Pričevanje Jaka in Timoteja o enoletnem bivanju v misijonu na Arktiki

V soboto, 15.3. zvečer nam svoje izkušnje enoletnega bivanja v misijonu na Arktiki predstavila Jaka Mojškerc in Timotej Cvirn.

Mlada fanta, polna energije, željna doživeti izkušnje z ljudmi, ki so nam manj poznani, sta se pred dvema letoma obrnila na Misijonsko središče Slovenije. Oba sta bila navdušena nad idejo, da bi pomagala na Arktiki, kjer je požrtvovalno in v vsej svoji skromnosti delovala sestra Dorica Sever že 25 let. Njun prvotni načrt je bil, da odideta za tri, morda štiri mesece začetek lanskega leta, vendar se je njun čas bivanja razpotegnil na celo leto.

Pot v Nunavut, ozemlje na severu Kanade, natančneje na letališče v Chesterfield Inlet je vse prej kot kratka. Presesti sta se morala na šestih letalih, vsako je bilo manjše in vsakokrat je bil večji mraz. Temperature se v kraju, kjer sta bivala in delovala, v zimskem času gibljejo med -55 in -60°C.  Pravita, da ko se oblečeš v primerna oblačila in obuješ v obutev prilagojeno tamkajšnjemu mrazu in snegu, si kot, da bi bil astronavt na luni. Komaj se premikaš, onadva pa sta imela željo tudi posneti življenje tamkajšnjega prebivalstva, kar je bilo vse prej kot lahko, saj se tehnologija pri teh temperaturah drugače obnaša, prav tako snemanja in slikanja ne moreš opravljati v debelih rokavicah. 

Že takoj ob prihodu ju je sestra Dorica sprejela odprtih rok. Dobra žena, ki je svoje življenje posvetila delovanju v misijonih in ob tem vedno ostala skromna, neprepoznana v svetu, je najprej vrsto let delovala v džungli in potem kar 25 let med ljudmi na Arktiki. Jaka in Timotej sta o njej govorila z velikim žarom in ponosom, saj je tega vredna. Ljudem je bila več kot samo sestra, bila je njihova mama, psihologinja, svetovalka, duhovna pomočnica, vodila je bogoslužja, krste, otroke pripravljala na birmo …. in še bi lahko naštevali. Obvlada osem jezikov, celo njihov induitski. Ko nekaj opravljaš iz ljubezni do Boga, potem ti ni težko ves svoj čas nameniti bližnjemu, njegovim stiskam in mu pomagati po svojih najboljših močeh. To je bil vsakdanjik sestre Dorice, eno samo darovanje. In ni ji bilo lahko zapustiti tamkajšnjih ljudi, ko je bila v času njunega bivanja premeščena na jug, a tudi to Božjo voljo je ponižno sprejela.

Sestra Dorica S. jima je že takoj ob prihodu dejala: »Zaprita usta, napnita ušesa in odprita oči, da vidita situacijo.« Jaka in Timotej povesta, da prebivalci obvladajo tudi angleški jezik in sta tako onadva oznanjevala v angleškem jeziku. V začetku je bila njuna naloga, da sta pri bogoslužju brala berila, njuna druga skrb je bilo vodenje verouka. Vsak dan je v misijon prihajalo od 25 do 50 otrok. Skrbela sta, da so dobili hrano, se z njimi igrala in jih poučevala verske vsebine. Misijon je varno zatočišče za otroke, zato radi prihajajo. Doma so namreč marsikje dokaj krizne situacije, veliko je alkoholizma, pa tudi spolnih zlorab in incestov. To je tudi njihova tabu tema o kateri ne govorijo, medtem, ko so se o vseh drugih zadevah precej odkrito pogovarjali s sestro potem pa tudi z njima. Tukaj imajo ljudje težka življenja, veliko je tramv, med seboj o njih ne govorijo, zato ima cerkev  veliko vlogo in poslanstvo. Tudi socialni službi ne zaupajo, ker navadno ne odreagira, saj so odrasli med sabo vsi povezani in drug drugega ščitijo. Otroci niso zaščiteni. Drugače  pa so intuiti ljudje z veliko veselja v sebi, med seboj se vljudno pozdravljajo, veliko se smejijo.

Jaka in Timotej povesta svojo izkušnjo, ko ju je dva tedna pred Veliko nočjo s. Dorica seznanila z njenim odhodom v drug misijon (vodi namreč oba) in sicer v Baker Lakeu, ki je oddaljen 300 km. Prepustila jima je vodenje velikega tedna in Velike noči. En teden ju je na to tudi pripravljala. Molitev in obrede sta vodila v angleškem jeziku, po maši sta tudi delila topel obrok, ki sta ga sama skuhala. Duhovniki tukaj namreč zelo redko pridejo, mogoče enkrat letno, da blagoslovije hostije.

