Romanje v Medžugorje od 19.9.2024 do 22.9.2024 1 dan

V četrtek, 19. septembra se je poln avtobus tolminskih romarjev, pod vodstvom g. župnika Damijana Bajca, podal na romanje v Medžugorje. Marsikomu, ki je povedal, da bo več dni odsoten, je bilo zastavljeno vprašanje: »Kam pa greš?« V naših srcih pa se je porajalo drugo vprašanje: »Zakaj grem na to pot?«  Nekaterim je bila to prva pot, nekateri smo k Mariji poromali že večkrat. Vse pa je povezovala ena skupna misel, skupno pričakovanje, da bi moje srce napolnil mir, da bi začutil Božjo bližino, da bi poglobil vero, da bi pred Marijo položil vse kar bremeni mojo dušo in dušo tistih, ki so me prosili, da zanje posredujem pri Božji Materi.

Morda je tokrat zapisanega malo več teksta, razdeljenega po dnevih (od četrtka do nedelje), vendar verjamem, da bo vsakdo našel vsaj kakšno misel, vsaj kakšno besedo, ki jo v danem trenutku potrebuje in mu bo moč na tej poti življenja.

Med potjo se je prepletalo branje Božje besede, molitev in petje.  Poslušali smo besede iz Markovega  evangelija (Mr 5, 21 – 43) odlomek: Jáirova hči in žena, ki je krvavela.

Gospod župnik nas spodbudi, da si te besede iz evangelija vtisnemo v spomin, da bo lahko vsakdo izmed nas v nekem trenutku doživel to, kar je doživela ta žena in bi lahko slišal besede: "Hči, sin, tvoja vera te je rešila." Kjer je vera, tam so čudeži. Prizadevati si moramo za to, da bi naša vera rastla, kot je rastla vera te žene, saj bomo le tako lahko tudi mi slišali Gospodov stavek: »Bodi ozdravljen/a svoje nadloge.« V življenju vsakega človeka je namreč veliko nadlog, za katere si človek želi, da jih ne bi bilo, da bi jih bil odrešen. Vsakdo izmed nas se je tudi že obrnil na Jezusa z določenimi prošnjami. Tudi na tem romanju jih nosim v srcu s seboj, da jih položim pred Marijo in Gospoda, bodisi zase ali za druge ljudi. Ko Jezus Odrešenik poseže v neki nadlogi, je zadaj tudi mir. V kolikor bi bili pozorni v našem življenju na razne dogodke, bi jih prepoznali kot čudež, kot blagoslov, saj ga ni življenja človeka, kjer ne bi bilo z Božje strani posredovano. Potrebna pa je vera. G. župnik nas spodbudi naj bo to ena izmed naših prošenj, da bi se dokopali do take vere, ki nas bo lahko ozdravljala raznih nadlog in delala čudeže v našem življenju. Prav molitev Rožnega venca je ena od načinov molitve za ohranjanje naše vere.

Prisluhnili smo tudi intervjuju frančiškana p. Petara Ljubičića. Pater Petar je bil izbran, da bo svetu razkril medžugorske skrivnosti. Sam pravi, da so Marijina prikazovanja velik dar, velika milost za vse ljudi. Marija je prišla k nam, da bi nas opomnila in nam pomagala pri tem, kako naj se navdušimo za Jezusa in živimo njegov evangelij. Predstavila se je kot Mati miru. Vemo, da je mir ena največjih dobrin, ki jo lahko nekdo ima. Šele ko je mir v srcu in duši človeka, je človek vesel, srečen in to lahko deli z drugimi.

Pater pravi, da vidi ogromno spreobrnjen v Medžugorju, veliko čudežev in znamenj, tukaj Bog resnično deluje. Od mnogih romarjev je namreč slišal, da jih je Medžugorje rešilo, da so našli mir, ki so ga vse življenje iskali. Mnogo je bilo izjav: »Nisem mogel odpustiti, nisem znal moliti, tukaj sem se tega naučil.« Pater nadaljuje, da ko nekdo reče, da si ne predstavlja svojega molitvenega življenja brez Medžugorja, ima to svojo težo. Bogu smo lahko hvaležni, da je Marija z nami že več kot štirideset let. To je milostni čas, čas spreobrnjenja, pokore in našega duhovnega čiščenja. Prav tako pa je tudi čas naše odločitve za Boga, ker smo poklicani, da hodimo za njim. To zmoremo, če zares iščemo Božjo voljo. Božja volja pa je, da mi obstajamo in da Bogu dopustimo, da uresniči tisti načrt, ki ga ima z nami. Poklicani smo k temu, da tudi drugim pomagamo, da bi spoznali Boga, mu služili, verovali vanj, ga ljubili. Marija nas potrebuje, da bomo skupaj reka za ta novi svet.

Ob tem se nam poraja vprašanje, kako naj premagamo strah in bomo ta reka? Danes je stanje v svetu težko, krizno, kaotično, slišimo o raznih katastrofah. To so po patrovem mnenju opozorila, opomini za nas. Tudi Jezus je za svoj drugi prihod rekel, da pride kmalu, ampak ta kmalu traja že skoraj dva tisoč let. Zato je pomembno samo eno, da smo pripravljeni. Ko je človek pripravljen tudi ni razloga za strah. Boji se, kdor se ne pripravlja, kdor nima vere. Potrebno je samo odpreti srce. Moliti s srcem, kot pravi Marija, ne z navade. Moliti z dušo, predano, vztrajno, ponižno, pobožno, tako, da bo Bog uslišal našo molitev. Marija je rekla, da naj bi vsaka družina molila družinsko molitev, brala Sveto pismo in hodila k maši. Sveto pismo je hrana naše duše. Kdor moli družinsko molitev in hodi k sveti maši, dela tisto, kar ga osrečuje in mu bo pomagalo odpreti vrata raja. To Bog od nas pričakuje in to smo dolžni storiti.

Pater svetuje, da molimo Oče naš, kadar smo v stiski, v skrbeh, ali celo depresivni, in naj z vsem zaupanjem, z vsem svojim bitjem, z vso svojo ljubeznijo izgovarjamo: " Zgodi se tvoja volja." Mogoče se nam ob tem zastavlja vprašanje, kako naj vemo, kaj je naša volja in kaj Božja volja. Potrebno je moliti, da človek odkrije kakšen načrt ima Bog z njim. Božja volja je naše odrešenje, naše zveličanje, je to, da vsak trenutek živimo tako, kot od nas pričakuje Bog, da vem, da Bog obstaja, da me ima rad in ima z menoj svoj načrt in jaz bi moral ta načrt uresničevati. Bog mi daje milost za to. Jezusov brat, sestra ali mati je vsak, ki išče Božjo voljo in jo živi, ki je pripravljen delati tisto, kar Bog hoče in želi. Jezus sam nam pravi: »Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in po njej živijo.« Božja beseda in Božja volja je namreč eno.

V Medžugorje smo prispeli v poznih večernih urah.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

foto: Katja Podobnik