Romanje v Oglej in Barbano v soboto, 31.5.2025

V soboto, 31.maja smo poromali v Oglej. ki je eno najstarejših krščanskih središč v Evropi. Na našem romarju so se prepletali molitev, pesem, duhovna razmišljanja, pogled v zgodovino, litanije pred Najsvetejšim in srečanje z Gospodom pri sveti evharistiji. Za duhovno vodenje je poskrbel naš g. župnik Damijan Bajec, za strokovno vodenje pa Silvester Gaberšček, etnolog in sociolog.

Leta 181 p.n.št. so Rimljani na ozemlju Ogleja ustanovili vojaško kolonijo, ki je bila strateško pomembna. Iz nje je pričelo rasti mesto, ki je postalo deveto največje mesto v rimskem cesarstvu. Kasneje postane tudi močno trgovsko mesto, saj je bilo tukaj pomembno pristanišče. Mesto je bilo pomembno tudi z vidika kulture, saj je bilo povezano z Aleksandrijo iz Egipta že od njegovega nastanka. Mozaiki v oglejski cerkvi izvirajo iz egipčanske mozaične šole. Zato ni čudno, da obstaja legenda o sv. Marku, ki naj bi ustanovil prvo krščansko škofijo.

Oglej je imel ogromno zgradb od stadiona, areno, terme, forum, poganske templje…, vendar danes  v Ogleju lahko vidimo le približno 10% izkopanin vsega tega, kar je nekoč tukaj bilo.

Iz Ogleja so se krščanska oznanila širila na celotno področje današnje Slovenije in lahko rečemo, da je poleg Salzburga vir krščanstva, je naš krstni kamen. Konec 1.stol. oziroma v začetku 2. stol. je namreč v Ogleju nastala krščanska skupnost. Dobivali so se po domovih in gojili to novo vero. Zaradi vojaških struktur so se bali izpostavljati, pa tudi cesarji od Decija naprej (Decij je med svojim vladanjem poskušal okrepiti rimsko državo in njeno vero, kar je privedlo do preganjanja in usmrtitev številnih uglednih kristjanov, vključno s papežem Fabijanom leta 250) so zelo preganjali kristjane. Tako imamo tudi veliko mučencev iz oglejskega konca. Šele leta 313, ko je  cesar Konstantin sprejel krščanstvo, so se kristjani v Ogleju začeli javno pojavljati. Okrog leta 320 so zgradili dve veliki cerkvi, ki sta bili med seboj povezani z dvorano in krstilnico na sredini. Severna cerkev je bila zakramentalna, tam sedaj stoji zvonik. Nekaj mozaikov se v kripti še vidi in so zelo lepi. 20 let po izgradnji, so zakramentalno cerkev porušili, ker je bila premajhna in so jo povečali, saj je krščanstvo takrat močno cvetelo. Mi smo si ogledali mozaike v južni cerkvi, ki je bila namenjena katehumenom.

V tistem času so si v Ogleju želeli tudi naslov patriarha, ki pa je bil rezerviran samo tistim cerkvenim občinam, ki so jih ustanovili apostoli (Antiohija, Rim, Carigrad). Iskali so razlog, kako bi do tega naslova prišli. Tako je nastala legenda o svetem Mohorju in svetem Fortunatu, ki pravi, da naj bi sveti Marko iz Aleksandrije v Egiptu prišel z ladjo v Oglej. Tukaj je našel skupino kristjanov, med njimi pa moža za katerega je menil, da bi lahko postal odgovoren za to versko skupnost. To naj bi bil Mohor. Vzel ga je s seboj v Rim, papež pa ga je posvetil v škofa. Ob njem je bil diakon Fortunat. To naj bi bilo v prvem stoletju.  Prav sv. Mohor in Fortunat sta bila kasneje glavna zavetnika mnogih pokrajin in dežel, tudi slovenskih. Šele nadškof Pogačnik je za glavna zavetnika postavil brata sv. Cirila in Metoda, ker je želel, da smo bolj povezani s slovanskim svetom kot romanskim. Sta pa sv. Mohor in sv. Fortunat še vedno sekundarna zavetnika za ljubljansko nadškofijo.

V Oglej so se zatekali pomembni krščanski očetje, eden od teh je sv. Hieronim, ki je dve leti bival v Ogleju in tudi ko je odšel v Palestino in Rim je vzdrževal pomembne stike z oglejskimi brati in devicami. Tudi cerkveni očetje so dali Ogleju posebno vlogo in težo.

