Romanje na sv. Višarje v torek, 17. junija 2025

V torek, 17. junija smo imeli župnijsko romanje na sv. Višarje, ki so pravi biser naravne lepote. Na podnožju te svete gore prihajajo v stik tri glavne evropske rase: Germani, Latinci in Slovani. Svete Višarje so edina meja v Evropi, ki narodov ne ločuje, ampak jih združuje. Pri Mariji, ki je Mati ljubezni in Kraljica miru, se zbirajo predstavniki vseh treh ras.

Že na avtobusu nas je g. župnik Damijan Bajec spodbudil k razmišljanju, kaj pomeni romanje, kaj pomeni biti romar. Romanje ima v duhovnem življenju človeka pomembno mesto. Je dejanje vere, saj smo kristjani na tem svetu popotniki, nimamo stalnega bivališča, saj bomo ta svet nekoč zapustili. Verujemo, da bomo svoje prebivališče zagledali v večnosti. Romanje nas ozavešča, da smo na poti, da ima naše življenje cilj. Vprašati se moram, kje sem jaz kot romar na poti mojega krščanskega življenja. Vsakemu človeku je dano veliko priložnosti, vendar se moram ustaviti, pogledati vase, ozavestiti življenje. Tudi ni vseeno kakšen je moj pogled, ali gledam na življenje s tiste strani, ko ugotavljam kaj vse mi manjka, kaj bi imel, kaj me muči ter iščem vsemogoče prepreke in ovire ali pa je moj pogled z druge strani in mi razjasnjuje kaj vse moje življenje zapolnjuje, kaj me bogati, kaj vse je dobro v mojem življenju. Romanja pa so tudi dejanja sprave, kar je povezano s spokornostjo, da Bog lahko obnavlja tudi tisto, kar naš greh poruši.

Ob začetku svete daritve in v pridigi nas je g. župnik nagovoril, da se ti kraji posvečujejo v moči molitve in vere. Vera je namreč tista, ki prebuja Božjo milost v meni. Vsakdo jo dobi toliko, kolikor jo je sposoben sprejet. Od vsakega izmed nas je odvisno s koliko milosti, s koliko Božjih darov, moči, uslišanih prošenj in zahval bo odšel od tukaj.

Pomembno je, da samemu sebi zastavim vprašanje: » Kaj je motor mojega duhovnega življenja, mojega romanja na tem svetu?« Vera je tista, ki aktivira Božjo milost. Dovolj jo je za vsakega človeka.

Skromno duhovno življenje g. župnik primerja s prazno gumo in nas vpraša, če je vožnja enaka s praznim ali polnim kolesom in kaj naredimo, če se nam guma izprazni? Vsakdo bo poskrbel, da jo napolni. Tako je tudi z našim duhovnim življenjem. Gospod nam je marsikdaj na nek način dal vedet,i kaj je naš cilj, vera pa je tista, ki bo aktivirala to milost, da se bom potrudil, da bom vložil svoj trud v moje duhovno življenje, kakor ga vložim v to, da napolnim prazno gumo.

Človek je lahko romar na tem svetu z vero ali brez nje, vendar je velika razlika, saj se z Božjo pomočjo vse stvari postavijo na svoje mesto. V moči vere Bog tudi dela velike stvari. G. župnik nas spodbudi, da naj bo tudi to naša prošnja Mariji, da bi znali prav živeti, da bi nas Marija vodila po pravi poti. V nas pa naj raste zaupanje v Božjo moč, v Božjo bližino, v Božji blagoslov in zaupanje v to, da so z Božjo pomočjo  vse preizkušnje in križi lahko premagljivi.

Po sveti maši smo imeli prosti čas za molitev, spoved, predvsem pa za premišljevanje, kaj vse v življenju zamujam, če svojega srca ne odprem Božji milosti. Tukaj v tem svetišču, ki se skoraj dotika neba, v oddaljenosti od ropota mesta in vsakdanje življenjske naglice, je povezanost z Gospodom bistveno lažje najti.

Marijino svetišče na Višarjah je na višini 1792 m obdano s smrekami in macesni, nad njim pa se visoko v nebo dvigajo mogočni vrhovi skalnatih vrhov, ki človeku v srcu zapojejo hvalnico Stvarstvu. Narava sama po sebi vabi k molitvi in zahvali.

Do svetišča se vzpenjajo razne poti. Pot, ki se imenuje Romarska, je bila v času, ko še ni bilo žičnice najbolj izhojena. Za pokoro so romarji na Višarje nosili drva, ki so bila ob poti pripravljena v skladovnicah.

Ustno izročilo pravi, da so Žabničani že od nekdaj imeli pravico pasti ovce na Višarski gori, tam so imeli tudi svojega vaškega pastirja. Ta je neko soboto leta 1360 zvečer klical svoje ovce, da jih pomolze. Ker se niso oglasile, jih je šel iskat. Našel jih je, ko so klečale in glavo obračale proti grmu, v katerem je pastir zagledal lep lesen Marijin kip z Jezuščkom v naročju. Vzel ga je in odnesel v Žabnice. Nihče ni vedel od kod naj bi kip prišel. Izročil ga je župniki, ta ga je dal v omaro med druge nabožne predmete. Naslednjega dne je pastir zopet našel ovce pred istim grmom in v grmu isti Marijin kip. Ponovno ga je odnesel župniku, ki ga je zaklenil v omaro in ključ vtaknil v žep. Ko se je dogodek tretjič ponovil, je župnik spoznal, da utegne biti to izredno Božje znamenje. Vso zadevo je sporočil oglejskemu patriarhu, ki je naročil, naj na tistem kraju zgradijo kapelico, da bi se ljudje zbirali k češčenju Matere Božje.

Ni bilo lahko zgraditi cerkve na taki višini, kjer ni ne poti ne vode. Vse te ovire je premagala globoka vera. Strašni potres leta 1348, kuga, vojni napad Benečanov, vse to je sililo ljudi, da poprosijo za pomoč Mater Božjo. Najprej so zgradili kapelico, ki pa je imela že v 15. stoletju obliko cerkve, ker jo v starih listinah prištevajo med podružnice Kanalske doline. Po tridentinskem koncilu (1545 – 1563) so cerkev povečali. Iz tega časa je na železnih vratih zakrstije letnica 1638. Sedem let kasneje je cerkev posvetil ljubljanski škof. 1705 leta je bila cerkev po privolitvi patriarha ponovno povečana. Skozi zgodovino so cerkev doletele razne preizkušnje:

•  Jožef II. je v težnji ukinitve vrste samostanov in božjih poti dal podirati cerkve in tako so na Višarjah morali podreti vse oltarje in celo izkopati marmornati tlak. Čudodelno podobo so prenesli v Žabnice in jo izpostavili češčenju v farni cerkvi. Tudi oltarje so rešili, saj so jih razstavili, prenesli v župnijsko cerkev v Žabnice in jih tam ponovno pozidali. Šele po smrti Jožefa II. so po odloku cesarja Leopolda ponovno smeli podobo Matere Božje zopet postaviti na svoje prejšnje mesto. Cerkev so tudi obnovili
• Med prvo svetovno vojno je pater Pij Žankar na Višarje poslal cerkvenega ključarja, da je pravočasno rešil Marijino podobo in jo prinesel v Žabnice.  V želji da jo ohranijo so jo po posvetovanjih najprej preselili v Beljak  od tam v Maribor. Zanimivo je, da je bila svetogorska Mati Božja begunka pri frančiškanih v Ljubljani, višarska pa v Mariboru. Obema cerkvama granate niso prizanesle, obe cerkvi sta postali razvalini. Po vojni je pater Pij Mater Božjo ponovno prenesel v župnijsko cerkev v Žabnice. Italijanske oblasti so izganjale patre tako iz svete Gore kot Kostanjevice, oditi pa je moral tudi pater Pij Žankar. V Žabnice je za župnika prišel g. Božo Monkar, beneški Slovenec. Čeprav je bil rahlega zdravja se je z vso ljubeznijo lotil obnove višarskega svetišča. Sklenil je, da bo slovesni prenos Marije na Višarje na god svetega Janeza Krstnika 24. junija 1925 leta, to je natanko pred 100 leti. Za to priložnost je skladatelj Vinko Vodopivec uglasbil pesem na besedilo kanalskega dekana Venčeslava Beleta. Na dan dogodka je zjutraj lilo kot iz škafa. Romarji v narodnih nošah so prihajali iz mnogih krajev, predstavljali so vse štiri obmejne škofije. Svete maše v Žabnici so se pričele že ob petih zjutraj. Ob 7.30 se je zvrstila procesija proti Višarjem. Več kot dva tisoč romarjev in trideset duhovnikov je stopalo med hišami, ki so bile vse okrašene z venci in svečami. Ko so prispeli do Žabniške planine, je nenadoma prenehalo deževati in je posijalo sonce. Enajst let je bila Višarska Marija begunka, preden se je vrnila v svoje svetišče. 30. junija 2026 je svete Višarje obiskal nadškof Sedej. Na prvi julijski dan je sledila posvetitev cerkve. Pri slovesnosti, ki je trajala od osmih zjutraj do dvanajstih, so bili navzoči duhovniki iz goriške, krške in videmske škofije, prepevali pa so pevci iz Tolmina.

Sedanja cerkev je na zunaj precej podobna prejšnji. Zgrajena je v obliki latinskega križa, dolga 23m, s kapelama vred pa je široka 17m. notranjost je docela spremenjena. Danes ima cerkev tri oltarje. V velik oltar v prezbiteriju so vdelali vse kar je bilo uporabnega od starega oltarja. Oltarna plošča je nova, vanjo so vzidali relikvije mučencev sv. Mohorja, Fortunata in Bonifacija. Gotski kip Marije z Detetom je iz lipovega lesa in je v baročnem slogu ves ogrnjen s pozlačenim srebrnim plaščem. Tako Marija kot Jezus nosita na glavi zlato krono. Ni mogoče z gotovostjo trditi, da gre za kipec, ki ga omenja legenda, saj so požari večkrat uničili Višarje. Ko je bila po prvi svetovni vojni cerkev temeljito obnovljena, je takratni žabniški župnik Viktor Kos povabil akademskega slikarja Toneta Kralja, da poslika cerkev. Umetnik jo je slikal os 10. junija do 24. avgusta 1930.

V prezbiteriju pod svodnicami je naslikal prizore iz Marijinega življenja. Levo od glavnega oltarja je Oznanjenje Mariji. Druga slika na levi strani prikazuje Beg v Egipt, s katerim se je začela njena pot trpljenja. Na desni je uprizorjen Dvanajstletni Jezus v templju, tu je prikazana skrb Matere, ki išče sina. Desno od oltarja je Marija pod križem – močna žena tudi v trpljenju. Na oboku prezbiterija je Marijino kronanje, njeno poveličanje med angeli. Najbolj mogočna pa je poslikava na ladijski strani slavoloka v širini osmih metrov. Predstavlja Marijo, Pomočnico kristjanov, ki razgrinja svoj plašč. K njej se raztezajo romarji, ki prihajajo z leve strani po strmih stopnicah. Z desne pa prinašajo bolnika v upanju, da mu  edino Marija še pomore.

Podoba Marije na tej upodobitvi dobesedno žari. Marijin plašč je v zlato – rdečih odtenkih. Zlato je že od nekdaj simbol Božje presežnosti, rdeča pa je barva ljubezni. Plašč spominja na jadro, ki ga je Marija razpela, da se je vanj ujela Božja ljubezen in ga prežarila. Marija ne sveti v moči lastne luči, pač pa jo osvetljuje Bog, tista luč in toplina, ki ji je v trenutku oznanjenja odprla svoje srce. Sreča in ljubezen, s katero je Bog napolnil Marijino srce, ne grejeta le njo. Ampak vsakega, ki se zateče pod njen plašč. Ko se tukaj zatekamo pod Marijin plašč, je to priložnost, da se od nje naučimo kako je treba moliti. Njena prva molitev je bila: »Zgodi se mi po tvoji besedi.! Marija ni imela pripravljenega spiska želja in potreb, ampak je zaupala, da bo Bog poskrbel zanjo, če bo le iskala in izpolnjevala Njegovo voljo. Malo pozneje, ko je srečala sorodnico Elizabeto, je vzkliknila: »Moja duša poveličuje Gospoda in moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju!« Marija je verjela in čutila kako jo ima Bog rad in kako skrbi zanjo. To spoznanje jo je napolnilo z veseljem in ji dalo moč za to, da je iskala Božjo voljo in jo neutrudno izpolnjevala. Marija stoji med nebom in zemljo. Poleg Jezusa je edina, ki je izkusila tako zemeljsko kot nebeško resničnost. Za njo vidimo angele in oblake, ki nakazujejo presežnost, nebesa. Slutimo sonce v katerem žari njen plašč. Proti njej se vzpenjajo romarji z različnimi prošnjami: bolniki, otroci z na smrt bolno mamo in toliko drugih. Njeno mesto v stvarstvi jim vliva zaupanje, da jih razume, da pozna njihova hrepenenja in stiske. Vedo, da jim bo pomagala.

V ladji cerkve sta še dve polkrožni sliki. Na desni strani je prikazan nastanek višarske božje poti, na levi steni je Kraljica miru. Na isti strani sta naslikana še oglejska svetnika sveti Mohor in Fortunat ter slovanska apostola sveti Ciril in Metod, ki simbolno predstavljajo edinost med Vzhodom in Zahodom. Na slavoloku med prezbiterijem in ladjo je napis (v prevodu): Na tem mestu je stala Kristusova Mati, ko so jo našli). Nad prižnico pa so simboli štirih evangelistov: angel je simbol Mateja, vol Luka, orel Janeza in lev Marka.

Leta 1960 je Tone Kralj zaradi vlage, ki je načela slike, le te ponovno naslikal na lesonitne vlaknene plošče razen sliki Marijinega kronanja in Marije Pomočnice. Poleg tega je takrat na oltar svete Ane naslikal svetega Joahima in Ano in deklico Marijo. Tudi križev pot je Kraljevo delo.

Cerkev so tudi kasneje še obnavljali. Pomemben dogodek, ki ga je vredno omeniti je tudi ta, da so ob 650 letnici svetišča Žabničani s kipcem Matere Božje romali v Rim. Tam jih je sprejel papež Benedikt XVL, ki je kipec počastil in pred njim molil. Med izrednim svetim letom Božjega usmiljenja, ki ga je za leto 2015 -16 razglasil papež Frančišek, je imelo tudi višarsko svetišče svetoletna vrata, eden od duhovnikov pa je bil imenovan za misijonarja usmiljenja.

Višarska Marija ne govori veliko, ne vzbuja pozornosti, ampak tako kot prava mati priskoči na pomoč otroku, ki jo potrebuje.

To smo lahko v srcu začutili tudi mi vsi, ki smo se zbrali pod Marijinim plaščem, eni z zahvalami, drugi s prošnjami, vse pa nas je povezovala ljubezen do Matere Božje, ki vedno bedi nad nami. Bogu hvala za še eno romanje, ki je kot tlačilka za polnjenje gume našega duhovnega življenja. Vsa zahvala tudi g. župniku, ki mu ni vseeno kako živimo in nam omogoča veliko situacij, kjer se imamo možnost odpreti Božji milosti in okrepiti našo vero.

Vir: Kragelj J. Svete Višarje. Ljubljana: Založba Dravlje, 2018

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik, Tatjana Melink, Vera Kutin