O tamkajšnjih prebivalcih povesta, da nimajo določenega urnika, vse ravnajo bolj nagonsko. Sestra Dorica ju je po Veliki noči pripravila na vodenje misijona, saj je povedala, da bo sedaj vse na njunih ramenih, ker je premeščena. Skrbeti bosta morala za vse od računov, upravljanja stavb v obeh misijonih do bogoslužnih molitev in celo pogrebov. To je bil zanju kar velika zalogaj, vendar sta ga prevzela z vso odgovornostjo. Peljala ju je še v drug misijon v Baker Lake in jima vse razkazala. To območje je številčnejše s prebivalci, imajo tudi dva rudnika zlata in s tem več delovnih mest, trgovine, kljub vsemu pa življenje ni lahko. Takoj sta opazila, da je stavba misijona v slabem stanju, saj je streha puščala kar na 34 koncih, a sta se tudi tega izziva lotila dokaj uspešno. V tem kraju sta spoznala družino s katero sta se zelo povezala. Njihov najstarejši sin Luk ju je tudi povabil na lov, ju učil spretnosti in jima marsikaj razkazal. Za inuite oziroma eskime je lov zelo pomembna tradicija, obenem pa je zelo nevaren in ne dovoljuje napak. Tudi drugače severni medvedi vidijo ljudi kot plen in ogrožajo naselja. Na lov hodijo tudi v 200km oddaljene kraje, kar je zelo adrenalinsko, saj se vozijo na štirikolesnikih čez skale, po močvirjih, po področjih, ki so brez signala.

V času poletja, ko so tudi počitnice, sta se odločila, da se ločita in prevzameta vsak svoj misijon. Timotej je tako odšel v Baker Lake, Jaka je ostal v Chesterfield Inletu. V času poletja je tukaj lepo, naseli se več živali, požene zelenje, pridejo pa tudi komarji, ki jih je neverjetno veliko in si težko zunaj.

Zaupanje, ki so ga ljudje imeli do s. Dorice, se je preneslo nanju in ljudje so jih vabili na domove. Tukaj se ni potrebno najaviti, niti trka se ne, ko se pride na obisk. V hiši si tudi lahko sam postrežeš, če si lačen ali žejen. Pri njih na vrata trkajo samo policisti. Z obiski po domovih sta se še bolj vživela v njihova življenja.

V času poletja je bilo v misijonu kot na avtobusni postaji, otroci so namreč cele dneve zunaj in so neprestano prihajali k njima. Jaka je povedal, kako ga je eno jutro na vratih presenetil policist, da je umrla starejša žena in naj gre k njej opravit molitve. Jaka je kar malo panika zagrabila, ker je to prvič sam počel, vendar ni imel izbire. Po molitvah  pokojnika prepeljejo iz hiše v mrtvašnico. Takrat se je vrnil tudi Timotej in skupaj sta vodila pogreb. Kadar imajo kakšen pogreb, takrat se življenje pri njih ustavi. Zaprejo šole, trgovine in cela skupnost se udeleži slovesa.

Spregovorila sta tudi o tem kako sta otroke pripravljala na prvo sveto obhajilo, kako sta se trudila mladim vlivat poguma, nanju se je namreč obrnilo tudi dekle, ki je želelo narediti samomor. Skratka opravljala sta vse zadolžitve, ki jih je pred njima sestra Dorica in tudi sedaj sta bila z njo v navezi, če sta potrebovala pomoč. Ljudje so jim tudi po več ur razlagali o svojih problemih, skratka zaupali so jima.

Ob koncu svojega predavanja sta povedala, da želita svoje izkušnje in posnetke, ki sta jih naredila zmomtirati v dokumentarni film. Kar nekaj dodatnih vprašanj so jima postavili tudi prisotni glede šolanja, zdravstva, duhovnikov v teh krajih. Tamkajšnji otroci sicer hodijo v šole, vendar ne ponavljajo razredov in se lahko zgodi, da nekdo pride do srednje šole in se komaj zna podpisati. Služb je v tistih krajih zelo malo, večino jih živi od socialne pomoči. Do prvega zdravnika pa imajo približno 8 ur vožnje, če je lepo vreme, drugače lahko tudi kakšen dan. Ob vsem tem človek spozna, da se ne zavedamo, kaj vse je nam nudeno in česa vse smo deležni. 

Več o delovanju in življenju Timoteja in Jaka na Arktiki si lahko preberete tukaj: https://www.druzina.si/clanek/timotej-in-jaka-v-velikem-tednu, 
https://katoliska-cerkev.si/timotej-cvirn-in-jaka-mojskerc-misijonska-prostovoljca-poletje-na-arktiki-izzivi-in-priloznosti,

Mi se Timoteju in Jaku zahvaljujemo za njuno pričevanje, ki nam po eni strani razkriva težka življenja ljudi, po drugi strani pa srčnost ljudi, ki delujejo po misijonih, se trudijo ob teh ljudeh dobesedno živeti evangelij in tako v njihova življenja prinašati veličino, ljubezen in dobroto nebeškega Očeta, vero v Jezusa Kristusa ter upanje v večno življenje, ki nam ga Jezus obljublja. Ni lahka ta služba oznanjevanja in vendar je veliko ljudi, ki darujejo sami sebe in se po svetu razdajajo za svoje božje brate in sestre.

V torek, 18.3. pa bo z nami s. Emanuela Žerdin (dolgoletna sodelavka hospica) in nam bo spregovorila o minljivosti kot šoli življenja. Podprimo njena prizadevanja s svojo prisotnostjo. Tudi to je odraz naše krščanske drže, da pokažemo svoje zanimanje in se od življenja in delovanja naših bratov in sester učimo. 

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik