SVETOLETNO ROMANJE V RIM (12.3.2025 – 15.3.2025) 3. dan

Tretji dan (14. 3.) smo šli do  trga Navona  s tremi fontanami, od katerih je najznamenitejša Berninijeva fontana štirih rek – Ganges, Rio della Plata, Nil, Donava. Eden od kipov prestrašeno zre proti cerkvi sv. Neže (Borromini), kot  da se boji, da se bo  cerkev zrušila; kip svete Neže na vrhu cerkve pa gleda vstran, kot da je nič ne briga. Šlo je za tekmovalnost med obema umetnikoma (Bernini, Borromini). 

V baziliki Santa Marija sopra Minerva je grob sv. Katarine Sienske, ki je ena od zavetnic Evrope. Prepričala je papeža Gregorja XI., naj se vrne iz Avignona v Rim, Petrovo mesto.

Cerkev Al Gesu je matična cerkev Družbe Jezusove. Tu sta pokopana sv. Ignacij Lojolski in Frančišek Ksaverij. Bog je sv. Ignacija Lojolskega pričakal podobno kot Frančiška Asiškega. Boril se je, bil ranjen, operiran, ker operacija ni dobro uspela, so ga ponovno operirali. Med okrevanjem je veliko bral; najprej viteške romane, ki so delovali kot hitra hrana, potem pa je bral življenja svetnikov. To pa je bila hrana, ki je v njem živo delovala in iz tega se je rodilo razločevanje duhov. Tako je bila  l. 1540 ustanovljena Družba Jezusova, jezuiti. Poleg treh pokorščin imajo še četrto pokorščino, to je služenje papežu - kamorkoli jih ta pošlje, tja gredo. V času tridentinskega koncila so spodbujali umetnost in počasi se je rodil barok. V 18. stol. je bil pod vplivom španskih spovednikov na papeža red začasno ukinjen, ohranila ga je le Katarina Velika v Rusiji in tedaj je Rusija najbolj napredovala.

Danes je Pantheon posvečen Mariji, zavetnici mučencev. Sem so pripeljali kosti prvih kristjanov - med njimi je bilo veliko mučencev, - da bi jih obvarovali pred skrunitvijo. 

Kapitolski grič ali Kapitol je eden od sedmih rimskih gričev, kjer je bilo ustanovljeno mesto Rim.

V baziliki Santa Maria in Aracoeli je pokopana sv. Helena, ki je po izročilu prinesla iz sv. dežele relikvijo Kristusovega križa. Sv. Helena je priprošnjica za težke zakone.

Skupaj z dolenjskimi romarji in njihovim škofom Sajetom smo imeli mašo v eni od kapel bazilike Marije Velike (Snežne), v kateri v svetem letu obhajajo bogoslužje slovanski narodi. V tej baziliki je namreč papež blagoslovil bogoslužne knjige v slovanskem jeziku, ki sta jih prinesla sveta Ciril in Metod; slovanski jezik se je začel uporabljati kot liturgični jezik. V cerkvi je ikona Marije, rešiteljice rimskega ljudstva. Ime Marija Snežna je nastalo na osnovi legende. Pod papežem Liberijem je rimski patricij Janez  s privoljenjem svoje žene sklenil, da Marijo naredi za dedinjo svojega premoženja, ker z ženo nista imela otrok. Molila sta, kako naj bi to uresničila. V času, ko je v Rimu največja vročina, se jima je v sanjah prikazala Marija in velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enake sanje je imel tudi papež Liberij, ki je nato določil mesto, pokrito s snegom, za kraj, kjer so nato sezidali cerkev. Pri cerkvi je bila tudi votlina Kristusovega rojstva, posneta po betlehemski votlini, zato so cerkev imenovali tudi »blažena Devica Marija pri jaslicah.« Jaslice obsegajo pravokoten prostor, kjer je nameščen oltar in čisto majhna apsida, ki predstavlja »jaslice« v ožjem pomenu in ki vsebuje tudi relikvije.

Iz evangelija: »Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša ko pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo… Vsak, kdor se na svojega brata jezi, zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu ‚tepec‘, zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče ‚norec‘, zasluži, da pride v peklenski ogenj.«

Pravičnost, ki spoštuje samo črko zakona, ni dovolj. Božja pravičnost je pot ljubezni in usmiljenja. Razlikovati moramo med tem, kar počnemo iz dolžnosti, od tega, kar počnemo iz ljubezni, klicati moramo nase božjo pravičnost.

Papež Frančišek nas vabi, naj stvari, ki se zgodijo in jih ne razumemo, kot Marija ohranimo v svojem srcu; ob svojem času jih bomo razumeli.

Pozneje smo se ustavili pred Gregoriano, kjer je naš kaplan nekdaj študiral in nato šli  do fontane di Trevi in španskih stopnic.

Prispevek je pripravila Mimi Grižnik

foto: Ervin Grižnik in Tatjana Melink