Vnesite vaš naslov

V torek, 24.decembra, smo pri božičnici ob besedi in sliki spoznali najvidnejše romarje upanja skozi celotno staro zavezo vse do uresničitve polnosti časa, ko je Bog poslal svojega Sina.

Tudi letošnje jaslice nas nagovarjajo s tematiko romarjev upanja skozi zgodovino, kar sovpada z letošnjim geslom Jubilejnega leta, ki se glasi Romarji upanja. Iz jaslic nas tako nagovarjajo: Noe, Abraham, Mojzes, Ruta, Ana, Estera, Debora…., vsak s svojo življenjsko poklicanostjo s katero so sledili Božjemu načrtu. Kljub mnogim preizkušnjam, kljub mnogim stiskam so se oklepali upanja in trdno zaupali v nebeškega Očeta.

Polnočnico je vodil gospod kaplan Blaž Kernel, ki nas najprej nagovori z vprašanjem, ki naj si ga vsak pri sebi zastavi: »Zakaj sem jaz danes prišel v cerkev?« Je razlog v navadi ali v tem, ker bi se radi približali Bogu? Kako pa se približati Bogu, Njemu, ki je ves svet naredil iz nič? Z lastnim trudom namreč ne pridemo nikamor. Zato se Bog sam razodeva nam. On sam je tisti, ki se nam želi približati, kakor nam to dokazuje skozi celotno zgodovino; skozi reševanje izraelskega ljudstva, preko prerokov, preko modrosti. On se nam daje spoznati skozi razodevanje, mi pa smo tisti, ki ga prepoznamo ali pa ne.

V evharistični molitvi beremo: »Vsem si usmiljeno pomagal, da bi te iskali in našli.« Kakor se je razodeval v preteklosti, se naprej razodeva po Sinu. Bog postane človek, da bi se nam približal. Kakor je Bog pripravljal celo človeštvo na prihod svojega Sina, tako smo tudi mi povabljeni, da pripravimo svoja srca po isti poti, ki nam jo je že razodel v tej rdeči niti, ki je tekla skozi Staro zavezo.

Ampak, da pride Bog na zemljo, da postane človek, je mogel sam sebe zmanjšat. On, ki vse napaja in hrani, postane lačen in žejen, sposoben čutiti mraz. Angel pravi pastirjem: »Ne bojte se, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus Gospod.« Ta pozdrav pastirjem zelo spominja na pozdrav Mariji. Prav tako ji namreč pravi: »Veseli se in ne boj se!«

Današnji praznik Božiča nas vabi, da se tudi mi postavimo v vlogo teh pastirčkov. Angel pastirčkom pa tudi nam predstavi to Božje Dete; kot tistega, ki nas bo rešil, kot tistega, ki so ga napovedali že preroki. In to je Bog sam.

Jaz se z lastnim trudom ne morem približati Bogu, zato se je On približal meni. Kot otrok je prišel v zgodovino človeštva, v mojo zgodovino. Prav tako se mi približa pri vsaki sveti maši  pod podobo kruha. Odprimo mu svoja srca in ga sprejmimo vase. Moje srce ni prerevno zanj. Ali hočem dopustiti, da se ta otrok rodi tudi v mojem srcu in opravi tisto za kar je prišel? Naj bo On moj odrešenik, moj maziljenec, moj Gospod in moj Bog.

Dnevno mašo je vodil gospod župnik Damijan Bajec. Prav tako je poudaril, da je Božič tisti dan v letu, ko so naši pogledi zazrti v jaslice in jim dovolimo, da te prebudijo v naših srcih nevidne, speče Božje darove, ki so položeni tja, da bi bili mi srečni. Jaslice v srcu oživijo, postanejo resničnost. Našli boste Dete je preprosto navodilo in napotitev angelov pastirjem. Ne iščimo velikega Boga, strašnega, močnega, slavnega. Če ga želimo res srečati, potem iščimo majhnega Boga, trepetajočega kot otroka, nemočnega kot pribitega na križ.

Evangelist Luka zelo preprosto opiše Jezusovo rojstvo in ta zapis je navdihnjen z upanjem, ki ga svet tudi danes tako zelo potrebuje. Pokaže kako Bog uporabi popis prebivalstva, preprosto zgodovinsko dejstvo, da uresniči svoj načrt s človekom. S tem tudi nam odpira upanje, da je lahko naša današnja zgodovinska situacija tako v družinah, kot v celotni domovini, Evropi in v svetu priložnost, da se srečamo z Njim in tako Bog po nas poseže vanjo. Za Boga ni ovir pri vstopanju v naš svet in v naše konkretne situacije. Pri Bogu ni nič nemogoče. V zadnjih letih nam je blizu Izaijeva ugotovitev o ljudstvu, ki hodi v temi; brezposelni, begunci, lačni, zlorabljeni, vojna žarišča, lastno končanje življenja… vse to vsakodnevno spremljamo po medijih. In če temu dodamo še osebne, zakonske, družinske tragedije, se zdi kakor, da smo ujeti v deželi smrtne sence. Tudi v to situacijo v božični noči kličejo angeli: »Ne bojte se, oznanjamo vam veliko veselje, danes se vam je rodil Odrešenik. Ker se je Bog učlovečil imamo izhod, imamo rešitev, imamo svetlobo in je upanje za vsakega izmed nas. Bog je tukaj med nami. Prav ob betlehemskem Detetu zmoremo priti tudi do najpomembnejšega spoznanja, ki ga goli razum ne more dojeti. Najpomembnejši korak rešitve iz začaranega kroga zla na svetu je, da na zlo tega sveta ne odgovarjamo z zlom, ampak z ljubeznijo. Vse rešitve, ki tega ne vključujejo so samo navidezne in nadaljujejo spiralo zla. Papež Frančišek želi, da bi v svetem letu, ki ga bomo preživeli pod geslom Romarji upanja, v to situacijo ljudstva v deželi smrtne sence, znali prinašati znamenja upanja, ki nam omogoča zagledati cilj in to je srečanje z živim Bogom.

Vsakokratni Božič, vsakokratno rojstvo Boga v svet, v naše kraje, družine, v naša življenja, nas vabi in spodbuja, da si dovolimo iti v globino, da ne bi bili površinski ljudje; da si dovolimo iti v globino odpreti srce, ki je vajeno zelo močnih oklepov in izkusiti to srečanje.

Rezultat tega srečanja je sreča, srečanje z živim Bogom človeka spreminja. Kako pa to vemo? O tem nam pričujejo tisti, ki jim je ta korak spremenil življenje. Srečanje in srečevanje z živim Bogom človeka spreminja v globini.

Prerok Izaija ga je čudovito opisal: »…kajti Dete nam je rojeno, Sin nam je dan. Imenuje se čudoviti svetovalec, močni Bog, večni Oče, knez miru.

Nekdo danes potrebuje v tem Bogu svetovalca, ker se izgublja v orientaciji in poti iz džungle življenja. Drugi potrebuje na trenutke Očeta v katerega naročje sede in se enostavno pestuje. Spet drugi Očeta, ki ga je sposoben v Očetovski ljubezni potegniti iz čisto vsakdanje situacije življenja kot vsak oče malega otroka, ker bi sicer brez njega obtičal tam. Spet drugi potrebuje moč, močnega Boga, da preseka krog zla v katerega se je nehote ujel, da ga odreši krivde greha, ki ga duši in mu jemlje moč za življenje. Spet drugi hrepeni po miru v duši, kakor puščava po studencu, ki omogoči, da zaživi novo drugačno, odrešeno življenje.

Vsem nam zaželi, da bi zmogli in znali vzeti v naročje to Dete in ga pestovati in tako izkusiti moč Novorojenega, ki izteza rokice, da bi se mogel vseh dotakniti, objeti čisto vsako srce, da bi lahko reklo: »Zdaj vem, da se je Bog rodil tudi zame.« Kjer ima ta Bog možnost, da živi, da vstopi, tam se dogajajo čudeži in vsaj enega želi čisto vsakemu izmed nas.

Globokim besedam obeh pridig dodajam še spodbudo papeža Frančiška, ki je ob vstopu v jubilejno leto dejal:  »Jubilej se začenja, da bi bilo vsem dano evangeljsko upanje, upanje ljubezni, upanje odpuščanja. Za nas vse je dar in dolžnost, da prinašamo upanje tja, kjer so ga izgubili; kjer je življenje ranjeno, kjer so pričakovanja izdana, sanje polomljene, kjer porazi drobijo srce; da prinašamo upanje v utrujenost tistega, ki ne zmore več; v grenko osamljenost tistega, ki se čuti poraženega; v trpljenje, ki razžira dušo; v dolge in prazne dneve zapornikov, v ozke in mrzle sobe revežev, kraje, ki sta jih oskrunila vojna in nasilje. Prinašati upanje tja, sejati tam upanje. Sestra, brat, to noč se zate odpirajo »sveta vrata« Božjega srca. Jezus, Bog-z-nami, se rojeva zate, zame, za nas, za vsakega moškega in vsako žensko. In vedi, z njim se razcveta veselje, z njim se spremeni življenje, z njim upanje ne razočara«.

Bodimo prinašalci upanja, bodimo tista luč Novorojenega Deteta, ki bo osrečilo in osmislilo življenje tistim, ki jim je upanje že ugasnilo. Če vsakdo vrne upanje vsaj enemu človeku, če vsakdo na zlo odgovori z ljubeznijo, bo ta svet začel postajati svetlejši, boljši in mir se bo kakor reka razlil med nami in v naših srcih. Tega pa si vsi še kako želimo. Kakor je bilo že rečeno, pri Bogu ni nič nemogoče, vendar mu moramo dovoliti, da vstopi v naša srca in v njih utrdi vero, upanje in ljubezen. Le tako bomo tudi mi sposobni to troje širiti naprej med ljudi s katerimi živimo in delujemo. Ne naše besede, dejanja so tista, ki v življenju kažejo, koliko Božjega življenja je v nas. In tega dobimo, le če Bogu dovolimo, da vstopi in vodi naš korak skozi vse preizkušnje, pa tudi skozi radosti življenja. Z njim smo močnejši in boljši.

Letošnje jaslice so pripravljale družine iz Tolmina in okoliških vasi: Pagon, Hadalin, Skok, Kenda ter Marko in Nataša Gaberšček, Darja Kragelj in Nadja Blažej.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik