Predavanje Ivana Platovnjaka DJ o procesu žalovanja ob izgubi najbližjih.

V spremni besedi knjige Preobrazba bolečine, ki jo je napisal Ivan Platovnjak DJ, je Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore zapisal besede apostola Pavla: »Veselite s tistimi, ki se veselijo in jokajte s tistimi, ki jočejo(12,15). Ni težko biti vesel z veselimi, čeprav je zahtevno ugotoviti koga napolnjuje pristno veselje in to veselje podarja okolici, kdo pa morda samo veseljači, nosi masko veselja in z njo nagovarja ljudi okrog sebe. Zelo drugače pa je pri jokajočih. Žalosti in joka običajno ne igramo, sta pristna in izražata bolečino ob izgubi. Zahtevno pa je biti ob žalujočem, ostajati z njim in jokati skupaj z njim.«

Pater Ivan Platovnjak nas je obiskal že v soboto 1.marca, kjer nas je nagovoril pri sveti maši in na shodu DKŽ, ki so se mu pridružili tudi člani Živega rožnega venca in vsi, ki jih zanima tematika žalovanja. Prav tako je zbrano občestvo nagovoril pri obeh dopoldanskih nedeljskih mašah. Pater Ivan P. že vrsto let vodi trimesečni program za žalujoče in še kako ve, kako pomemben je proces žalovanja za žalujočega in kako pomembno je, da ima ob sebi ljudi, ki mu stojijo ob strani in ga poslušajo.

V svojem govoru je poudaril, da nas nihče ni učil žalovanja, nihče nas ni učil kako se soočat z žalovanjem. Bolečina ob izgubi ljubljene osebe je tudi fizična bolečina, ne samo žalost. Ob smrti ljubljene osebe se nam pogosto ustavi čas. Odpre se temno brezno, ki hoče požreti preteklost in prihodnost. Bolečina želi človeku vzeti voljo do življenja. Nihče, ki se z izgubo še ne sooči, ne more razumeti kaj doživlja človek, ki ga ta izguba doleti.

Jezus je ob smrti svojega prijatelja jokal, zakaj bi mi ne smeli jokati, izraziti svoje žalosti, stiske, bolečine. Govoriti človeku, ki ga je prizadela izguba, da je njegova ljubljena oseba sedaj na boljšem, da je pri Bogu in naj sedaj poskrbi zase, ni tolažilno, temveč lahko človeku še povečamo stisko. Največkrat je najbolje, da smo ob žalujočem zgolj prisotni, se zazremo v njegove oči, mu namenimo dotik roke, objem in ga poslušamo v kolikor želi govoriti. Ta naša iskrenost, sočutnost bo človeku več pomenila in mu bo v spominu tudi ostala. Problem je v tem, ker mi mislimo, da moramo vedno nekaj govoriti, da je nekaj narobe, če smo tiho. Smo nevedni, ne vemo kako ravnati, kaj reči, nimamo orodij, smo nevešči ravnanja z žalujočim.

Nekateri žalujoči sami od sebe pričnejo pogovor, da je njegova ljubljena oseba sedaj pri Bogu in mu pritrdimo, nikakor pa tega ne smemo mi izreči, ker ne vemo kako doživlja smrt, kako to vidi.

Pater Ivan P. nam je še posebej poudaril, da smo si ljudje med seboj različni in skozi to različnost tudi vsakdo žaluje na drugačen način. Vsakemu je potrebno dopustiti, da gre svojo pot žalovanja, da na svoj način žaluje, da na svoj način izreka svojo žalost in stisko. V družini, kjer izgubijo otroka se lahko med zakoncema celo skrhajo odnosi zaradi tega, ker vsak starš žaluje na svoj način in vsak zase misli, da je to edini pravi način in drugega obtožuje kakšen je. Zato se moramo zavedati, da vsi žalujemo za tistim človekom, ki smo ga ljubili. Žalovanje tudi ni omejeno na določen čas in se tudi nikoli ne konča. Vsak žaluje in tudi sme žalovati na svoj način. Nič ni narobe, če človek po daljšem obdobju še joka. Včasih se namreč zgodi, da po enem letu še bolj pride na dan ta izguba in še bolj zazeva resničnost, da te ljubljene osebe ne bo več.

