40. let skupine Vera in luč v Tolminu

V soboto, 24. maja, je v Tolminu potekalo  praznovanje 40-letnice delovanja naše skupine Vera in Luč. Zbralo se je približno 90 "lučk" – oseb z intelektualno oviranostjo – skupaj z njihovimi starši, skrbniki, prijatelji in drugimi, ki že desetletja soustvarjajo to edinstveno skupnost vere, prijateljstva in sprejetosti.

Program srečanja je obiskovalce popeljal na pot spominov skozi štiri desetletja delovanja skupine v Tolminu. Zgodbe, pesmi in pričevanja so pričarale toplino in hvaležnost za vsa prehojena leta.

Kako daleč pa segajo nastanki gibanja Vera in luč v svetu?

Pisalo se je leto 1968. V tem času ljudje z duševno prizadetostjo niso veljali za primerne udeležence romanj. Mnogi so menili, da niso sposobni doživeti takšne izkušnje in da bi njihova prisotnost lahko motila druge romarje. Starša z dvema duševno prizadetima otrokoma sta želela na škofijsko romanje v Lurd, a sta bila zavrnjena. Romali so zasebno, a se v Lurdu niso počutili sprejete. Dva dobra človeka, ki so jih takrat srečali, sta bila kot angela poslana z nebes in sta začela majhne skupine oseb s prizadetostjo pripravljati na veliko romanje v Lurd. Priprave so potekale tri leta.

Leto 1971: Za Veliko noč se je v Lurdu zbralo 12.000 romarjev iz 15 držav, od tega 4.000 oseb z intelektualno oviranostjo, ki so jih spremljali starši, prijatelji in predvsem mladi. Še nikoli ni bilo v Lurdu zbrano toliko trpljenja in veselja obenem. Prevzeti od te izkušnje so želeli nadaljevati to pot. Organizator je predlagal: "Nadaljujte s srečevanjem v majhnih skupnostih, delajte tisto, k čemur vas navdihuje Sveti Duh." Tako se je na velikonočni ponedeljek v Lurdu rodilo gibanje Vera in luč. Nastalo je iz želje, da bi ljudje z intelektualno oviranostjo in njihove družine našli svoje mesto v Cerkvi in družbi.

Leto 1975: Papež Pavel VI. je sprejel skupnost Vera in luč v baziliki sv. Petra in jim rekel: "Bog vas ljubi take, kot ste. Imate posebno mesto v Cerkvi."
Še vedno krhko gibanje je od svetega očeta prejelo potrditev svojega poslanstva.

Leto 1981: Skupnosti Vera in luč iz 23 držav so se vrnile v Lurd, da bi se zahvalile Jezusu in njegovi Materi, ki sta jim pomagala odkriti skrito lepoto v sestri ali bratu z intelektualno oviranostjo.

Leto 1991: Za veliko noč se je v Lurdu ponovno zbralo 13.000 romarjev iz 60 držav. Vera in luč je postala ekumenska in še naprej stremi k edinosti okoli majhnih in slabotnih. Geslo romanja je bilo: "Oče, daj, da bomo eno."
Vera in luč želi stati ob strani staršem, ki se soočajo z dvomi, strahovi in pritiski.

Leto 2001: Aprila se je v Lurdu zbralo več kot 16.000 ljudi iz 73 držav na petih celinah. Geslo romanja je bilo: "Pridite in pijte pri Izviru"
To velikonočno praznovanje je bilo pomemben korak k veselju in edinosti, ki je pokazal, da sreča izvira predvsem iz ljubezni. Po vsem svetu so skupnosti, ki niso mogle priti v Lurd, organizirale romanja v duhu mednarodnega srečanja.

Leto 2008: 200 koordinatorjev in duhovnih voditeljev Vera in luč iz 70 držav se je srečalo v Lurdu pod geslom "Vodeni po Duhu."
To je bil teden milosti, ko so si vsi udeleženci želeli le eno: da bi Vera in luč še naprej rasla in žarela v državah, kjer je že prisotna, ter dosegla še osamljene družine, se približala mladim in župnijam.

Leto 2011-2012: Vera in luč je ob 40-letnici praznovala pod geslom "Glasniki veselja".
Dve leti so po svetu potekala romanja. S tem je nastalo čudovito gibanje odpiranja, gostoljubnosti in medsebojne izmenjave. Med letoma 2011 in 2012 je potekalo kar 52 romanj.

Leto 2021: Veliki jubilej Vera in luč po vsem svetu poteka pod geslom:  "Zaklad, ki ga želimo deliti."
V 50-letnem potovanju smo nabrali neprecenljive zaklade, ki jih moramo deliti. Razkriti moramo skrivnost našega veselja, izvir, iz katerega črpamo svojo moč. Zato bomo klicali, vabili in znova klicali! Še vedno je veliko družin, ki so preveč osamljene in nas čakajo, da jih pripeljemo iz njihove osamljenosti. Pridružitev skupnosti Vera in luč prinaša veliko dobrega – življenja se spreminjajo!

Danes je Vera in luč prisotna v več kot 80 državah. Naše poslanstvo ostaja enako: sprejemati, ljubiti in skupaj rasti v veri. Imamo tudi svoj simbol plavajoče barke, ki ponazarja sledeče: Oblaki so se razgrnili in tvoja svetloba Gospod je pripomogla do nastanka družine z duševno prizadetimi osebami, ki so se počutile kot na razburkanem morju. Bili so brez krmarja in upanja, da bo izza oblakov posijalo sonce boljših časov. Toda z gibanjem Vere in luči se je zgodilo prav to. Razmišljanje družbe in cerkvenega občestva se je počasi spreminjalo. Skupnosti so se odprle svetu in pokazale, da smo osebe s prizadetostjo prav tako božji otroci. Nebeški Oče na ljubi in vabi v svoje kraljestvo.  

Kdaj je začela skupnost Vera in luč delovati v naši župniji?

Do leta 1985 družine z otroki, ki so imeli duševno motnjo, niso bile vključene v nobeno župnijsko skupino. Otroke so na prejem zakramentov pripravljali duhovniki individualno. Nekaj staršev, ki so se srečevali v društvu Sožitje v Tolminu, se je leta 1984 udeležilo srečanja v Novi Gorici z naslovom Bratsko se med seboj ljubite. Na tem srečanju so bile predstavljene skupine, ki združujejo osebe s telesno ali duševno prizadetostjo. Tukaj je pater Jože Mihelčič predstavil gibanje Vera in luč in navdušil mnoge starše. S pomočjo škofijske komisije za diakonijo je bilo 30. junija 1984 organizirano srečanje na Mirenskem gradu. Tam je bilo veliko udeležencev iz tolminskega in odločili so se, da bodo s takimi srečanji začeli tudi v Tolminu. Velik pobudnik je bil Toni Kenda iz Tolmina. Prvo srečanje skupine Vera in luč je bilo v Tolminu že 3.marca.1985 in sicer v župnijski dvorani. Za duhovno oskrbo je poskrbel pater Jože Mihelčič.

Poleg rednih nedeljskih srečanj, so se udeleževali duhovnih vaj, romanj, piknikov, izletov in duhovno – počitniških tednov.

Vsako leto 29. novembra so hodili na duhovne vaje v Portorož, podobne programe so imeli tudi na Livku. Lučkarji (otrokom z intelektualno oviranostjo že od takrat naprej pravimo Lučkarji), njihovi starši in prijatelji, so se udeleževali duhovno – počitniških tednov na Pohorju, v Soči, Kančevcih in Portorožu. Udeleževali so se jubilejev skupin in drugih dogodkov. Bili so na Sveti Gori, v Zaplazu in Dravljah, v Ljubljani. Prav tako so vsako leto imeli skupna zaključna srečanja v Dolenji Trebuši, Ročah, celo v Levpi. Pomagali so jim srčni in dobri prostovoljci, tako kot sedaj. Vedno je bil prisoten tudi duhovnik.

Danes pa naša srečanja potekajo takole:

Mesečni program srečanj nam posreduje Mednarodni svet gibanja in ustanovitelja gibanja. Izhaja tudi mesečno glasilo Lučka. Vsako četrto nedeljo v mesecu se dobimo v župnijskem domu, kjer imamo srečanje. Starostna skupina je zelo pestra od  najmlajših otrok pa vse do starostnikov. Srečanje pričnemo z molitvijo, nadaljujemo z raznimi ustvarjalnimi dejavnostmi, sledi sveta maša in zaključek s pogostitvijo, glasbo in skupnim druženjem.

Tudi ob praznovanju 40 obletnice je bil osrednji dogodek praznovanja sveta maša, ki jo je daroval msgr. Slavko Rebec, generalni vikar Koprske škofije. Somaševala sta domača duhovnika, dekan g. Damijan Bajec in vikar g. Silvester Čibej. Glavno sporočilo maše, ki se je globoko dotaknilo vseh prisotnih, je bilo Jezusovo povabilo: "Vi ste luč sveta, vi ste sol zemlje." Besede, ki nas opominjajo, kako dragoceni so člani skupine Vera in Luč – v župniji, v družbi, med nami.

Dogodka so se udeležili tudi Marjana Mihelčič in Rado Čuk, glavna pobudnika ustanovitve skupine v Tolminu pred štirimi desetletji pa tudi mnogi, ki so ji zvesti že vseh 40 let. Njihova predanost, potrpežljivost in srčnost so stkali trdno skupnost, v kateri vsakdo najde svoje mesto in je sprejet tak kot je. Z nami so se veselili tudi prijatelji iz drugih skupin Vera in Luč.

Prav te osebe nas učijo preprostosti, otroške prisrčnosti, pozornosti in srčnosti. So najmanjši bratje in sestre med nami in hkrati največji v Gospodovih očeh. Povabilu na Gospodovo gostijo se nikoli ne uprejo, temveč prihajajo z veseljem, navdušenjem. Daritev je zanje praznik, razlog za praznovanje, ki so ga pri vsakem srečanju skupine Vera in luč tudi deležni. 

Po maši se je zato praznovanje, ki je naša ustaljena navada, nadaljevalo v župnijskem domu z živahnim druženjem, toplimi pogovori in veliko dobre volje. Za postrežbo in vse dobrote na praznični mizi so poskrbele sodelavke Karitasa.

Prispevek je pripravila Darinka Pervanje

Vir:

https://faithandlight.org.za/our-history/

Foto:  Katja Podobnik, Damijana Laharnar in Darinka Pervanje