Praznik svetega Lenarta v Volčah
Sv. Lenart, zavetnik jetnikov in živinorejcev, goduje 6. novembra. Na slovenskem mu je posvečenih blizu sedemdeset cerkva, med drugimi tudi župnijska cerkev v Volčah.
Letos ni bila kaka bleščeča okrogla obletnica, pa vendar je bilo praznovanje farnega praznika še posebej slovesno. Verniku, ki bi tega dne slučajno ali namenoma prišel v našo cerkev, bi zagotovo pritegnil pogled na poln prezbiterij »ta velikih« strežnikov. In rožni aranžma v okovju, ki spominja na verige vklenjenih jetnikov, ki jih je sv. Lenart reševal. Premamil bi ga opojni vonj kadila in oči bi nemara usmeril proti koru, kjer je domači cerkveni zbor postregel z bogatim in pomensko polnim programom. Tudi bogoslužje, ki ga je, ob sodelovanju vikarja Silvestra Čibeja, vodil župnik Damijan Bajec, ga ne bi pustilo ravnodušnega in bi se morda zamislil nad svojimi verigami napačne navezanosti. Mogoče pa bi ga nagovorila katera izmed srčnih prošenj, zahval ali uvodov, ki so jih pripravili domači verniki.
In če bi se odzval povabilu ob koncu maše, bi se z ostalimi prisotnimi udeležil blagoslova obnovitvenih del v volčanskem župnišču, ki so dobra dva meseca zaposlovala požrtvovalne in spretne roke domačih mož in žena. Ti so prostore prebelili, zamenjali del dotrajane električne napeljave in s pohištvom na novo opremili celotno hišo. Poskrbeli so tudi za izolacijo podstrešja, ki je pika na i že pred leti vgrajeni toplotni črpalki. V kolikor bi si z ostalimi ogledal polepšane prostore, bi slišal marsikateri vzdih sosedov, ki so župnišče poznali še iz let, ko je tukaj župnikoval in bival pok. Milan Sirk, češ: »kako bi bil vesel takih prostorov«. In ne bi se mu bilo potrebno posebej truditi, da bi med množico obiskovalcev srečal dobrotnika iz Nove Gorice, ki je z ženo presrečen opazoval, kako je njuno pohištvo dobilo nov dom.
Zagotovo bi obiskovalca prisrčno sprejeli tudi v sosednji kapeli, kjer so pridne roke domačih gospodinj pripravile dobrote vseh vrst, v rokah pa bi se nemara kmalu znašel kozarček, da bi nazdravil na čast zavetniku in v priprošnjo vsem zbranim. Ako bi vztrajal do konca, bi skupaj z domačimi pevci tudi kakšno zapel. In modro rekel. In zagotovo bi se ob letu osorej vrnil v gostoljuben kraj.
Prispevek je pripravila: Andrejka Mežnar
