Velika noč

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker ta dan praznujemo največji čudež in temelj naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. To je praznik veselja in upanja.

Danes se bom dotaknila simbolike, ki nam je morda tudi malo manj poznana. Pri vseh svetih mašah se duhovnik najprej prikloni in poljubi oltar, ob slovesnostih, kot tudi posebnih dogodkih, pa ga pokadi še s kadilom. Vse to največkrat spremljamo brez razmišljanja, niti se ne poglabljamo v pomen tega dejanja.

Simbolično naj bi oltar predstavljal Jezusa Kristusa, “vogalni kamen” Cerkve (cf. Ef 2, 20). V zgodovini bogoslužij je duhovnik včasih poljubil oltar, preden je blagoslovil ljudi, kar naj bi simbolično predstavljalo blagoslov, ki prihaja od Boga in ne od duhovnika.

Kadilo je zakramental, ki se ga uporablja za blagoslavljanje in češčenje. Dim iz kadila ponazarja skrivnost samega Boga. Ko se dviguje proti nebu, podoba in vonj izražata sladkost Gospodove navzočnosti, s tem pa se krepi vez med nebom in zemljo, ki se sklene v navzočnosti samega Boga. Dim ponazarja tudi globoko vero, ki naj bi nas napolnjevala, vonj pa predstavlja krščanske kreposti.

Kadilo lahko uporabljamo pri različnih delih bogoslužja:

• med vstopno procesijo,
• na začetku maše, ko pokadimo oltar in križ,
• pred branjem evangelija,
• ko na oltar postavimo kruh in kelih z vinom, pokadimo darove, križ, oltar, duhovnika in na koncu še občestvo.

Pokaditi darove, kakor se to naredi za praznike, pokaditi križ, oltar, duhovnika in duhovniško ljudstvo, vidno izraža daritveno vez, ki povezuje vso stvarnost Kristusove žrtve. Oltar predstavlja Kristusa, a se vedno nanaša na prvi oltar, kar je križ. Na oltar, ki je Kristus, prinašamo svoje darove, kruh in vino, tisto malo, ki potem postane veliko, postane Jezus sam, ki se daje za nas.

Vsak trenutek se Jezus kot brezmadežno Jagnje daruje na oltarjih po vsem svetu. Tako njegova daritev na križu traja skozi vse čase, dokler ne bo prišel v slavi. Na to nas je v uvodu v velikonočno mašo spomnil Jože Rutar: »Ko so Kristusa pribili na križ in je bil razpet med nebom in zemljo, je vse pritegnil k sebi. Danes, na velikonočno jutro, nas je pritegnil v cerkev, da bi videli prazen grob in verovali, da je Jezus res vstal od mrtvih in živi, čeprav ga ne vidimo. Za vse nas - romarje upanja, je to temelj, na katerem lahko gradimo upanje in vero, da bo Bog tudi nas obudil v večno življenje, kjer pa bomo videli Vstalega Jezusa.«

Večkrat opazimo, da strežniki spremljajo duhovnika s svečami, še posebej ob večjih praznikih, saj navzočnost sveč ob evangeliju tudi stopnjuje našo pozornost pri sveti maši. Opozarja nas, da se v svetišču dogaja nekaj pomembnega. Evangelij vsebuje besede samega Jezusa, zato smo poklicani, da temu sporočilu namenimo posebno pozornost.

Ko med mašo pristopimo k oltarju, se spominjamo oltarja križa, kjer je bilo storjeno prvo darovanje. Duhovnik, ki pri maši predstavlja Kristusa, dela isto, kar je Gospod naredil in izročil svojim učencem med zadnjo večerjo. 'Vzel je kruh in kelih, se zahvalil, dal svojim učencem in rekel: Vzemite, jejte, pijte, to je moje telo, to je kelih moje krvi. To delajte v moj spomin.'

Z evharistično molitvijo se Bogu zahvalimo za delo odrešenja, darovi pa postanejo Kristusovo telo in kri. Sledita lomljenje kruha in obhajilo, s čimer obudimo izkušnjo apostolov, ki so evharistične darove prejeli iz rok samega Kristusa.

Po znamenjih kruha in vina zvesto ljudstvo položi v duhovnikove roke svoje darove. Duhovnik jih položi na Gospodov oltar, ki je središče celotnega evharističnega bogoslužja. Središče je torej oltar in oltar je Kristus. S sadom zemlje in z delom človeških rok je darovano prizadevanje nas vernikov, da bi – poslušni Božji besedi – iz samih sebe naredili 'Bogu Očetu vsemogočnemu všečno daritev', 'v blagor vsej svoji sveti Cerkvi'. Tako so naše življenje, naše trpljenje, naša molitev, naše delo pridruženi Kristusovemu življenju, trpljenju, molitvi in delu ter njegovi popolni daritvi. Če na oltar položim samega sebe, se tudi sam vključim v Kristusovo daritev in dopolnjujem to, kar je Kristus naredil za nas.

Pred daritveno gostijo molimo tako, kot molimo doma pred jedjo. V molitvi Oče naš, ki nas jo je naučil sam Jezus Kristus, prosimo za mano na poti našega zemeljskega romanja.

Na to nas je spomnila Katja Gaberšček z besedami: »Oče, ti vsakemu, ki je pripravljen odpuščati sebi in drugim, daješ vsakdanji kruh. Prosim te, da bomo vedno, ali pod težo križa, ali v slavi ozdravljenja, blagrovali tvoje ime in tvoje kraljestvo. Oče, naj zaprem svoje oči, se umirim in v tišini dopustim, da me mir in vedrina vsega ovijeta. Takrat te zaprosim za blagoslov in spregovorim besede tvoje molitve iz globine iskrenega in ponižnega srca.«

Podajanje rok tik pred obhajilom ima pomen, da si izrazimo mir – višek vseh dobrin – v živi Jezusovi navzočnosti. On je naš mir, v njegovi moči smo zmožni postati nosilci miru. V tem je globina duhovnikovih besed: »Gospodov mir naj bo vedno z vami.«

Katja Podobnik je na ta mir spomnila z besedami: »Besede s katerimi se dnevno srečujemo so: Nimam časa, mogoče drugič, samo še nekaj moram dokončati... S temi besedami, ki so naši izgovori odrivamo bližnje in odrivamo tudi Boga. A Gospod nas potrpežljivo čaka. Na današnje velikonočno jutro vstopa v moje raztreseno življenje in mi pravi: »Odvali skalo izpred svojega srca in mi dovoli, da sem prisoten v tvojem vsakdanjiku, da sem s teboj v šoli, na delu, v stanovanju ali v bolnišnici. Dovoli mi, da vstopim v tvoje stiske, težave, osamljenost in delo. Z menoj bo tvoj dan lažji in polnejši. Tvoje srce bom napolnil z upanjem in vero, dal ti bom potrebnih moči, da boš zmogel tudi nemogoče. Na tvoje srce bom razlil plamen ljubezni, ki ga boš lahko delil z bližnjimi in občestvom vseh svetih, kajti jaz bom s teboj in ti boš z menoj. Tvoje srce pa bo obšel mir. Ne tisti mir, ki ga daje svet, temveč notranji mir, ki ti ga prinašam na to velikonočno jutro, da ga boš lahko delil z drugimi. Zaželimo si ta mir drug drugemu.«

Zaključila bom z besedami Alje Miklavič, ki nas spodbuja k razmišljanju kaj nam pravzaprav pomeni veselje ob Veliki noči, kako veselo oznanilo prinašamo med ljudi in kaj v srcu občutimo ob zmagoslavju življenja nad smrtjo ?

»Vesele velikonočne praznike!.... To so besede, ki ste jih te dni slišali tako rekoč na vsakem koraku.  
Ko tako, že prav iz navade, izrekamo in poslušamo izrečena velikonočna voščila, na kaj pravzaprav ob tem pomislimo? 

Po večini se razmišljanje ustavi pri veselju nad podaljšanim vikendom, dobri družbi, družinskem veselju, mizi polni dobrot, kakšnem lepem izletu, ali celo o koncu postnega odrekanja. 

Mi, dragi bratje in sestre v Kristusu, pa imamo mnogo pomembnejši in veličastnejši razlog za veselje. Oznanilo ''Gospod je vstal!'' . Veselje, ki ga v človeku lahko obudi le upanje, ki ga nekdaj ni bilo. 

Vesela novica Odrešenikovega prihoda, se ne zaključi z njegovo smrtjo na križu, z brezupom. 

''Gospod je vstal!''  

Veselimo se, ker je Kristus vstal. Ker je umrl za nas in nato je za nas vstal. Iz konca koncev je naredil nov začetek, novo pot in novo upanje. Upanje v novo življenje. In z upanjem, nam je dal tudi novo moč.  

Moč, da se v preizkušnjah, težkih trenutkih, borimo naprej. Oklenimo se upanja in vere v našega Gospoda Jezusa Kristusa in hodimo za njim. Hodimo z (za)upanjem. 

In kjer je upanje, tam se rodi veselje. Zavedajmo se tega daru upanja in iz njega rojenega veselja. Shranimo ga v srce in delimo ga s svetom. Pokažimo ga z iskrenim nasmehom. Ne zato, ker je vse lepo, ampak zato, ker imamo upanje tudi ko je težko.  

Bodimo takšni kristjani, za katere filozof Nietzsche ne bi mogel reči, da niso dovolj veseli, da bi ga prepričali v obstoj Boga.  

Zavedajmo se resničnega pomena voščila ''vesele praznike'' in v srcu premišljujmo besede apostola Pavla: '' Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.''  

Veliko je tistih posameznikov, kot tudi skupin, ki se ob praznikih trudijo, da bi bili  obredi velikega tedna, kot tudi vigilija in velikonočna sveta maša slovesni, predvsem pa Bogu v slavo in čast. Veliko je tudi tistih, ki se jih ne vidi, ki molijo za župnijo, ki zanjo darujejo svoje trpljenje in vse to delajo iz ljubezni do Boga in sočloveka. Verjamem, da bo Bog vsem obilo poplačal. Posebno veliko zahvalo velja nameniti našim duhovnikom, ki se trudijo, da nam vsakodnevno približujejo Božjo besedo, nas nagovarjajo, spodbujajo in usmerjajo po pravi poti. Beseda hvala je premalo za njihovo poslanstvo in razdajanje. Verjamem, da jim bo dobri Gospod dober plačnik že tukaj na zemlji, še toliko bolj pa v nebeškem Jeruzalemu.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik in Niko Rutar

Starejši prispevki se shranjujejo pod rubriko fotografije.

VIRI:

https://si.aleteia.org/2018/10/28/zakaj-pri-masi-uporabljamo-kadilo

https://si.aleteia.org/2021/03/18/zakaj-duhovnik-pri-masi-poljubi-oltar

https://si.aleteia.org/2021/03/20/zakaj-evangelijska-procesija-s-svecami-in-kadilom

https://arhiv.mirenski-grad.si/darovanje

https://natalijapodjavorsek.splet.arnes.si/?p=1601

https://katoliska-cerkev.si/velika-noc-gospodovega-vstajenja2024