Češčenje pred Najsvetejšim in Križev pot na Mengore v postnem času

Postni čas je tisti čas v letu, ko pričnemo kopati v globino našega srca. Marsikdo naredi pri sebi zaobljubo čemu vse se bo v tem času odpovedal, kaj bo dobrega storil ali kaj bo pri sebi spremenil. Je ta zaobljuba zame, za moje boljše počutje ali je namenjena kot drobna gesta za mojo hvaležnost Njegovi neizmerni ljubezni? Vsak droben korak, ki ga naredimo v zahvalo Gospodu nas dviguje, nam daje moči, da zmoremo  stopati po poti našega življenja in nas vedno bolj približuje Božji podobi.

Že od vsega začetka je človek grešen, omahljiv, zaverovan v svoj prav, kar nas oddaljuje od Nebeškega Očeta, ki nas je ustvaril za srečo in ljubezen že na zemlji. In vendar nas ima Oče rad, želi nam dobro, čeprav se tega ne zavedamo.

V svet, ki so ga po eni strani napolnjevali dobrota in ljubezen mnogih ljudi, ki so danes že med svetimi in v svet, kjer je gospodovala hudobija, krutost in izkoriščanje, je Oče poslal svojega Sina, ki se je rodil in živel kot človek. Bil je nam enak, čutil in doživljal je svet okrog sebe tako, kot ga doživljamo mi vsi. In v ta svet je Sin želel zasejati dobroto Nebeškega Očeta. Želel je posejati ljubezen, ki bi povezovala ljudi med seboj, da bi drug drugemu odpuščali in si pomagali. Želel je posejati košček nebeškega kraljestva tukaj med nami in nam odpreti vrata, ki vodijo v Njegovo kraljestvo. Mnogi so ga poslušali in se spreobrnili, mnogi so srkali njegove besede, jih premišljevali v svojem srcu in se po njih ravnali. Bili pa so tudi taki, ki so ga zaradi tega še bolj sovražili in so ga želeli pokončati. Vedel je, da bo moral trpeti, vedel je, da bo moral umreti, saj je bila to cena za moje in tvoje večno življenje.

Morda včasih vseh Njegovih besed, ki nam jih je razodel ne razumemo, ali pa si jih razlagamo po svoje. Večkrat v življenju tudi iščemo razlage in opravičila za naš pomanjkljiv odnos do Cerkve, do obiska svete maše in zakramentov. Živimo v svetu, kjer nas neprestano obdaja hrup, vedno hitimo, drug za drugega nimamo časa, še manj za Boga in tako svoje srce potiskamo globlje in globlje in postajamo zakrknjeni za dogajanja okrog sebe.

Jezus pa nas v cerkvi čaka v tišini in miru.  Prav češčenje pred Najsvetejšim je tisto, ki nam omogoča oseben pogovor z Gospodom. Sam nam pravi, da nam bo olajšal bremena, če pridemo k njemu. Sam nam pravi, da nas ne bo pustil žejnih. Potreben je samo trenutek časa, da pokleknem pred Njim in se mu ves izročim.

Si vzamem čas zanj tako, kot si ga vzamem za raznorazne dejavnosti? Ali pa ga obiščem zgolj takrat, ko imam slučajno čas in na mojem urniku ni ničesar drugega?

Oprosti mi Jezus, toliko dobrega si naredil zame in še vedno delaš, moja dejanja do tebe pa niso taka, kot bi si ti želel. Od pepelnice pa vse do začetka velikega tedna, si bil pod podobo kruha v naši cerkvi izpostavljen vse dni med tednom od jutranje maše pa vse do večerne. Kolikokrat sem te obiskal/a, kolikokrat sem ti dovolil/a, da si mi v tišini srca spregovoril?

Prav tako sem bil/a povabljen, da se ob petkih popolne in ob nedeljah zvečer pri sveti maši udeležim Križevega pota. Vsako nedeljo popoldne je bil na župnijski ravni organiziran tudi Križev pot na Mengore. Vsakokrat je bil nekdo zadolžen za branje: upokojenci, mladina, družine, fantje in možje, dekleta in žene. In vsakokrat je bil po opravljeni poti podeljen tudi blagoslov duhovnika.

Jezus je prehodil težko pot, po tem ko je bil zaradi bičanja že hudo izmučen in ranjen. Pot ni bila ravna, vila se je navkrber po prašni poti. In vendar ga je proti vrhu gnala ljubezen do nas. Moja pot, da lahko Jezusa spremljam na tej poti, je lahka in kratka. Vodi samo do cerkve, do vznožja Mengor ali do cerkve na vasi, kjer se je v postu prav tako vsak teden molil Križev pot. Molil se je tudi v posameznih hišah po župniji.

Vsakdo je imel veliko možnosti, da se sreča in poveže z Jezusom in Njegovo Materjo. Vsakdo je imel možnost pred Jezusa položiti svoj jarem bolečine in spoznati kaj njegovo srce otežuje, kaj ga obremenjuje in s tem oddaljuje od Njega, ki nas nikoli ne zapusti, čeprav mi velikokrat mislimo drugače. Mnogih odgovorov na svoja vprašanja danes ne najdemo, morda jih v času svojega življenja niti ne bomo, za gotovo pa nam bo v Nebeškem Jeruzalemu dano vse spoznati.

Lahko pa smo Bogu hvaležni, da imamo v naši župniji toliko možnosti in priložnosti, da svojo vero okrepimo, da smo lahko dejavni, da lahko Jezusovo ljubezen razlivamo na pomoči potrebne in kar je najpomebnejše, da lahko z molitvijo, postom in dobrimi deli preoblikujemo svoje srce in se globlje povežemo z Gospodom. Od nas samih pa je odvisno koliko pijemo iz tega studenca žive vode, ki nam je ponujen. 

Kadar moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. Kadar se postiš, pomazili svojo glavo in si umij obraz, da ne pokažeš ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnem. Kadar daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica; in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. (Mt 6,1 -18)

Pred nami je še veliki teden. Naj bodo naša srca osredotočena na premišljevanje Jezusovega trpljenja in Njegove ljubezni do nas.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

foto: Katja Podobnik