Predavanje s. Emanuele Žerdin o minljivosti kot šoli življenja
V torek, 18. marca je bilo v dvorani župnijskega doma predavanje sestre Emanuele Žerdin z naslovom o minljivosti kot šoli življenja.
Skromna, energična in dobrovoljna sestra z velikim srcem, ki se ne hvali s svojimi dosežki, ker vse to pripisuje Božjemu vodenju, živi v Krškem skupaj s sestrami frančiškankami Brezmadežnega spočetja črnogorske province.
Črnogorsko provinco so začele sestre, ki so pred in med drugo svetovno vojno kot medicinske sestre v velikem številu delale na Golniku. Leta 1946, na dan 8. marca, jih je slovenska oblast odpustila. Na Golniku je takrat delal mlad zdravnik Cvetko Popović. Ko je slišal, da so slovenske oblasti sestre odpustile, je on naredil vse, da so jih sprejeli na Cetinju in tam so začele delati kot strokovne sodelavke, ki so mu pomagale osnovati tuberkulozni sanatorij.
Sestra o sebi pove, da je po rodu Slovenka, rodila se je v Prekmurju. Ob koncu gimnazije se je odločila, da gre k sestram v Črno goro. Leta 1984 je naredila večne zaobljube.
Leta 1991 je bila premeščena na avstrijsko Koroško, kjer je v Domu Providentia v Št. Andražu bila glavna sestra. V Avstriji je naredila izobrazbo za spremljanje težko bolnih in umirajočih. Zatem je dela pri nadškofu v Baru v Črni gori in nato osem let v Beogradu. A na koncu so se njene poti le vrnile v domačo Slovenijo.
Končala je podiplomski študij duhovnosti na Teološki fakulteti v Ljubljani, in ko je postala prostovoljka v hiši Hospica, so jo povabili, da bi se spet zaposlila kot medicinska sestra.
Sestra Emanuela Žerdin pravi, da je dvakrat sestra. Je namreč medicinska sestra in sestra v skupnosti sester frančiškank Brezmadežnega spočetja črnogorske province.
Predavanje je pričela z besedami IZBERI ŽIVLJENJE, saj nas prav minljivost uči živeti. Ta trenutek, ki ga sedaj živim bo minil. Dostojanstvo človeka je božji dotik, Bog se je vsakega izmed nas dotaknil, ko smo bili spočeti, ker nas ima rad. Življenje je bogastvo, je kot ena pesem, je nekaj velikega, nekaj kar nam je bilo darovano. V vsakega človeka je položena želja po življenju, želimo si živeti, ne umreti. Vsi gremo proti smrti, vendar je pred njo življenje. Jezus je pred smrtjo izrekel besede: »Dopolnjeno je.« To je pomembno sporočilo nam vsem in kot ni naravno podaljševati življenja za vsako ceno, tako tudi nimamo nobene pravice življenja krajšati.
Sestra spregovori o tem, kako je eden najtežjih trenutkov, ko medicina konča z zdravljenjem, ker so izčrpali vse možnosti in človeku ostane samo čakanje na zadnjo uro. Kaj sedaj? Tudi ta človek, ki umira ima pravico do dostojnega življenja vse do konca. O tem premalo govorimo. Tudi zdravniki so včasih malo nerodni v dajanju teh težkih informacij in človeka oziroma svojce prizadenejo.
Paliativa ima en pridih krščanske vere, saj se paliativna oskrba trudi človeku ohraniti dostojanstvo do konca. Poleg tega nudi vso potrebno zdravstveno nego in duhovno oskrbo.
Hospic je katoliškega izvora. Imeli so ga samostani za romarje, kjer so se lahko spočili, bolni pozdravili, mnogi pa so tukaj tudi umrli. V njem je duhovna oskrba enako pomembna kot zdravstvena. O duhovni oskrbi se včasih ni veliko govorilo, danes se o njej govori po celi Evropi.
Sodoben razvoj nege v hospicih se je začel z britansko zdravstveno delavko Cicely Saunders, Leta 1967 je v Syderhamu, predmestju Londona, ustanovila Hospic svetega Krištofa, ki so mu sledile še druge podobne ustanove v Angliji in drugod po svetu.
V Sloveniji za zdaj deluje le en hospic, in sicer Hiša Ljubhospica, ki so jo odprli decembra 2010. V njem je 12 enakih prostornih sob, v vsaki je nameščena ena oseba. Vse sobe imajo zelo velika okna, da bolnik s postelje lahko zre v modrino neba. Vsak kdor pride sem je Božji dotik in kot tak vreden vsega dostojanstva in vse oskrbe. Sem prihaja, kdor nima nikogar domačih ali pa so domači ob negi zanj že izgoreli in ne zmorejo več. Poleg velikega trpljenja je prisotne tudi veliko ljubezni. Mi kristjani poskrbimo za naše umirajoče, da imajo tisto kar potrebujejo vse do konca.
Izziv za nas kristjane je tudi, da se nekam vključimo kot prostovoljci, bodisi v Karitas ali pa lahko pomagamo v domovih upokojencev. Veliko dobrega lahko naredimo na tem področju.
Pri nas je na tem področju orala ledino zdravnica onkologinja Metka Klevišar, ki je ustanovila Slovensko društvo Hospic. Delo z onkološkimi bolniki in njihovimi svojci ji je bilo v spodbudo za širjenje te zamisli. Zato je že leta 1992 v okviru Škofijske Karitas Ljubljana zbrala skupino somišljenikov, s katero si je prizadevala, da bi ljudje živeli in umirali s človeškim dostojanstvom. Z odmevnimi seminarji v javnosti so tudi idejo hospica razširili po vsej Sloveniji. 6.junija 1995 je bilo v Ljubljani registrirano Slovensko društvo Hospic.