Oglej je bil sedež mogočnega patriarhata, ki je imel cerkveno oblast nad velikim ozemljem: današnjo severno Italijo, Slovenijo, del Hrvaške in Avstrije.
To je pomenilo, da so tudi slovenske dežele cerkveno pripadale Ogleju.

Mesto Oglej je bilo že zelo zgodaj zelo preizkušeno, saj  so leta 452  Huni pod vodstvom Atila porušili Oglej. Cerkev, hiše, ceste – vse je bilo dobesedno zravnano z zemljo. Takrat so se ljudje razbežali v Gradež in beneško laguno, tako so potem nastale tudi Benetke. V Gradežu se je nastanil tudi oglejski škof in od tam vodil Cerkev. Ohranil pa je naziv oglejskega škofa. Zaradi razmer, političnih pritiskov in različnih teoloških pogledov je prišlo do razkola, do sinode v Pavji leta 699, cerkveno pravno pa je patriarhat ostal razdeljen na Gradeški, ki se je pozneje preselil v Benetke in Oglejski z začasnim sedežem v Krminu, nato v Čedadu od 737 do leta 1238 preselitve v Videm (Udine) kjer je ostal do 1750 leta njegove ukinitve in ustanovitve dveh nadškofiji: Videmske za beneški del ozemlja in Goriška za habsburški del.

Mesto se je kasneje obnavljalo, v 9 stol. so obnovili južno katehumensko cerkev, jo podaljšali, zgradili so kripto in na to kripto današnji prezbiterij. Patriarh Popone pa je v začetku 11.st. dal zgraditi tudi zvonik, ki je visok 74m. Valentin Stanič, slovenski rimskokatoliški duhovnik je peljal škofa Slomška po zahodni narodnostni meji in sta šla tudi na vrh zvonika v Ogleju. Tukaj je škof dobil idejo, da ustanovi Mohorjevo družbo. To je bilo leta 1851. V tistem času hudega potujčevanja s strani Germanov in Italijanov, so te knjige ohranjale slovensko pripadnost in kulturo. V vsem tem času je bilo izdanih že približno 5 milijonov knjig.

Oglej je sedaj manjši kraj, svojo zgodovinsko težo pa je ohranil.

Ob prihodu v Oglej smo imeli sveto mašo v cerkvi, ki je tudi svetoletna cerkev in sicer v stranski kapeli svetega Hilarija. Gospod župnik nas je spomnil, da stojimo v častitljivi cerkvi, ki ohranja vero že od samega začetka krščanstva. Veliko razlogov imamo, da na tem romanju v Bogu umirimo svoja srca s prošnjo za Božji blagoslov, s prošnjo, da se tudi naša vera okrepi, da se razsvetli naše življenje, da bi zmogli in znali prav živeti. V to svetišče smo priromali prav na praznik obiskanja Device Marije.  Kolikokrat postanemo ob Božji besedi, ki jo večkrat slišimo površni, kar je narobe. Večkrat ko namreč slišim besede in jim dovolim, da prodrejo v moje srce in dušo, bolj se me bodo dotaknile in v meni prebudile poslušnost sv. Duhu. Le iz poslušnosti lahko zrastejo velike stvari. Prav Marija nam je velik zgled v poslušnosti Bogu. K temu je prav, da tudi jaz stremim, saj bo potem vse tako, kot si je Bog zamislil. Pri Bogu ni nič nemogoče. Veren človek bo pred Boga prinašal prošnje, ki so tudi v Božjih očeh izpolnjive. V Božje stvarstvo je položena rodovitnost stvarstva, življenje. Naše življenje je tako lahko zelo rodovitno ali pa ni. Božja volja pa je rodovitnost.

Po sveti maši smo si ogledali cerkev, kripto pod glavnim oltarjem, mozaike po cerkvi in repliko Božjega groba z 11, stol.. Ogledali smo si tudi kripto pod zvonikom.

Bazilika je veličasten primer zgodnjekrščanske arhitekture. Je ena najpomembnejših cerkva v Italiji in celotni Evropi. Poimenovana je po Marijinem vnebovzetju in sirmijskih mučencih svetnikih Mohorju in Fortunatu, katerih relikvije so bile v času propadanja rimskega cesarstva prinesene v Oglej. Cerkev je znana po svojih izjemnih talnih mozaikih iz 4. stoletja, ki prikazujejo krščanske simbole in prizore. Je pomemben arheološki in verski spomenik, ki privablja mnoge romarje in turiste.

