej je njegovo življenje eno samo služenje in izpostavljanje nevarnostim (prav tam, 18–21).

Vstali Gospod je Pavla poslal kot apostola na pot k poganom z namenom »da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od teme k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi« (Apd 26,18). Pred svojo smrtjo v Rimu je vedel, da je izpolnil naloge svojega poslanstva, da je mnogim ljudem prinesel krščansko oznanilo in, da so tako kot on doživeli razsvetljenje, ki ga prinaša krščansko oznanilo, ter tako stopili na pot, ki jo vodi vstali Kristus (Drane 1987, 99).

Pavel je bil na prvi pogled vzkipljive narave in je to lahko zasenčilo ljubezen, ki je tlela v njegovem srcu, vendar so jo tisti, ki so bili tesneje ob njem začutili. Ljubezen ga je delala privlačnega in zaradi nje postane najvplivnejši apostol prve Cerkve. Iz njegovega zgleda je mogoče razumeti, da se resnična avtoriteta v Cerkvi, kot v vsaki zdravi človeški skupnosti, v nasprotju z diktaturo, nikoli ne poraja kot sad uveljavljanja moči, temveč prihaja po služenju (Zwitter 2014, 20).

Pavla kristjani ne cenijo zato, ker bi bil popoln človek, temveč zato, ker se z njimi ukvarja, ker jim pomaga nositi bremena, ker z vso ljubeznijo podpira rast njihovih skupnosti. Njegovo življenje je eno samo služenje, slabotnim je postal slaboten in vsem je postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil (prav tam, 21).

Pavlovo življenje nam sporoča, da smemo biti ranljivi in zmotljivi. Krščanski Bog je namreč tisti, ki diha s človekom, ki mu odpušča in daje življenje, če je človek pripravljen sprejeti to odpuščanje. Kristusov križ je namreč edini kraj, ki ne zavrne nikogar, kjer je vsakdo sprejet takšen, kakršen je. Pavlova skrivnost je prav v sprejetju Božjega usmiljenja prav do korenine svojega bitja (Zwitter 2011, 90–91).

Pavlova damaščanska izkušnja je bila seme, ki je vzkalilo in postalo mogočno drevo, v katerega blagodejni senci so lahko mnogi našli zavetje (prim. Mt 13, 31–32). Izkušnja Božjega usmiljenja do njega samega mu je pomagala uspešno razrešiti mnoge napetosti dejavnega misijonarskega življenja (Zwitter 2014, 21).

Za časa cesarja Nerona so ga obglavili isti dan kakor apostola Petra. Tudi nad njegovim grobom v Rimu stoji veličastna bazilika.

Prispevek je pripravila: Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik

Viri:

Decaux, Alain. 2009. VSEM VSE Življenje apostola Pavla. Ljubljana: Družina d.o.o
Drane, John. 1987. PAVEL. Koper: Ognjišče
Plevnik, Jože. 2004. Apostol Pavel: S Kristusom v Božjo slavo Osnove Pavlove teologije. Ljubljana: Župnijski urad Dravlje
Zwitter, Alek. 2011. Sveti Pavel za nepopolne. Ljubljana: Družina d.o.o.
Zwitter, Alek. 2014. Sveti Pavel za nepopolne. Ljubljana: Družina d.o.o.