Sveta maša za pokojnega papeža Frančiška
Na velikonočni ponedeljek je svet pretresla novica, da je papež Frančišek za vedno zaprl svoje oči. Žalost je preplavila vse nas, saj smo Frančiška resnično vzljubili. Po cerkvah so potekale molitve in maše zanj. Tako je tudi v naši cerkvi bila vsak dan pol urna molitev pred svetimi mašami namenjena njemu. V soboto, 26. 5. 2025 pa je bila zjutraj ob osmih zanj darovana sveta maša.
Zbrala sem nekaj spodbudnih misli in nagovorov iz njegovih pridig, katehez in objav.
Pokojni papež Frančišek je bil preprost človek, vendar širokega srca. Povsod kamor ga je vodil korak je ljudem prinašal upanje usmiljenega Očeta, prinašal je veselje vstalega Kristusa in vedno je bil njegov pogled zazrt v prihodnost Cerkve in prihodnost vsega človeštva. Prizadeval si je za ohranjanje okolja in za mir v svetu. Njegov obraz je izražal vedrino, veselje in vedno je poudarjal: »Kristjan mora biti živ, vesel, da je kristjan. Živeti mora to lepoto, ki tvori Božje ljudstvo oziroma Cerkev.« Večkrat nas je spodbujal z vprašanjem: »Smo živi kamni ali pa smo utrujeni, zdolgočaseni in ravnodušni kamni?«
Frančišek nam je na srce polagal, »da je Cerkev tempelj Svetega Duha in mi smo njeni živi kamni. Vsi moramo Cerkvi prinašati svoje življenje, srce, ljubezen misel, delo … in se moramo pri tem odpreti delovanju Svetega Duha. V Cerkvi ni nihče nekoristen! Vsi smo potrebni za izgradnjo tega templja. Nihče ni bolj pomemben od drugega, ampak smo vsi enaki pred Božjimi očmi. To tudi pomeni, da če manjka opeka našega krščanskega življenja, manjka tudi nekaj lepote Cerkvi.«
Frančišek nam je vedno ponavljal, »kako je pomembno, da odkrijemo svetost, ki je navzoča v svetem Božjem ljudstvu: v starših, ki z ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, v možeh in ženah, ki predano opravljajo svoje vsakdanje delo, v osebah, ki potrpežljivo prenašajo bolezen in nemoč, in v ostarelih, ki se še naprej smejijo in delijo svojo modrost. Gospod želi, da smo sveti, ne pa, da se zadovoljimo s povprečnim, mlačnim in neprepoznavnim življenjem.«
Frančišek je opominjal na klic k svetosti, ki ga Gospod namenja vsakemu izmed nas, klic, ki ga namenja tudi tebi: »Bodite torej sveti, kajti jaz sem svet!«
Frančišek nas je pri tem opomnil, da nas pogosto obhaja skušnjava, da je svetost prihranjena za tiste, ki imajo možnost, da so daleč od vsakdanjih opravil, da lahko mnogo časa posvetijo molitvi. »Ni res. Vsi smo poklicani biti sveti, ko ljubimo in ko vsak dan pričujemo z vsakdanjimi opravili tam, kjer smo. . Ne boj se svetosti. Ne bo ti odvzela ne moči ne življenja ne veselja. Nasprotno, postal boš to, kar je Oče hotel, ko te je ustvaril, in boš zvest samemu sebi,« je zatrjeval Frančišek.
V ušesih naj nam odmevajo tudi te besede Frančiška: »Nebesa naj ti naklonijo, da boš lahko spoznal, katero besedo, katero Jezusovo sporočilo želi Bog povedati svetu s tvojim življenjem. Dovoli, da te Duh preoblikuje in prenovi, da bi se to uresničilo. Tako se tvoje dragoceno poslanstvo ne bo izgubilo. Gospod ga bo dokončal tudi po tvojih napakah in trenutkih slabosti, da ne boš opustil poti ljubezni in boš ostal vedno odprt za njegovo nadnaravno delovanje, ki očiščuje in razsvetljuje. Kako pogosto, ujeti v naglico, nimamo niti časa, da bi se za minuto ustavili v Gospodovi družbi, da bi prisluhnili njegovi Besedi, molili, častili, hvalili ... Enako je glede drugih: ujeti v naglico nimajo časa prisluhniti ženi, možu, se pogovoriti z otroki, jih vprašati, kako jim gre v notranjosti, ne le kako jim gre z učenjem in zdravjem. In kako dobro je prisluhniti starejšim, pogledati v globino življenja, ter znova odkriti korenine. Vprašajmo se torej, ali znamo videti, kdo živi poleg nas, kdo živi v naši stavbi, koga srečujemo vsak dan na ulicah. Bratje, sestre: učimo se videti! Naučimo se gledati in razumeti s srcem to, kar vidimo«.
Frančišek nas je opominjal: »Kdor želi resnično dati slavo Bogu s svojim življenjem, kdor resnično hrepeni po posvečenju, da bo njegovo življenje slavilo Svetega, je poklican truditi se, použiti se in se utruditi tako, da skuša živeti dela usmiljenja. To se je pogosto dogajalo sv. Tereziji iz Kalkute. Rekla je: »Da, imam številne človeške slabosti. Toda Bog se poniža in nas porabi, tebe in mene, da je lahko navzoč v svetu kot ljubezen in usmiljenje, kljub našim grehom, revščini in napakam. Hoče biti odvisen od nas, da bi ljubil svet in bi nam pokazal, kako ga ljubiti. Če se preveč ukvarjamo sami s seboj, nam ne ostane časa za druge. Frančišek je tudi večkrat poudaril: »Sestra, brat, če te tvoji grehi strašijo, če te tvoja preteklost vznemirja, če se tvoje rane ne zacelijo, če ti nenehni padci jemljejo pogum in se ti zdi, da si izgubil upanje, ne boj se. Bog pozna tvoje slabosti in je večji od tvojih grehov. Samo eno stvar te prosi, da svojo krhkost, bedo, ne zadržuješ v sebi, ampak jih prineseš in postaviš pred Njega in da bodo vzroki za potrtost postali priložnost za vstajenje. Ne boj se! Gospod želi, da mu damo svoje grehe.« Frančišek je ob tem spomnil na pripoved o tistem menihu v puščavi, ki je Bogu dal vse, in je živel življenje v postu, pokori in molitvi. Gospod pa je hotel od njega še več. »Gospod, vse sem ti dal«, je rekel menih: »Kaj še manjka?« »Svoje grehe mi daj.« To od nas Gospod zahteva. Ne bojte se!, je svoj govor zaključil Frančišek.
Frančišek je veliko hodil med ljudmi, se srečeval s tistimi, ki jih je družba porinila na rob, obiskoval je revne in preizkušane. Vsem je želel prinašati veselo oznanilo, da Bog svojih otrok nikdar ne zapusti. Ves čas svojega delovanja pa je svojo dušo napajal tudi s studencem Materine ljubezni in se ji priporočal. V enem izmed govorov je dejal: »Na vzklik: Mati Božja, prosi za nas grešnike, moljen v najrazličnejših jezikih, ob jagodah rožnega venca in v stiski, pred sveto podobo ali na ulici, se Mati Božja vedno odzove, usliši na naše prošnje, nas blagoslavlja s svojim Sinom v naročju, prinaša nam nežnost učlovečenega Boga. Z eno besedo, daje nam upanje. In mi potrebujemo upanje kot dežela dežja. Marija je žena in mati. Ženskost in nežnost. Modrost in ljubezen. Marija je kot mati vseh »znamenje upanja za ljudstva, ki trpijo v porodnih bolečinah« in »misijonarka, ki se nam bliža, da bi nas spremljala v življenju« in » kakor prava mati hodi z nami, nam je ob strani v boju in nenehno izžareva na nas bližino Božje ljubezni. V težkih trenutkih, Marija, Mati, ki jo je Jezus podaril vsem nam, lahko vedno podpira naše korake, vedno nam lahko pove v srcu: Vstani, glej naprej, glej obzorje, kajti ona je Mati upanja. Ona nam vedno odpira vrata. Marija je mama, ki nas za roko vodi k Jezusu. Nikoli ne kaže nase, ampak kaže na Jezusa.«
Frančišek je večkrat poudarjal, da je molitev kakor življenjski kisik. Dejal je da molitev pomeni pritegniti nase navzočnost Svetega Duha, ki nas vedno vodi dalje.
Hvala vam Frančišek za vse molitve, vse spodbude in besede tolažbe. Hvala vam za vse smerokaze, ki ste jih s svojimi besedami nastavljali na naše poti. Želeli ste, da gremo kot izvoljeno božje ljudstvo po pravi poti, to je poti ljubezni drug do drugega, poti usmiljenja in sočutja do vseh ljudi. Želeli ste, da se trudimo ohranjati naravo in naše okolje, da se zavzemamo za mir in blaginjo slehernega človeka. Želeli ste, da smo dejavni, živi kamni celotne Cerkve, da smo oznanjevalci evangelija in se trudimo za svojo svetost, tam, kjer smo postavljeni. Hvala vam tudi za vse podeljene blagoslove. Bodite še vedno naš dober priprošnjik.
Še posebej hvala nebeškemu Očetu, da vas je poslal na našo pot. Verujemo, da je smrt le prehod v novo življenje. Verujemo, da je Gospod Frančiška sprejel v objem svojega usmiljenja, tja, kjer ni več truda in napora, temveč le večna svetloba tvoje prisotnosti. Naj njegova duša najde popoln mir v tvojem neizmernem sočutju. Naj se veseli v tvoji prisotnosti in naj moli za nas, ki še vedno hodimo po tej zemeljski poti.
prispevek je pripravila Katja Podobnik
foto: Tatjana Melink
VIRI:
https://nadskofija-ljubljana.si/laiki/marija-mati-upanja/
Starejši prispevki se shranjujejo pod rubriko fotografije.