Njen najstarejši del je iz 4. stoletja. Obnovljena in razširjena je bila v 11. in 14. stoletju. V njej se nahajajo relikvije svetega Mohorja in Fortunata, glavna zavetnika Ogleja.

V Ogleju sta bili tudi južna in severna cerkev, zgrajeni že okoli leta 313–320:

• Južna je bila katehumenska – prostor za tiste, ki so se pripravljali na krst.
• Severna pa zakramentalna, za že krščene vernike.

Ta dvojnost odraža notranjo pot vsakega kristjana: od iskanja in priprave do vstopa v polnost zakramentalnega življenja.

V zgodnjem krščanstvu je bila namreč priprava na krst zelo temeljita. Prvi kristjani – tih, a pogumen zgled. Prvi kristjani v Ogleju so živeli v času, koso kristjane preganjali. Njihova vera se ni kazala navzven, temveč v dejanjih ljubezni, pomoči ubogim in molitvi. Mnogi so postali mučenci. Prav ta tiha in čista vera je za sodobnega romarja globok zgled zvestobe brez iskanja priznanja.

Veliko odraslih se je na krst pripravljalo tudi tri leta. V tem času so postajali katehumeni, poslušali Božjo besedo, živeli po krščanskih vrednotah in prejemali blagoslove. Krst je bil večinoma na velikonočno vigilijo, po katerem so nosili bela oblačila vse do Bele nedelje, kot znamenje novega življenja v Kristusu. Od tod izvira tudi ime prve nedelje po Veliki niči – bela nedelja.

Južna cerkev ima tako mozaične poslikave v smislu katehumenata, zgodbe, ki pripovedujejo kako prideš iz smrti v večno življenje, iz teme v luč. Kot kristjan gledaš v drugi luči, vidiš odsev nebeškega raja. Tako vidimo prizore iz poljedeljstva, vinogradništva… glavni prizor je Jonovo življenje, ko ga požre in izpljune riba. Vse temelji na sporočilu prehoda iz teme v luč. Vidimo tudi prizor bitke med želvo in petelinom. Ta bitka se nadaljuje še v današnjem času, izberemo namreč lahko življenje in luč, ali pa ostanemo v temi, v mraku.

Mozaiki v Ogleju so eden najpomembnejših spomenikov zgodnjekrščanskih talnih mozaikov v Evropi (750 m²). So „Evangelij v kamnu.“ Včasih so namreč preko simbolike na poslikavah širili krščanski nauk.

• Želva: simbol teme, greha, lenobe. Želva je pogosto naslikana v boju s ptico, kar pomeni duhovni boj med svetlobo in temo, dobrim in zlim.
   
• Petelin: simbol budnosti, spomin na Petra in kesanje. Opominja romarja: ostani buden in zvest Kristusu!
   
• Ribe: Ribe so starokrščanski simbol za Kristusa (grško: ICHTYS = Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik
   
• Jelen: simbol duše, ki hrepeni po Bogu po Psalmu 42: »Kakor jelen hrepeni po potokih vodá, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.«
   
• Golobica: Sveti Duh, mir, Kristusova duhovna prisotnost.
   
• Ovce: Pomenijo nas, vernike, ki sledimo Dobremu pastirju – Jezusu.
   
• Zajec in lev: prikaz nasprotij med nedolžnostjo in močjo, dobrega in zlega.
   
• Salomonov vozel v obliki križa: simbol večnosti, Božje modrosti in povezanosti vsega stvarstva.

V tistem obdobju, ko so nastali mozaiki ni bilo katekizmov ali učbenikov in so se ljudje učili na tak način, preko teh uprizoritev, zgodb v mozaikih oziroma poslikavah.

V desni stranski ladji je postavljena replika Božjega groba iz Jeruzalema. Romarji, ki niso mogli v Sveto deželo, so se tukaj lahko simbolično »približali« kraju Jezusovega vstajenja.

Iz Ogleja nas pot vodi v Gradež, kjer si ogledamo cerkev svete Evfemije (Cattedrale di Santa Eufemia), ki je bila zgrajena v 6. stoletju. Evfemija je bila mlada kristjanka, ki je dala življenje za vero v času preganjanja pod cesarjem Dioklecijanom. Tudi tukaj lahko občudujemo mozaični tlak. 