Sestra Emanuela se je v svojem pričevanju dotaknila tudi danes zelo odmevne evtanazije. Zdravniki so proti temu dejanju, tudi sestre iz Nizozemske in od drugod, vedo povedati, da ne zmorejo sodelovati pri ubijanju ljudi in nihče dolgo ne vzdrži na delovnem mestu, ki to omogoča. Pri evtanaziji gre tudi za zelo spolzek teren. Omogočila naj bi dokončanje življenja, da prekine bolečine, trpljenje. Kdo v življenju še ni trpel? Vsakega človeka doleti na tak ali drugačen način, je del življenja. Tudi bolečina ni samo fizična, to zdravniki lahko lajšajo, lahko je duševna, psihična. Nimamo pravice pokončevati življenja.
Sestra pove izkušnjo, kako je najtežje umirati mladim mamicam, ki zapustijo majhne otroke. Blažiti bolečine umirajočim je božansko delo in vsak umirajoči si zasluži celostno oskrbo. Prisotnost domačih, oziroma bližina človeka je za umirajočega včasih najboljše zdravilo.
Kdaj mi začnemo razmišljati o smislu življenja? Navadno takrat, ko nas nekaj pretrese. Urediti odnose in zadeve pred smrtjo je tisto, kar je Jezus izrazil z besedami dopolnjeno je. Pomembno je odpuščanje, osvoboditev sebe, da lahko greš naprej. Umirajoče velikokrat tudi skrbi, da ne bodo breme drugim. Včasih je potrebno biti ponižen in sprejeti pomoč od drugih. Pomembno je to, da smo pripravljeni sprejeti pomoč, ko pride ta čas.
Sestra še enkrat poudari, kako imajo tudi umirajoči pravico dostojno živeti do konca. Ob tem pove zgodbo kako so par bolnikov iz hospica peljali z vlakcem na kavo in celo na pivo, da užijejo še nekaj tega, kar so radi počeli. To jim je veliko pomenilo, prav tako je radost napolnila spremljevalce in celo voznika vlakca. Tako drobna gest in vendar neizmerno dragocena v očeh umirajočih.
Povedala je tudi zgodbo, kako so ženi, ki si je zelo želela še en Božič obhajati v krogu svojih domačih, v mesecu septembru priredili Božič, saj so vedeli, da decembra ne bo dočakala. V sobi so ji okrasili pravo jelko z lučkami, postavili so jaslice, imeli mašo in potem so družino pustili, da je sama praznovala naprej. Tisto noč je ta žena odšla v večnost, kako radostno je bilo njeno srce ob odhodu, pa nam je lahko popolnoma jasno. Odšla je srečna in srečna je bila njena družina, ker so vedeli, da je bilo zanjo narejeno vse, kar se je lahko v tej situaciji naredilo.
Sestra pove, da so umirajoči tudi njo naučili marsičesa od ponižnosti do hvaležnosti. Umirajoči ne sprašujejo po materialnih stvareh, potrebujejo samo eno stvar, to je prisotnost človeka. Prav odnosi tako do Boga, kot do bližnjega in do sebe so najvažnejši.
Tudi papež Frančišek veliko nežnosti in sočutja namenja ljudem po hospicih, pa tudi tistim, ki so na robu družbe.
Kristjani imamo upanje, ker nam je Jezus omogočil, da se mu bomo nekoč pridružili v njegovem kraljestvu. Imamo pa tudi vsak svoj križ, ki gre povsod z nami.
Sestra pove, da imamo v Sloveniji na žalost samo en Hospic, v Avstriji npr. je paliativna oskrba že dobro urejena.
V letu 2009 je JSS MOL zgradil hišo hospic, ki jo je leta 2015, po vseh dotedanjih prizadevanjih MOL za njeno delovanje, ponovno obudila Lekarna Ljubljana z ustanovitvijo zavoda Ljubhospic.
Hiša Hospic je edina tovrstna hospic hiša v Sloveniji, ki neozdravljivo bolnim v zadnjem obdobju življenja nudi brezplačno 24-urno celostno paliativno oskrbo. V preteklosti je na mestu, kjer danes stoji hiša Ljubhospica, stala stavba, ki jo je MOL-u darovala meščanka.
Pravica do mirnega in dostojnega zaključka življenja je pravica vsakega človeka, zato v Hiši Ljubhospica zagotavljajo celostno hospic paliativno oskrbo brezplačno. Pri tem so povsem odvisni od velikodušnosti družbeno odgovornih posameznikov in podjetij, ki podpirajo njihovo delo.
Hvala Bogu za vse te dobre ljudi, ki delujejo v hospicu, zahvala tudi vsem dobrotnikom, ki omogočajo njeno delovanje. Ko bi le lahko vsak večji kraj v Sloveniji imel tak hospic.
Izjemno smo hvaležni sestri Emanueli Žerdin za njeno pričevanje, ki je marsikomu omogočil vpogled v delo z umirajočimi, kot tudi spoznanje, kako pomembna je tem ljudem človeška bližina.
Vir:
https://www.ljubhospic.si/o-ljubhospicu/
https://hospic.si/nasa-zgodovina/
Veliko prispevkov in intervjujev s sestro Emanuelo Žerdin je tudi na spletnih straneh. Nekaj povezav sem zbrala tukaj:
https://radimamzivljenje.si/objem-v-zadnjem-trenutku/
https://www.druzina.si/clanek/s-emanuela-redovnice-ne-kazemo-misic-imamo-pa-druge-darove
https://arhiv.gorenjskiglas.si/article/20170604/C/170609913/otrok-ne-izkljucujmo-iz-zalovanja
prispevek je pripravila Katja Podobnik
Foto: Katja Podobnik
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)