Vsak žalujoči pa rabi ob sebi ljudi, ki ga bodo sprejeli in mu pomagali, da bo lahko to kar nosi v sebi tudi izrazil. Če bolečine ne damo ven, ne enkrat, temveč večkrat, naše srce ohromi, ni več sposobno da bi se darovalo. Če žalosti, jeze, strahu, ne moremo izraziti, potem tudi veselja, ki je četrto osnovno čustvo ne znamo izrazit, živeti. Postanemo otrpli, notranje mrtvi, ne zmoremo biti z drugimi ljudmi. Nekateri lahko šele po petih, šestih letih ponovno zaživijo v smislu, da se nasmejijo, da zaživijo svoje življenje osmišljeno. To pa jim uspe, le če uspejo o svoji bolečini govoriti, če najdejo prostor, kjer lahko govorijo. Čudovito je, če imajo to ob svoji družini, prijateljih, znancih.

Težko pa je ob sebi dobiti človeka, ki te razume. Naša vprašanja se namreč največkrat glasijo: »Kako si? Žalujoči si lahko ob tem misli, kaj me to sprašuješ, saj veš kako sem. Bolje je vprašati: »Kako se danes počutiš?« in smo ga potem pripravljeni poslušati. Pokazati moramo pristne namene, da nam je res mar zanj in ga tega ne sprašujemo zgolj zato, da širimo informacije o njem.

Žalujočemu se tudi večkrat pojavljajo vprašanja: »Zakaj je moral/a umreti, zakaj se je to zgodilo?« Pojavljajo se tudi občutki krivde, da sem premalo naredil/a zanj, da nisem bil/a dovolj dober/dobra. Odgovorov na ta vprašanja nam ne more nihče dati. Odgovor se lahko rodi samo v naši notranjosti, če ga prinašamo pred Boga. Jezus namreč obljublja: »Kdor trka, se mu bo odprlo. Kdor išče, bo našel.« Bogu lahko izrazimo vsa čustva, tudi jezo.

Mi svojo žalost skrivamo celo pred otroki, pokojnika ne omenjamo, češ, da bo za otroke tako bolje. To ni prav, biti moramo pristni, se pred njimi in z njimi pogovarjat o tem, saj je smrt spremenila tudi otroke.

Pater Ivan P. izpostavi tudi problem, da ob žalujočem imena njegove pokojne drage osebe ne omenjamo več, kot, da ni nikdar živel. S tem se izgubi celo spomin na to osebo, ne samo fizična navzočnost. Čisto drugače je, če rečemo, da smo se ob nekem dogodku spomnili na to pokojno osebo, jo imenujemo. Če žalujoči želi o tem nadaljevati pogovor, ga poslušamo, drugače s tem pogovorom zaključimo. Četudi žalujoči ne želi o tem nadaljevati pogovora, mu damo vedeti, da je njegova bližnja oseba tudi v našem spominu in ni odšel za večno.

Za vsakega žalujočega je pomembno, da najde nov način navzočnosti svojih pokojnih najdražjih v svojem življenju. Oni ne izginejo iz našega življenja, želijo biti v naši sredi. Ljubezen namreč nikoli ne mine. Ljubezen je neumrljiva. Z nami so sedaj na drugačen, na Božji način. Mi verujemo, da v Bogu živimo, se gibljemo in smo. Pokojnikova navzočnost je sedaj drugačna, vendar je vedno z nami. Kot verjamemo za svetnike, da nas spremljajo in so naši priprošnjiki, da smo deležni Božje ljubezni, tako je večino naših pokojnih že pri Bogu in nas spremljajo, kot tisti, ki nam želijo pomagati, želijo biti naši priprošnjiki, če se jim seveda priporočamo. Tisti, ki so v vicah na očiščevanju, ne morejo sebi pomagati, potrebujejo naše molitve in svete daritve namenjene njim, potrebujejo naša dobra dela in odpustke, ki jim jih namenimo, vendar pa nam oni želijo pomagati, želijo biti naši pomočniki, želijo imeti z nami dober odnos, četudi ga morda prej niso imeli, saj nas sedaj vidijo na Božji način.

V veliki večini primerov žalujoči, ki izgubi partnerja, izgubi tudi prijatelje, saj se jih le ti izogibajo, ker jim ne vedo kaj reči, kaj narediti. Največkrat si najdejo nov krog prijateljev, takih, ki so to isto bolečino doživeli. Tudi otroci ob izgubi starša izgubijo svoje prijatelje, zato je pomembno, da otroke okrepimo, da bodo zmogli biti ob svojih sošolcih.

Ne glede na to, ali je človek veren ali neveren, doživlja podobne bolečine o izgubi bližnje osebe. Verni imamo včasih še več težav, ker se nam zdi, da ne smemo človeško žalovati, da je to znamenje nevere. Tudi to je znamenje, da smo Kristusovi, če zmoremo izraziti bolečino.

