Obredi velikonočne vigilije
Velika sobota je dan celodnevnega češčenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek.
Velikonočno praznovanje se začne z obredi velikonočne vigilije, ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil kakor običajno, predstavljajo pa odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij.
Velikonočna vigilija je začetek proslavljanja Kristusovega vstajenja. Sestavljena je iz štirih delov: slavja luči, besednega bogoslužja, krstnega bogoslužja in evharističnega bogoslužja.
Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.
Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika.
Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. V skrivnosti noči se praznovanje vigilije začne z blagoslovom velikonočnega ognja in prižiganjem velikonočne sveče. Sveča predstavlja Kristusa, ki je dejal, da je On luč sveta.
Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico. Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju. Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bdenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo.
Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v kropilnik z blagoslovljeno vodo ter se z njo pokrižajo.
Vodo uporabljamo tudi pri maši. Po tem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke.
Velikonočna vigilija ne spada več k veliki soboti, ampak že k nedelji Jezusovega vstajenja, ko svetloba velike noči premaga temo greha.
Liturgični predpisi naročajo, da se velikonočna vigilija začne po sončnem zahodu in se mora končati pred sončnim vzhodom v nedeljo. Tako vigilija spada že k velikonočnemu praznovanju.
Začetek vigilje je v temi. Vse luči v cerkvi ugasnejo in ker je sonce že zašlo, tudi ni zunanje svetlobe. V cerkvi, v kateri so zbrani verniki, tako ni nobene svetlobe. Edini vir svetlobe je velikonočna sveča, ki jo duhovnik prinese v slovesnem sprevodu v cerkev.
Duhovnik se trikrat ustavi, dvigne svečo in zapoje ''Kristusova luč!''
Prvi del bogoslužja se sklene s slovesno velikonočno hvalnico, ki jo zapoje duhovnik ali diakon.
Zato tudi ime vigilija – lat. vigilare, kar pomeni pozorno paziti. Tako se recimo v italijanščini gasilci imenujejo ''vigili del fuoco'', db. tisti, ki pazijo, kje zagori ogenj. Enako tudi verniki pazijo, bedijo, da ne bi zamudili prihoda – vstajenja svojega gospoda Jezusa Kristusa.
Besedno bogoslužje vsebuje več beril iz Stare zaveze.
Kaplan Blaž Kernel, ki je vodil velikonočno vigilijo je pred vsakim berilom povedal še uvod:
Berilo: Daritev našega očeta Abrahama (Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 22,1-18))
Zdaj bomo slišali grozljivo pripoved o tem kako Bog od očeta zahteva da umori sina. Edinega sina, ki ga je dobil v svoji starosti. Bog zahteva nepredstavljivo in vendar Abraham posluša. Je oče vere in se zaveda da vse kar je in kar ima pripada Bogu. Je njegov dar. Bog Abrahamovo roko ustavi. In vendar je Izak, ki nosi drva za lastno daritev podoba Jezusa, ki nosi križ. Tragedija, ki se odvija v Abrahamovi duši pa je tragedija, ki se bo odvila v Bogu samem. Človeka ustavi pred to veliko žrtvijo, sam pa se ne ustavi.
Berilo: Izraelovi sinovi so šli po suhem sredi morja (Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 14,15-15,1))
Naslednje berilo govori o rešitvi Izraelovega ljudstva iz Egipta. Bog se jih je odločil rešiti prek vode. Tudi danes Bog še vedno rešuje prek istega simbola. Začetek naše rešitve je krst. Ne pomeni, da pred nami ni še dolge in naporne poti. Premaknilo pa se je nekaj velikega, ko je Bog ustavil faraonovo vojsko, ki je zasledovala Izraelce. Prav tako se je premaknilo nekaj velikega, ko je Bog začel svoje življenje v nas prek krsta.
Berilo: Izlil bom na vas čisto vodo in dal vam bom novo srce (berilo iz knjige preroka Ezekijela (Ezk 36,16-28))
Zadnje berilo iz stare zaveze bo iz knjige preroka, ki je deloval v izgnanstvu. Poslan je, da oznanja Božjo besedo ljudstvu, ki je trpelo kazen za grehe prejšnjih generacij v Babilonu. Daleč od doma in brez upanja, da še kdaj uzrejo svojo domovino. Zlo ki so ga nakopičili ima svoje posledice in z njimi se je potrebno soočiti. Kljub temu jih Bog v izgnanstvu ne zapusti. Obljubi, da jih bo prek te preizkušnje očistil. Da jim bo dal novo srce. Da jim bo vdihnil svojega duha. Tudi v vsakem od nas deluje Božji duh. Prisluhnimo preroku Ezekielu z mislijo na Svetega Duha ki deluje v nas.
Po obredni molitvi zapojemo velikonočno kesanje (Kyrie) in z njim pozdravimo Vstalega. Ponovno zapojejo orgle ob Slavi: z veličastno melodijo in pesmijo se po dveh dneh ponovno oglasijo. Ob mogočni Slavi se prižgejo vse luči, tako da nenadoma sredi noči postane svetel dan. Po berilu iz Pisma Rimljanom, kjer nas Pavel spominja na skrivnost našega krsta, oznani duhovnik veliko veselje z velikonočno Alelujo.
Sledi vstajenjska procesija.
Evangelij nam oznanja prvo srečanje žena z vstalim Kristusom.
Po pridigi duhovnik blagoslovi vodo, sledi obnovitev krstnih obljub in evharistično bogoslužje.
V Oče naš so nas uvedle besede Vere Čujec: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo našim dolžnikom. To si nam položil na srce v obliki molitve prav ti Gospod. Odpuščaš nam naše stranpoti in zablode. In nas učiš odpuščati. Da bi to zmogli molimo. Molimo pa tudi sedaj Gospod molitev, ki si nam jo dal: Očenaš, ki.....«
Mir nam kot velikonočni dar prinaša sam Jezus. Na to nas je spomnila Marja Benedejčič: »Stopil je mednje in jim rekel: «MIR VAM BODI!« Tudi danes Vstali Jezus stopa do vsakega od nas, s sporočilom za življenje v luči evangelija, z mirom, ki presega vse meje in objema vse ljudi brez razlik. V njem se spočije naša duša, zato sprejmimo ta mir in ga s stiskom roke in veselim pogledom podarimo drug drugemu.«
Jezus je vstal od mrtvih. Tako nam njegovo vstajenje podarja upanje, da tudi mi po smrti ne bomo padli v temo, ampak bomo vstali v Božji ljubezni. Jezusovo vstajenje nam odvzame strah pred lastno smrtjo. Jezus, ki je v svojem vstajenju pretrgal vse verige, ki so ga vezale na grob, nas bo rešil tudi verig naših grehov in notranjih potlačitev, da bomo z njim našli v zaupanju pot do Boga.
Veselja ob prazniku Velike noči so nam voščili tudi pravoslavni in muslimani, ki živijo v našem kraju.
Prispevek je pripravila Katja Podobnik
Foto: Niko Rutar, Katja Podobnik in Lojze Gaberšček
Vsi prispevki se arhivirajo in so vidni pod rubriko fotografije.
Viri: https://katoliska-cerkev.si/velika-sobota
https://si.aleteia.org/2021/04/03/od-kod-ime-velikonocna-vigilija-in-zakaj-jo-obhajamo-ze-zvecer
https://hozana.si/?datum=19.4.2025