Blagoslov jedi na Veliko soboto

Velika sobota je dan, ko Jezusovo telo počiva v grobu. V naši cerkvi je navada, da tako kot na veliki petek, tudi ta dan ob grobu potekajo molitve od jutranjega blagoslova jedi, pa vse do zadnjega blagoslova pozno popoldne. Vsakdo ima možnost, da se zaustavi ob Jezusovem grobu, podoživi Njegovo trpljenje in pred Jezusa položi svoje stiske, težave, pa tudi zahvale. 

Na veliko soboto po vseh cerkvah in kapelah potekajo tudi blagoslovi jedi. Nekateri prinašajo jedi iz tradicije, oziroma, ker so tako naučeni, drugi iz vere v delovanje blagoslova.  Blagoslov je milost Boga za ljudi.

Bog nam hoče biti blizu, zato nas blagoslavlja. Tudi velikonočna jedila so tako način, preko katerega lahko začutimo, da nas ima rad, da nas obilno obdaruje in da je z nami.

Blagoslov jedil je obred ljudske pobožnosti, namenjen zavedanju Božje dobrote do človeka, da bi ta lažje začutil Božjo bližino in navzočnost v vsakdanjem življenju.

Prebuja misel in hvaležnost za milosti, ki izhajajo iz velike noči, in nas opozarja na Božjo bližino. Blagoslov poteka navadno pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, kapelicah …), ali med čaščenjem pri Božjem grobu.

Blagoslov se začne z besednim bogoslužjem, ki mu sledi nagovor in prošnje za vse potrebe. Nato je na vrsti blagoslov jedil, ki so hkrati znamenja z globljo vsebino in simboliko:

V velikonočnih jedeh se skriva simbolika, povezana z Jezusovim trpljenjem in sporočilom praznika:

Potica predstavlja Kristusovo trnjevo krono, zato jo nekateri delajo v obliki obroča.

Kruh je znamenje božje dobrote in človekovega dela. V zahodni civilizaciji velja kruh za osnovno človeško hrano. Kot znamenje življenja spominja na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad. To zrno je Kristus, ki je moral skozi trpljenje in smrt. 

Pirh predstavlja grob, v katerega je bilo položeno Jezusovo mrtvo telo. Kot piščanec razbije lupino pirha, tako je Jezus razbil skalovje groba, ko je vstal od mrtvih.  Lupina je tako podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je Kristus ob vstajenju odvalil. Pisane barve, s katerimi jih barvamo, nam govorijo o veselju, da je ta, ki je bil mrtev, oživel. Izjema med pirhi so rdeči. Ti spominjajo na kaplje krvi in Jezusove rane.

Hren simbolizira trpljenje Jezusa in tri žeblje, s katerimi je bil pribit na križ. Njegov pekoči okus govori o Jezusovih pekočih ranah, ki jih je prejel za naše odrešenje. Grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in Božji bližini.

Šunka ali meso (jagnjetina) predstavljata Jezusovo telo. je podoba Jezusa Kristusa, pravega velikonočnega Jagnjeta, ki je bilo darovano za naše grehe. Spominja tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti. Jezus je na svojem telesu pretrpel mnogo naporov in bolečine. Meso velikonočne šunke nam govori o tem, da se nam Jezus sam daje v hrano. On je hrana za naše večno življenje.

Vino je tudi povezano z Jezusom, saj simbolizira njegovo kri.

Med velikonočne jedi naj bi spadala tudi pomaranča, kar pa ni splošno poznano. Pomaranča predstavlja simbol gobe, s katero so Jezusu dali piti kis. 

Danes za »žegen« jedi naložimo v košaro, včasih pa so z njimi napolnili jerbas. Pokrili naj bi jih z lepo izvezenim belim prtičem.

Velikonočno praznovanje začnemo z vigilijo v soboto zvečer, nekateri jedi zaužijejo že po tej slovesni praznični maši, ker se lahko družina sreča v miru, kar morda za koga na velikonočno jutro ni mogoče. Velikonočne jedi so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci. Ta hrana ima bogato simboliko in je Božji dar človeku. Poleg hranilne vrednosti za naše telo nas spominja na mašo in Jezusovo velikonočno daritev na križu, ki je središče in temelj krščanstva. Pomembno je, da jedi zaužijemo v hvaležnosti za vse, kar prejemamo. Jezus je zbral svoje učence, vzel kruh in vino ter se najprej zahvalil Očetu. Posnemajmo ga. Za velikonočne praznike se zbere vsa družina. Zahvaljujemo se za darove, za družino, za vse, kar smo in kar imamo. Obed je priložnost za srečanje in krepitev medsebojnih odnosov in tudi celotnega krščanskega občestva.

Poleg simboličnih živil, značilnih za vso Slovenijo, so posamezne pokrajine razvile tudi svoje značilne velikonočne jedi. Tako je za področje Primorske in Istre značilna pinca, to je sladek kruh (z veliko rumenjaki, podobno kot testo za potico), drugje v tem času nesejo k »žegnu« nadevani želodec, v testu pečeno gnjat …

Kaj pa so za veliko noč jedli v časih velike lakote, ko si niso mogli privoščiti na mizo postaviti šunke? Takrat je na mizi stala jed z imenom aleluja oziroma repje. Gre za najstarejšo slovensko velikonočno jed, ki je pravzaprav juha, skuhana iz posušenih repnih olupkov, ki jih je treba pred kuhanjem namakati, repi pa so (glede na zmožnosti) dodali še kak krompir ali malo ajdove kaše. In samo premožnejši so si lahko privoščili, da so jo še nekoliko zabelili s kakšnim ocvirkom.

Velika noč je velik praznik in zelo povezan z našim življenjem. Ljudje so že od nekdaj radi dajali v košaro še druga živila, značilna za njihov kraj. Praznična miza na velikonočno jutro naj bo prostor praznovanja naše vere. Naj bo pri njej prostor tudi Zanj, ki je razlog našega veselja.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

foto: Katja Podobnik in Niko Rutar (blagoslov na Kamnem)

VIRI:

https://katoliska-cerkev.si/blagoslov-velikonocnih-jedil2022

https://www.pomurec.com/vsebina/78099/Blagoslov_velikonocnih_jedil_ima_posebno_simboliko

https://www.druzina.si/clanek/skofje-odgovarjajo-kdaj-jemo-blagoslovljene-jedi

https://www.druzina.si/clanek/pomen-velikonocnih-jedi

http://marmelina.si/praznovanja/apr-jun/velikonocne-jedi-pravila-in-simbolika

https://www.slovenec.org/2021/03/28/slovenski-ljudski-obicaji-cvetna-nedelja-velika-noc-in-binkosti/

https://www.druzina.si/clanek/blagoslov-velikonocnih-jedi

https://www.iskreni.net/zakaj-velikonocna-jedila-nesemo-k-zegnu/

Vsi prispevki se arhivirajo in so vidni pod rubriko fotografije.