Pater Ivan P. se je dotaknil tudi žalovanja ob smrti otroka pri spontanem splavu. Ogromno je žen, mamic, ki so se s tem soočile, to doživele. Ob tem povedo, da doživljajo nerazumevanje okolice, češ ne jokaj, saj boš še lahko imela otroke. Tudi to žalovanje je resnično in potrebno ga je izreči. V vsaki ženi ne glede na to, ali ima že otroke, ta dogodek pusti rane o katerih mora spregovoriti. Vsaka rana, ki ni ozdravljena, je kot neočiščena gnojna rana, ki se vseskozi samo zastruplja. Zastruplja življenje in onemogoča, da bi se lahko veselili življenja.

Danes je na voljo tudi literatura, ki nam pomaga skozi ta proces žalovanja. Ena izmed knjig nosi naslov Pot žalovanja katere avtor je Patrick O'Malley Namen te knjige je, da svojo žalost sprejmemo kot razumljivo posledico ljubezni, ki smo jo čutili do umrlega, in se z njo naučimo živeti. Zato tudi nosi podnaslov Kako v žalosti izgube najti svojo zgodbo ljubezni. Ta knjiga je navdihnila patra, da se je podal v vodenje programa za žalujoče in tudi sam je napisal knjigo Preobrazba bolečine. Kmalu pa bo izšla knjiga Nemo žalovanje avtorice Andreje Rustja, ki pravi: » Nemoč, ki preplavi žensko, ko zasliši uničujoče besede »ni več srčnega utripa«, je neopisljiva in jo pahne v brezno bolečine, ki jo lahko razumejo le tisti, ki so šli skozi podobno izkušnjo. Zaveda se , kako vsaka žena, ki doživi to izkušnjo izgube otroka, potrebuje oporo, tako kot jo je potrebovala tudi ona. Na voljo pa je še kar nekaj druge literature, ki človeku pomaga skozi težko obdobje žalovanja.

Preizkus našega krščanstva in naše ljubezni do bližnjega je tudi to, koliko zmoremo stati ob strani ljudem, ki so v stiski, v bolečini, ki doživljajo izgubo svoje ljubljene osebe, ki imajo občutek, kot, da so izgubili del sebe, kot, da je v njihovem življenju luknja, praznina , da ne morejo iti naprej.

Smo v postnem času, ko kopljemo v globino svojega srca, delamo sklepe, kaj vse lahko v svojem srcu izboljšamo, kako lahko naš tempelj Božjega svetišča okrepimo, da se čim bolj približamo Božji podobi. Jezus nas je v času svojega delovanja poučil, kako naj živimo, da postanemo bolj Božji otroci in nekoč dosežemo Božje kraljestvo. Z blagri nam je razodel, da bodo vse naše preizkušnje, stiske in vsa naša dobra dela, ki jih darujemo Bogu v čast in slavo, tudi poplačana s strani našega Očeta. Papež Frančišek je v eni izmed svojih splošnih avidenc, ki je  bila namenjena drugemu blagru (Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo) dejal: » Žalovanje je grenka pot, a je lahko koristna, saj nam odpre oči za življenje in za sveto in nenadomestljivo vrednost vsake osebe, in v tem trenutku se zavemo, kako kratek je čas.« Res je, premalo se zavedamo za kako kratek čas smo poslani na ta zemeljski svet. Ni vseeno kako ga preživimo, ni vseeno kakšna so naša dejanja. Včasih smo na tej poti, kot bi izgubili smerokaz, iščemo se, ne vidimo smisla nadaljevanja poti, vse nam je odveč in takrat je čas, da se zaustavimo in kopljemo vedno globlje v svojo dušo. Božja beseda nam je v veliko pomoč, veliko smerokazov pa nam nudijo tudi predavanja raznih ljudi. Radi se jih udeležujmo, naša prisotnost je namreč dokaz, da želimo svoje življenje obogatiti in osmisliti tako v odnosu do Boga, kot do bližnjega in sebe.

Naslednje predavanje oziroma pričevanje bo v soboto, 15.3. ob 19.00. Z nami bosta mlada fanta Timotej in Jaka, ki sta preživela eno leto v misijonu na Arktiki kot prostovoljca in obenem pripravljata dokumentarni film o Inuitih. Pogovor z njima pred odhodom na Arktiko: https://www.druzina.si/clanek/jaka-timotej-na-arktiko-po-dokumentarec-izkusnjo-misijona

Podprimo ju s svojo udeležbo in prostovoljnim darom, da bosta lahko dokončala dokumentarni film, ki bo veliko bogastvo za vse nas.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik