Obiskal nas je Miklavž

V četrtek, 5. decembra, na predvečer svetega Nikolaja, je otroke v Tolminu in v Volčah obiskal Miklavž. V Tolminu je bila veroučilnica nabito polna do zadnjega kotička. Otroci, pa tudi njihovi starši so nestrpno pričakovali njegov prihod. Že vrsto let se katehistinja Nadja Blažej trudi, da bi otrokom omogočila nepozaben, doživet pa tudi pomensko bogat obisk tega dobrega moža. Marsikomu je življenje svetega Nikolaja nepoznano, zato je prav, da se zavedamo, da je bil to resničen človek, ki je že na zemlji delal dobro. Prav tako je sedaj v nebesih naš dobri priprošnjik. Njegova zgodba temelji na resnični osebi – škofu, ki je svoje življenje posvetil služenju Bogu in ljudem.

Kako pa je Miklavž postal tisti svetnik, ki otroke, pa tudi nas odrasle tako radodarno obiskuje?

Prav veliko zgodovinskih podatkov iz njegovega življenja ni, več nam o njem povedo prisrčne legende. Trdno je dejstvo, da je bil Nikolaj škof v Miri, kjer je v visoki starosti umrl okoli leta 350, potem ko se je z drugimi škofi udeležil koncila v Niceji leta 325. Pobožnim staršem se je rodil potem, ko sta bila že dolgo poročena in sta izgubila upanje na potomce. Bila sta dobra in usmiljena človeka, odprta za reveže. Sin Nikolaj (‘zmaga ljudstva“ pomeni njegovo ime) ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik.

Ko je v Miri umrl škof, so se verniki po goreči molitvi odločili: tisti duhovnik, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev, naj bo novi škof. To je bil Nikolaj. Svojim vernikom je hotel biti zgled v vsem, zlasti v dobrodelnosti. Ljudem je pomagal in jih učil o ljubezni do Boga in bližnjega. Zato ga danes poznamo kot svetnika, ki nas spominja, da je pomagati drugim nekaj najlepšega.

Ena izmed legen pravi takole:

Nekoč, pred davnimi časi, je v majhnem mestu Mira živel prijazen in bogat mož z imenom Miklavž. Ljudje so ga imeli zelo radi, saj je bil vedno pripravljen pomagati tistim, ki so bili v stiski. Miklavž pa ni hotel, da bi se kdo hvalil z njim, zato je svoje dobre stvari delal na skrivaj.

V tistem času je v mestu živel tudi reven oče s tremi hčerkami. Oče je bil žalosten, saj ni imel denarja, da bi poskrbel za svoje deklice. Bal se je, da jih čaka težko življenje.

Ko je Miklavž izvedel za njihovo stisko, je želel pomagati. A kako naj to stori, ne da bi ga videli? Ponoči, ko so vsi spali, je Miklavž vzel tri vrečke zlatnikov, šel do njihove hiše in jih vrgel skozi dimnik. Zjutraj, ko so se deklice in oče zbudili, so našli zlato! Oče je bil presrečen in je končno lahko poskrbel za svojo družino.

Tako je nastal običaj, da Miklavž nosi darila ponoči.

Ena izmed zgod pripoveduje o dobrem delu svetega Nikolaja, ki pomaga tudi iz nebes:

Nekoč, dolgo nazaj, so trije ribiči pluli po morju. To je bilo daleč od kraja, kjer je živel sveti Miklavž, a ribiči so slišali, da je bil ta dobri škof zelo svet človek in da rad pomaga v stiski.

Morje je bilo tistega dne mirno, sonce je sijalo in ribiči so veselo lovili ribe. A nenadoma so se na nebu pojavili temni oblaki, veter je začel tuliti, in kmalu je nastal velik vihar! Valovi so postajali vse večji in višji, njihova barka pa je začela poskakovati po divjem morju.

Ribiči so bili prestrašeni. Klicali so na pomoč, a nikogar ni bilo blizu. Niso vedeli, kaj storiti, in mislili so, da bodo potonili. Takrat se je eden izmed ribičev spomnil svetega Miklavža. Rekel je:
»Molimo k svetemu Miklavžu! On je svetnik, ki pomaga tistim, ki so v težavah.«

Tako so vsi trije sklenili roke, zaprli oči in glasno molili:
»Sveti Miklavž, prosimo te, pomagaj nam v tej hudi stiski!«

Nenadoma se je zgodil čudež! Na barki se je pojavil sveti Miklavž. Bil je oblečen v škofovsko obleko in v roki je držal svojo palico. Z mirnim glasom jim je rekel:
»Ne bojte se, pomagal vam bom. Zaupajte v Boga in bodite pogumni.«

Miklavž je dvignil roke in prosil Boga, naj umiri vihar. In res, veter je nehal pihati, valovi so se umirili, nebo se je razjasnilo, in morje je spet postalo mirno. Ribiči so globoko vzdihnili od olajšanja in se svetemu Miklavžu zahvalili za njegovo pomoč.

Ko so varno pripluli do obale, Miklavža ni bilo več tam. A ribiči so vedeli, da jih je rešil s svojo dobroto in vero. Od takrat naprej so vedno molili k njemu, ko so šli na morje, in drugim pripovedovali, kako jim je sveti Miklavž rešil življenje.

Česa vse nas sveti Miklavž uči?

Zaupanja in vere v Boga: Sveti Miklavž nas uči, da je pomembno moliti in zaupati v pomoč, ko smo v težavah. Vera v Boga je tista, ki nas vodi k dobremu.
Pomoči drugim: Miklavž ni podarjal daril zato, da bi ga hvalili, ampak zato, ker je želel razveseliti druge. Nauči nas je, da darilo ni samo nekaj, kar kupimo v trgovini, ampak je lahko tudi prijazna beseda, pomoč nekomu, ki je v stiski zaradi revščine, bolezni ali osamljenosti. Ko Miklavž podari darila, ne pričakuje ničesar v zameno. Tako nas uči, da je najlepše darilo tisto, ki pride iz srca – ko komu pomagaš, ko ga razveseliš s prijaznostjo ali mu preprosto pokažeš, da ti je mar.
Ljubezni do bližnjega: Miklavž ni bil "poseben" zaradi bogastva ali moči, ampak zaradi svoje vere in ljubezni do ljudi.
Dobrote: Miklavž ne hodi naokrog zato, da bi ga vsi videli, ampak svoje dobroto pokaže v skritosti – ponoči prinese darila, da ne bi bil opažen. Tako nas uči, da so najbolj dragocena dela tista, ki jih naredimo brez pričakovanja pohval. Dobrih stvari ne delamo zato, da bi nas pohvalili, ampak zato, ker vemo, da je tako prav.
Krščanskih vrednot: Sveti Miklavž je pomemben za duhovno rast otrok, saj jih uči krščanskih vrednot – dobrote, skromnosti, nesebične pomoči in vere. Miklavževa darila niso samoumevna, ampak so spodbuda k hvaležnosti in deljenju z drugimi.

Prav ta sporočila, ki nam jih vsako leto ob začetku adventa prinaša sveti Nikolaj, smo v naši župniji želeli prenesti na otroke, ki so bili zbrani v veroučilnici. Hudobec v podobi lutke je Nadji govoril na eno uho in jo želel prepričati, da ni prav, da se trudi otrokom pričarati lep večer s prihodom Miklavža in naj gre raje domov počivati po že tako napornem delovnem dnevu. Skoraj jo že prepriča, ko na njeno drugo uho o pomenu dobrote, hvaležnosti, ljubezni… spregovori angel in jo prepričuje, da ostane. Hudobec ne odneha, a Nadja na koncu le prisluhne angelu. Hudobec med otroki išče vsaj nekoga, ki namensko dela narobe, vendar ga ne najde. Išče tudi med odraslimi, vendar neuspešno. Angelček ima več uspeha pri iskanju tistih, ki se trudijo delati dobro. Vsi skupaj hudobca preženejo.

Nadja je ob slikah otrokom pripovedovala še zgodbo Miklavževe dobre šibe. Ves čas pa je za dobro vzdušje skrbel otroški pevski zbor pod vodstvom Ane Lipušček.

Končno je napočil čas, ko so otroci priklicali Miklavža. Ni potrebno pisati o veselju, žaru v očeh otrok, ko so na vratih v spremstvu angelov uzrli tega dobrega moža. Miklavž je poudaril pomen molitve, svete maše, pomen zaupanja v Boga in kako pomembno je širiti dobroto med ljudmi.

Otroci so prihajali k njemu, pogumne je vzel tudi v naročje. Vsakega otroka je pokrižal na čelu in mu v roke izročil simbolično darilo. Predenj so prišli tudi najstniki, ki so samo malo večji otroci in v Miklavžu prepoznavajo dobrotnika, ki jih s svojim zgledom uči, kakšni moramo biti v življenju.

Hvaležni smo g. župniku, ki omogoči srečanje otrok z Miklavžem in poskrbi za darila teh otrok. Vsa zahvala mladincem, ki skupaj z g. kaplanom pripravijo darila za otroke. Hvala vsem, ki kakorkoli pomagate, da otroci lahko doživijo Miklavža takega, kot je tudi resnično bil.
Ob začetku adventa je njegov prihod še kako sporočilen za vsakega izmed nas. Sveti Nikolaj je prinašal dobroto na neopazen način slabotnim, revnim, pomoči potrebnim. Ni prihajal v trušču, dobrote ni delil z željo po slavi in opaženosti, ampak preprosto zato, ker je ljubil sočloveka. Ni zgolj eden izmed dobrih mož, je edini, ki je bil tudi resničen in še kako bogat v svojem srcu. Zato je še kako pomemno, na kašen način se otroci z njim srečujo in kaj jim to srečanju pusti v srcih.

Miklavžev god je priložnost, da svojim otrokom podarimo nekaj, kar ima večjo vrednost od vseh daril.

Sveti Miklavž ni zgolj mož z darili, ampak vzornik, ki nas spomni, kako pomembna je ljubezen do bližnjega, skromnost in pomoč tistim, ki so v stiski. Miklavž nas uči, da je prava sreča v tem, da delimo z drugimi in to je najlepša popotnica, ki jo lahko damo svojim otrokom.

Zelo pomenljiv prispevek o Miklavževanju, je bil letos objavljen tudi na pastoralnem portalu nadškofije Ljubljana Pridi in poglej in je vreden branja:

https://portal.pridi.com/2024/12/04/miklavzevanje-na-prostem-ima-toliko-miklavzevega-kot-ima-bozicek-bozjega-nic/

Tako kot pride Miklavž tiho in neopazno, tako bo prav kmalu prišel nekdo, ki je veliko večji od Miklavža. Prišel bo v stisko našega življenja, prišel bo v bolečino našega srca, prišel bo v ugasnjene iskre naših oči. Nihče ga ne bo videl, nihče ga ne bo slišal in vendar bo Njegova luč zasijala v vsej svoji moči, ker nas ima rad in nam želi v naših srcih prižgati plamen upanja. Želi, da verujemo vanj, saj je postal človek, da bi nam bil blizu v vseh naših stiskah, bridkostih pa tudi v veselju in radosti. Želi, da mu podamo roko in skupaj z njim hodimo proti našemu končnemu domu, kjer nas bo pričakal Oče. Ni lahka ta pot in vendar je z Jezusom v srcu veliko lažja, saj On nosi naša bremena.

Miklavž je prinesel žar v oči otrok, naj Novorojeno Dete prinese žar v vsa naša srca in v njih prižge ljubezen, ki jo svet tako potrebuje. Samo ljubezen namreč premaga sovraštvo, premaga vojne in v srca ljudi naseli mir. Molimo za to, kajti molitev je tista, ki krepi vero, molitev je tista, ki nam vliva upanje in molitev je tista, ki lahko v srcih ljudi rodi odpuščanje in ljubezen.

Prispevek je pripravila: Katja Podobnik

foto: Katja Podobnik