Bazilika je bila skozi stoletja dograjena in obnovljena, a še vedno ohranja duh zgodnje Cerkve, prežet s tihim dostojanstvom in svetostjo.

Na trgu ob baziliki se nahaja osemkotna krstilnica iz 5. stoletja. Osemkotna oblika simbolizira "osmi dan", dan Kristusovega vstajenja, ki je nov začetek za krščenega. V središču je kamniti krstilni bazen, kjer so v zgodnjem krščanstvu krščevali odrasle. Stene krstilnice so preproste, a ravno to poudarja pomen notranjega očiščenja in novega življenja v Kristusu. Krstilnica je eden najstarejših tovrstnih objektov v Evropi.

Danes je ta prostor močan opomin na resnost in globino krsta, ki ni le obred, ampak popolna podaritev Kristusu.

Ogledamo si tudi malo cerkev sv. Marije (Santa Maria delle Grazie), ki izvira prav tako iz 6. stoletja. Cerkev je preprosto zasnova z enoladijsko notranjostjo in polkrožno apsido.. V ospredju ni veličina, ampak tišina in intimnost, ki vabi k osebni molitvi. Mnogi romarji v tej cerkvi občutijo posebno bližino Božje Matere – ni množice, ni pozlate, le mir in svetloba. V njej so vidni ostanki zgodnjekrščanskih oltarjev, mozaičnih tal in Marijine pobožnosti.

Romarji tukaj začutimo preprostost prve Cerkve. To je prostor, kjer se najdeš bolj v »živo« z Bogom, iz srca v srce.

Iz Gradeža se z ladjico odpeljemo še na otok Barbano, kjer je svetišče Matere Božje. Barbana je otok sredi Gradeške lagune, do katerega vodi romarska ladjica. Romarji iz vse Italije in tudi iz Slovenije prihajajo sem, da se priporočijo Mariji. Ime Barbana izvira po puščavniku Barbanu, ki je živel na otoku okoli 6. stoletja. Legenda pravi, da se je po strašni nevihti v Gradeški laguni na otoku pojavila Marijina podoba. Domačini so jo sprejeli kot čudež in znak Božje zaščite. Zato so tam zgradili cerkev v čast Mariji. Cerkev je danes v rokah benediktincev, ki skrbijo za molitev, tišino in sprejem romarjev.

Notranjost je preprosta, a polna milosti – v središču stoji kip Marije z Detetom Jezusom. Tudi Marija na Ilovici v Tolminu je povzeta po tem kipu iz 9. stoletja. Stari domačini se še spomnijo izraza zanjo – »Marija na kolenc.«

Vsako leto poteka veliko romanje iz Gradeža z ladjami na otok. To je močan znak povezanosti med mestom, Marijo in morjem – zaupanje Bogu tudi sredi viharjev življenja. Barbana velja za eno najstarejših Marijinih božjih poti v severni Italiji – obiskujejo jo romarji že več kot 1.400 let, tudi iz Slovenije. Vsako leto na prvo nedeljo v juliju poteka posebno romanje z ladjami iz Gradeža. Kip Marije se za to priložnost prenese v mesto in nato v slovesni procesiji z ladjami vrne na otok.

Na teh krajih je korak vere star dva tisoč let. Od prvih mučencev, do zvestih patriarhov, skromnih Marijinih cerkva in mozaikov, ki pripovedujejo brez besed.

Za romarja iz Slovenije je to pot k svojim duhovnim koreninam. Vsak korak je priložnost za zahvalo, premišljevanje in novo zaobljubo zvestobe Bogu.

Pot vere je vedno stara in nova. V Ogleju sta delovala Mohor in Fortunat, veliko kristjanov se je tukaj pripravljalo na krst in obleklo bela oblačila. Vse je povezovala ena skupna misel, delati to, kar od njih pričakuje njihov Oče v nebesih – ga ljubiti z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem in mu slediti. Imamo istega Očeta, hodimo po stopinjah prednikov, a Oče od nas pričakuje, da na tej poti pustimo tudi svoje odtise.

Hvala g. Silvestru Gaberščku za zelo poglobljeno strokovno vodenje, ki nas je popeljalo do korenin naših prednikov. Posebna zahvala našemu g. župniku Damijanu Bajcu, ki vsako leto poskrbi, da nas vodi na tiste pašnike, kjer lahko okusimo in spoznamo kako dober je Gospod.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik