Cvetna nedelja

Cvetna (oljčna) nedelja ali nedelja Gospodovega trpljenja je prvi dan velikega tedna, ko bogoslužno dogajanje predstavlja Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija z zelenjem in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju (pasijon), izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so poznane in opisane že v 4. stoletju. Tradicija blagoslavljanja zelenja se je začela pojavljati v 7. stoletju. Po vzorcu jeruzalemskega bogoslužja so urejeni tudi sedanji obredi, ki so bili prenovljeni med t. i. liturgičnim gibanjem v letih 1951–1955, dokončno obliko pa so dobili po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965).

Na cvetno nedeljo izstopajo trije simboli: pot, zelenje in vzklik hozana.

Nomadsko ljudstvo Izrael je svojo zgodovino razumelo kot popotovanje, ki se je začelo s praočetom Abrahamom, ki se je po Božjem klicu odpravil na pot v obljubljeno deželo. Simbol poti nastopa tudi v Jezusovem življenju (prim. Mt 7,13 in sl.; 19,29; 22,16) in doseže vrhunec v izreku: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (prim. Jn 14,6a). Jezusovo javno delovanje je v Novi zavezi opisano kot stalno popotovanje v Galileji in Judeji, dokler osamljen ne umre na križu. Kot Vstali spremlja dva učenca na poti v Emavs (prim. Lk 24,13–35). To je simbol, da spremlja tudi Cerkev na njeni poti skozi zgodovino, jo podpira z močjo Svetega Duha.

Verniki v spomin na Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem oblikujejo procesijo, ki se začenja na prostem in se konča v bogoslužnem prostoru.

Jezusa so ob vhodu v Jeruzalem pozdravljali z zelenjem, ki je v naših krajih povezano s tradicijo izdelovanja butar oziroma s pripravo oljčnih vejic. Oljka je odporno sredozemsko zimzeleno drevo, ki je simbol miru in sprave (prim. 1 Mz 8,11), zelenje pa predstavlja rodovitnost in življenje. 

Blagoslovljene vejice so tudi znamenje Božjega blagoslova in zaščite. V tradicionalni ljudski pobožnosti so jih pogosto uporabljali za blagoslov domov in polj ter s tem izražali globoko vero v Božjo prisotnost, varstvo in skrb za človeka.

Palmove veje, ki jih v zapisu izrecno omenja le evangelist Janez, so simbol zmagoslavja in kraljevanja, zato so Jezusa pozdravljali kot kralja, ki prihaja v Jeruzalem.

Ta prizor zmagoslavnega vhoda je pomemben opomin na to, kako je Jezus Kristus javno potrdil svojo mesijansko identiteto in sprejel svojo usodo, ki ga je vodila skozi trpljenje do vstajenja.

Ob vhodu v Jeruzalem so ljudje Jezusa, ki je jezdil na oslu, pozdravljali z vzkliki hozana, s čimer so izražali vero v Kristusa kot v kralja in Odrešenika. Beseda hozana je sicer v vsakodnevni bogoslužni rabi pri maši, saj kristjani s to molitvijo pred povzdigovanjem izpovedujejo vero v Odrešenika v posvečenem kruhu in vinu.

Ta kontrast med množičnim navdušenjem in kasnejšim zavrženjem Jezusa s strani nekaterih poudarja nestanovitnost človeškega srca in krhkost zemeljske slave. Opominja nas, da se lahko naša podpora in zvestoba hitro preobrneta, če nista utemeljeni na trdni veri in razumevanju Božjega načrta.

Evangeljsko poročilo o pasijonu in obredi cvetne nedelje uvedejo vernike v dogodke velikega tridnevja ter ponudijo panoramski pregled nad celotnim dogajanjem. Bogoslužje cvetne nedelje strne v sebi najpomembnejše dogodke Kristusove zadnje večerje, trpljenja in smrti, ki jih Cerkev na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto obhaja posamično in bolj poglobljeno.

Pred tremi leti je danes že pokojni papež Frančišek na cvetno nedeljo takole spregovoril:

»Na Kalvariji dve miselnosti trčita druga ob drugo. V evangeliju se besede križanega Jezusa zoperstavijo besedam tistih, ki so ga križali. Ti ponavljajo odpev: »Reši sam sebe.« To pravijo voditelji: »Naj reši sam sebe, če je res izvoljeni Božji Maziljenec.« (Lk 23,35) Vojaki poudarijo: »Če si ti judovski kralj, reši sam sebe.« (v. 37) In nazadnje, tudi eden od hudodelcev, ki je poslušal, ponovi misel: »Ali nisi ti Kristus? Reši sam sebe!« (v. 39) Rešiti same sebe, poskrbeti zase, misliti nase; ne na druge, ampak samo na lastno zdravje, na lasten uspeh, na lastne interese; na imetje, na oblast in na izgled. Reši sam sebe: to je odpev človeštva, ki je križalo Gospoda. Zamislimo se.  

Vendar pa miselnosti jaza kljubuje miselnost Boga; reši sam sebe naleti na Zveličarja, ki daruje sam sebe. V današnjem evangeliju na Kalvariji tudi Jezus trikrat prevzame besedo, kakor njegovi nasprotniki (prim. vv. 34,43,46). Vendar pa v nobenem primeru ne zahteva ničesar zase; prav tako se ne brani ali opravičuje. Moli k Očetu in podari usmiljenje dobremu razbojniku. Zlasti eden izmed njegovih izrazov poudari razliko v primerjavi z besedami reši sam sebe: »Oče, odpusti jim.« (v. 34)

Zaustavimo se ob teh besedah. Kdaj jih Gospod izreče? V točno določenem trenutku: med križanjem, ko čuti, da mu žeblji prebodejo zapestji in noge. Poskusimo si predstavljati ostro bolečino, ki jo je to povzročilo. Tam, v najsilnejši fizični bolečini trpljenja, Kristus prosi odpuščanja za tiste, ki ga prebadajo. V teh trenutkih bi človek najraje izkričal vso svojo jezo in trpljenje; Jezus pa reče: Oče, odpusti jim. Za razliko od drugih mučencev, o katerih pripoveduje Sveto pismo (prim. 2 Mkb 7,18-19), on ne graja krvnikov in ne grozi s kaznijo v Božjem imenu, ampak moli za hudobneže. Pribit na mučilno sredstvo ponižanja poveča intenzivnost daru, ki postane odpuščanje.

Bratje, sestre, pomislimo, da Bog dela tako tudi z nami; ko mu povzročamo bolečino s svojimi dejanji, On trpi in ima samo eno željo: da bi nam lahko odpustil. Da bi se tega zavedali, glejmo Križanega. Iz njegovih ran, iz tistih odprtin bolečine, ki so jih povzročili naši žeblji, izvira odpuščanje. Glejmo Jezusa na križu in pomislimo, da nikoli nismo prejeli boljših besed: Oče, odpusti. Glejmo Jezusa na križu in videli bomo, da nikoli nismo prejeli bolj nežnega in sočutnega pogleda. Glejmo Križanega in recimo: »Hvala, Jezus: ljubiš me in mi vedno odpuščaš, tudi ko mi je težko ljubiti samega sebe in si odpustiti.«

Tam, medtem ko je križan, Jezus živi svojo najtežjo zapoved: ljubezen do sovražnikov. Pomislimo na nekoga, ki nas je prizadel, užalil, razočaral; na nekoga, ki nas je razjezil, ki nas ni razumel ali ni bil dober zgled. Koliko časa se ustavimo, da premišljujemo o tistih, ki so nam storili hudo! Prav tako gledamo vase in si ližemo rane, ki so nam jih povzročili drugi, življenje, zgodovina. Jezus nas danes uči, naj ne ostanemo tam, ampak naj se odzovemo. Naj prekinemo začarani krog zla in objokovanja. Vendar pa: ali mi, Jezusovi učenci, sledimo Učitelju ali svojemu instinktu zamere? To je vprašanje, ki si ga moramo postaviti: sledimo Učitelju ali svojemu instinktu zamere? Če želimo preveriti svojo pripadnost Kristusu, poglejmo, kako se obnašamo do tistih, ki so nas ranili. Gospod nam naroča, naj ne odgovarjamo tako, kakor nam pride na misel ali kakor delajo vsi, ampak tako, kakor dela On z nami. Naroča nam, naj prekinemo verigo »rad te imam, če me imaš ti rad; tvoj prijatelj sem, če si ti moj prijatelj; pomagam ti, če mi ti pomagaš.« Ne, sočutje in usmiljenje za vse, saj Bog v vsakem vidi svojega otroka. Ne deli nas na dobre in slabe, na prijatelje in sovražnike. Mi smo tisti, ki to delamo ter tako povzročamo njegovo trpljenje. Zanj smo vsi ljubljeni otroci, ki jih želi objeti in jim odpustiti. Tudi v tistem povabilu na svatbo svojega sina, tisti gospodar pošilja svoje služabnike na križišča poti in pravi: »Pripeljite vse, bele, črne, dobre in hudobne, vse, zdrave, bolne, vse…« Jezusova ljubezen je za vse in pri tem ni nobenih privilegijev. Vsi. Privilegij vsakega od nas je, da je ljubljen, da mu je odpuščeno.

Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Mnogi slišijo to nezaslišano besedo; vendar pa jo le eden sprejeme. To je hudodelec, ki je križan poleg Jezusa. Lahko mislimo, da je Kristusovo usmiljenje v njem vzbudilo zadnje upanje in ga je privedlo do tega, da je izrekel besede: »Jezus, spomni se me.« (Lk 23,42) Kot da bi rekel: »Vsi so pozabili name, ti pa misliš tudi na tiste, ki te križajo. Torej je s teboj prostor tudi zame.« Dobri razbojnik sprejme Boga, ko se življenje končuje in tako se njegovo življenje ponovno začenja; v peklu sveta vidi, da se odpira raj: »Danes boš z menoj v raju.« (v. 43) To je čudež Božjega odpuščanja, ki zadnjo prošnjo človeka, ki je obsojen na smrt, spremeni v prvo kanonizacijo v zgodovini.

Bratje, sestre, v tem tednu sprejmimo gotovost, da Bog lahko odpusti vsak greh, Bog odpušča vsem, lahko odpusti vsako oddaljitev, spremeni vsak jok v rajanje (prim. Ps 30,12); gotovost, da je s Kristusom vedno prostor za vsakogar; da z Jezusom ni nikoli konec, nikoli ni prepozno. Z Bogom je vedno mogoče ponovno zaživeti. Pogum, hodimo veliki noči naproti z njegovim odpuščanjem. Kristus namreč nenehno pri Očetu posreduje za nas (prim. Heb 7,25) in se ob pogledu na naš nasilen in ranjen svet Jezus ne naveliča ponavljati in mi to storimo sedaj v srcu, v tišini, ponovimo z Jezusom: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Niko je v fotografski objektiv ujel tudi pritrkovalce v zvoniku. Velikokrat slišimo kako zvonovi donijo na poseben, slovesen način, vendar pritrkovalci ostajajo našim očem zakriti. Naj jim Bog povrne  za njihovo delo, trud in veliko ur vaj, ki jih v to vlagajo. 

Prav tako se ob tej priliki zahvaljujemo vsem pevskim zborom in njihovim pevcem, ki tekom celega leta skrbijo, da so evharistične daritve slovesne, pesem pa Bogu v čast in slavo. 

Prispevek je pripravila: Katja Podobnik

Foto: Lucija Gaberšček, Niko Rutar Katja Podobnik in Judita Mrak (v Volčah

Viri:

https://katoliska-cerkev.si/cvetna-nedelja-2017

https://skofijska-knjigarna.si/prazniki/cvetna-nedelja

https://www.vaticannews.va/sl/cerkev/news/2025-04/duhovne-misli-cerkvenih-ocetov-benedikt-franciska-cvetna-nedelja.html