Romanje v Medžugorje 2 dan

V petek zjutraj se odpravimo na Križevac. To je hrib nad Međugorjem (520 m), na katerem so župljani 16. marca 1934 postavili 8,56 m visok in 3,5 metra širok betonski križ, na katerem piše: »Jezusu Kristusu, Odrešeniku človeškega rodu, v znak svoje vere, ljubezni in upanja, v spomin na 1900. obletnico Jezusovega trpljenja. Eden od razlogov, ki je spodbudilo prebivalstvo k postavitvi križa, je bilo obilno deževje, ki je ogrožalo pridelke, zato je takratni župnik Bernardin Smoljan pozval župljane, naj kljub revščini postavijo križ v spomin na 1900 letnico Kristusovega trpljenja in smrt na križu, drugi razlog pa je bila želja takratnega papeža Pija XI , da bi v čast veliki obletnici postavili kipe na vrhovih hribov po vsem svetu. V središču krakov križa, so vstavljene tudi relikvije pravega Jezusovega križa, ki so jih za to priložnost dobili iz Rima. To je bila res velika žrtev medžugorskih župljanov, saj so morali ves material za gradnjo armiranobetonskega križa (gramoz, cement, železo, vodo in potrebno opremo) cele dneve nositi na svojih hrbtih po strmih hercegovskih skalah do vrha Šipovca.  Hrib so namreč poimenovali Križevac s postavitvijo tega križa, prej se je imenoval Šipovac. V samo enem mesecu je bila dokončana gradnja tega velikega križa. Ko je bil križ dokončno zgrajen in blagoslovljen so se farani vzpenjali posamezno v tihi molitvi in premišljevanju postaj križevega pota.

Z začetkom Marijinih prikazovanj so na Križevcu začeli moliti križev pot. Postaje so bile sprva označene z lesenimi križi, leta 1988 pa so bili nameščeni bronasti reliefi (delo prof. Carmela Puzzole). Postaje imajo poleg 14 standardnih postaj na začetku postajo z Jezusovo molitvijo v Getsemaniju in kot zadnjo postajo Gospodovo vstajenje.  

Tudi mi smo se zbrali pod oljkami ob bronasti reliefni tabli, kjer je Jezus v vrtu Getsemani. Na tabli je napis: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.« Gospod župnik nas opomni, da stopamo na križev pot na katerem bomo premišljevali trpljenje našega Odrešenika, se lahko srečali z njim in odkrivali njegovo ljubezen. Kadar bi se človek rad dokopal do duhovnih sadov, mora dopustiti, da mu Bog kakšno stvar pokaže, odkrije, osvetli. Tako je tudi z menoj. Če bom na tej poti v svojih problemih in križih, bo to v ospredju, bo to v mojih mislih, jaz pa moram Bogu dopustiti, da mi on osvetli kaj je glavna težava mojega življenja, da mi pokaže, kaj je Njegova volja za moje življenje. Za vsakega izmed nas je Božja volja, moja naloga pa je, da to voljo odkrijem in se trudim po njej živeti. Pot trpljenja našega Odrešenika je tudi pot našega življenja. Vsakemu izmed nas je namreč naložen tak ali drugačen križ. Trpljenje in križ sta resnica vsakega življenja. Po poti, ko premišljujem Kristusovo trpljenje dobivam moč in milost za moj križev pot, da bom jaz lahko izpolnil Božjo voljo.

Podamo se na to pot križevega pota z upanjem v srcu, da bo žarek Božje bližine in ljubezni prodrl skozi temino našega srca in jo osvetlil. Želimo si, da bi zmogli doumeti Božjo voljo, da bi zmogli svoje misli prepoditi in narediti prostor Gospodovi besedi. S tem upanjem naši koraki iščejo pot med kamni in skalami od postaje do postaje, kjer se prepuščamo besedam g. župnika, ki nam želi približati Odrešenikovo trpljenje in v tej luči osmisliti naša življenja.

1. Postaja
JEZUSA OBSODIJO NA SMRT
Občudujemo Jezusa, radi bi mu bili podobni v trenutkih, ko bomo sami krivo obtoženi, ko je resnica drugačna in je ne moreš dokazati. Jezus nam kaže pot, on molči. Včasih je potrebno določene stvari v življenju sprejeti. Bog ima svoje poti, lahko me bo prav milost, ki jo bom na tistem mestu dobil peljala do vstajenja. Bog zmore tudi težke stvari našega življenja, tudi krivične, oziroma se nam zdijo krivične, spreminjati v dobro. Marsikdaj se izkaže, da je bil nek križ, neka težava ali stiska z namenom, da je bila to naša priložnost za spremembo. Jezus nas uči z molkom in zaupanjem v Boga, kajti Oče ve, kaj je za nas dobro.

2.Postaja
JEZUS VZAME KRIŽ NA SVOJE RAME
Hodimo po poti, ki jo letno prehodi 2 milijona ljudi in hodimo pot, ki jo v življenju mora prehoditi osem milijard trenutno živečih ljudi, ker je to pot, ki je del našega življenja. Jezus objame križ, ne tistega, ki ga je sam hotel, temveč tistega, ki mu je bil potisnjen v roke. Tudi mi objemimo svoj križ, ker nas bo peljal do novih poti, do novih spoznanj, do nečesa novega, ven iz nevere, ven iz lenobe, stran od greha… Križi v mojem življenju so priložnost, da me obdržijo na poti s Kristusom. Na tej poti križevega pota poskusim s hvaležnostjo osvetliti ta križ, ki mi je naložen v življenju.

3.Postaja
JEZUS PRVIČ PADE POD KRIŽEM
Zastonj se je delati junaka, ker to nisem. Zastonj se je delati popolnega, ker to nisem. Resnica je padec na tleh. To je resnica o vsakem človeku, tudi o meni. Tudi nima smisla v drugih ljudeh iskati junaštva in popolnosti, ker ju ni. Moč je v Kristusu in kolikor sem jaz povezan z Njim, toliko sem lahko junak in toliko sem lahko popoln. V Kristusovem križu se najde milost za vstajanje, da človek lahko hodi po poti junakov in po poti popolnih. To je resnica o mojem življenju. Kristus je kot pravi Bog in kot pravi človek in kot človek je tudi na tleh. Je nemočen. Tudi to je resnica o mojem življenju, da sem večkrat nemočen, da sem na tleh, to resnico moram sprejet. S Kristusovo milostjo pa je moč mojega življenja. To je tisto, kar me dela velikega, popolnega, junaka. Tudi ko sem nemočen, ko sem pod križem, zaupam v Kristusa. Z njegovo pomočjo lahko vstajam in lahko postavim vse stvari na svoje mesto in spolnjujem Božjo voljo. Ni nemogoče izpolnit Božjo voljo. Ni je nemogoče izpolnit za današnji dan, ni je nemogoče izpolnit za teden, mesec ali leto v katerem sem. To ni nekaj kar ni meni dosegljivo. Izpolnit Božjo voljo je nekaj, kar je dosegljivo vsakemu, ampak najprej jo moram izpolniti za današnji dan.

4.Postaja
JEZUS SREČA SVOJO MATER
Ob današnjem razmišljanju pomislimo, kaj je pomenilo to srečanje, ta pogled Jezusu, ko se sreča z Marijo v tisti kruti situaciji. To je eden od trenutkov, ko se Bog sreča z mamo. Ta trenutek, ta pogled, med Materjo in Sinom, to je Božja pomoč Boga za moje življenje.

V življenju vsakega človeka so ljudje, človek se vedno srečuje s sočutnimi pogledi, s sočutnimi ljudmi, s tistimi, ki so potrebni pomoči, veliko srečevanj je v naših življenjih. Bog ne bi nikogar pustil brez pomoči, brez trenutka milosti v trenutkih trpljenja in preizkušenj.. Bog mi prihaja blizu v mojih preizkušnjah po ljudeh, po pogledih, po sočutju … To je tista Božja pomoč in bližina v mojem življenju. Pomembno je, kako jaz to prepoznam, kako prepoznam to bližino, to Božjo pomoč v mojem življenju.

5.Postaja
SIMON IZ CIRENE POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽ
Človek rad komentira, kako je lahko nekdo tak, kako je lahko to naredil. To ni resnica. Resnica je to, da sem tudi jaz tak. Kar lahko nekdo naredi, lahko naredim tudi jaz. Čudimo se, kako je lahko nekomu nekaj odveč. Tudi meni je marsikdaj nekaj odveč. Tudi jaz marsikomu težko pomagam, težko naredim nekaj dobrega. Mogoče se premalo zavedam, da so to priložnosti, ki mi jih Bog daje. V tistem trenutku se tega ne zavedam, v tistem trenutku moja misel ni obrnjena k Bogu. Tako je bilom tudi pri Simonu, še sanjalo se mu ni komu bo pomagal, komu bo nesel križ. Če bi jaz v tistem trenutku vedel, komu bom nesel križ, bi ga z vsem srcem in vsem veseljem nesel. Ampak Bog bo preizkusil mojo vero, preizkusil bo mojo ljubezen, preizkusil bo vse moje obljube takrat, ko bom najmanj mislil, ko bom najmanj zmogel, ko se bom najbolj slabo počutil. Takrat bo Bog »pridrvel« mimo mene in nekaj hotel od mene. Takrat se bo zgodilo to, kar se je zgodilo s Simonom. Padel bom na izpitu.

Prav zaradi tega si ne smem domišljati, da sem boljši od drugih, da sem boljši od Simona, da sem tisti, ki pomagam Kristusu nositi križ. Saj ga, ampak ne tako kot si jaz mislim, ne tako kot si je Bog zamislil, ne tako kot je Božja volja, temveč tako, kot je moja volja. Lahko namreč živim mojo voljo, lahko pa Božjo voljo. Če sta si zelo blizu je vredu. Tu je tudi priložnost zame, da iz Simona postanem Veronika. Lahko grem v cerkev iz neke dolžnosti, lahko molim iz dolžnosti. Druga varianta pa je, da to delam z veseljem, da me osrečuje, da je to moja priložnost. Dostikrat sem Simon, nimam moči, da bi bil drugačen. To ni problem, Jezus bo potrpel z mano. Pomembno je, da nimam predobre podobe o sebi, saj me prav napuh pelje stran od Boga.

6.Postaja
VERONIKA OBRIŠE JEZUSU POTNI OBRAZ
Hodimo po poti, ki jo letno prehodi dva milijona ljudi, štiri milijoni nog. Kamni so že obrabljeni od človeških nog, ki po njej hodijo že več kot štirideset let. Razmišljamo pot, ki je resnica osmih milijard trenutno živečih ljudi. Nemogoče je, da bi Bog ne prišel blizu v mojem življenju po nekem človeku. Na meni je ali ga prepoznam ali ne. Po človeku namreč prihaja Bog v moje življenje. Tudi sam sem marsikdaj tisti človek, ki ga Bog uporabi za druge, da sem Veronika, da se nekomu približam, ker se mu Bog sam želi približati. Veronika ni naredila nič posebnega in vendar je to dejanje simbol vsega tistega, kar vsak od nas naredi v tistem trenutku, ko Bog želi nekaj narediti z mojimi rokami, z mojim srcem. Takih priložnosti je vsakemu od nas dano ogromno. Na meni, oziroma vsakem človeku pa je, ali to izkoristim ali ne. Velikokrat rečemo, saj naredim toliko dobrega, hodim te in one obiskovat. Vse to je prav in dobro, ampak ni nujno, da sem Veronika takrat ko me Bog rabi, v nekem trenutku, na nekem mestu. Živeti Božjo voljo ali pa svojo voljo, to je razlika. Bolj kot živim Božjo voljo, večje bogastvo imam v svoji duši, več imam veselja, več imam miru in lepše je moje življenje. Je razlika med tem za kar se jaz odločam, da dobrega delam in med tem, kar Bog želi, da bi jaz dobrega naredil. Bog mi nikoli ne bo preveč nalagal, sam si bom preveč naložil.

7.Postaja
JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM
Je Božja volja in je moja volja. Hitro nam je lahko jasno, čigavo voljo živimo. Nekega jutra se odločiš in rečeš: »Dragi Jezus, danes bi rad živel tvojo voljo, pomagaj mi pri tem.« Zvečer, ko boš pogledal dan ti bo jasno, da si v določenih situacijah drugače preživel dan, drugače odreagiral ali nekaj naredil, kot če tistega zjutraj ne bi rekel. Ampak to je en dan, lahko pa ta dan postane moje življenje.

Jezus je drugič na tleh. Ali porečemo, da je bila Božja volja, da je na tleh? Po grehu je logično, da sem na tleh, je Božja volja, da sem na tleh. Božja volja pa je tudi, da vstanem. Zato je tukaj ta prizor Jezusa pod križem, ta trenutek, ta milost.  Moja volja bi bila, da bi se smilil samemu sebi, razmišljal bi, da je Bog hotel, da je tako z menoj, da me tepe. Ne, to ni res. Posledica greha je, da sem na tleh, ni nujno, da mojega greha, lahko tudi zaradi drugega. Ni pa Božja volja, da tam ostanem. Božja volja je, da vstanem, da rastem naprej. Ne bo mi v življenju uspelo brez padcev, prav tako mi ne bo uspelo, da ne bi živel svoje volje. Z Božjo pomočjo pa se lahko trudim. Biti moram hvaležen in živeti to, kar mi je dano, ne pa da krivim Boga za stvari, ki so se mi zgodile. Bog ne bi hotel, da jaz padem, greh je to hotel. Greh vedno nekaj obljublja, me potegne v to, obljublja celo kako mi bo dobro. Obljube Boga pa niso agresivne. V človekovi naravi je, da podležem. Zato je tudi resnica o križu, resnica mojega življenja. Bolj kot sem si blizu z Jezusom, večja je moč, da te stvari prav postavljam na svoje mesto. Brez padcev v življenju ne gre, a je Božja pomoč tam v tistih padcih in Božja volja je, da vstanem.

8.Postaja
JEZUS TOLAŽI JERUZALEMSKE ŽENE

Odgovor Jezusa tem ženam je zelo zanimiv, ko pravi: »Ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!« Jezus to reče pobožnim in sočutnim ženam. Jezus jim hoče povedati naj jočejo nad svojimi grehi, nad svojimi odločitvami.

Kakšno odgovornost nosi vsak izmed nas v svojih rokah: živeti prav ali živeti narobe. Živeti prav pomeni, da s svojim življenjem slavim  Boga. In živeti narobe. Dejstvo je, da je resnica sedaj oboje, da živim prav in živim narobe. Tega se moram tudi zavedati. Gotovo kakšen dan svojega življenja preživim narobe, četudi drugače prav živim.  Do te osme postaje Jezus molči in uči samo z zgledom.  Tu pa se oglasi, da trpi, ker narobe živimo. Lahko živim prav. Lahko živim narobe. Lahko se odločam prav, lahko narobe. Moja naloga je, da bi bil čim bolj občutljiv na to, kdaj je prav in kdaj narobe. Saj ne morem, da ne bi živel narobe, ne morem, da se ne bi odločal narobe, pomembno je, da ostanem občutljiv za to kdaj je prav in kdaj narobe. Tu smo vsi na istem, zato nima smisla, da se primerjamo z drugimi.

9.Postaja
JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

Je resnica o Bogu in je resnica o človeku. Resnica o človeku je ta, da je spet na tleh. Število tri pomeni velikokrat. To je resnica o človeku. Resnica o Bogu pa je, da je Odrešenik. Človek zmore ogromno, tudi naredi ogromno stvari in lahko naredi ogromno dobrega. Sedaj smo na križevem potu in razmišljamo o tistem delu našega življenja, ki ga zaznamuje križ. Človek zmore ogromno, ni pa Odrešenik. Ne zmore nadomestiti Odrešenika Jezusa. On pa je Odrešenik, On tukaj vstaja. Božja volja je, da vstanem. Človekova volja je, da je na tleh, Božja, da vstanem  in to je resnica o Odrešeniku, ki zmore vse tisto, kar zmore človek, ampak gre čez.  Zelo nevarno je, da človek  sebe postavlja na mesto Boga in se ima za Odrešenika. Slej ko prej je toliko stvari, ki te spodnesejo, speljejo stran od Boga, stran od dobrega. So tudi dobre stvari, ni vse slabo, ampak človek nima mere. Če bi človek imel mero, bi bilo tega precej manj. Ampak to je zopet  v človekovi naravi. Marsikatere stvari so tudi dobre, ni vse slabo. Ampak resnica je ta, Jezus je Odrešenik in zato mi lažje hodimo po poti križevega pota in utrjujemo prijateljstvo z Odrešenikom.

10. Postaja
JEZUSU VZAMEJO OBLEKO

Niso vse moje besed popolne in niso vsa moja dejanja popolna. Polno človekovih besed je nepopolnih, nepotrebnih, je takih, ki ponižujejo, človeku jemljejo dostojanstvo, za kar je ta postaja tukaj, za kar Jezus trpi, Jezus, ki je Odrešenik. Trpi za vse te grehe, tudi moje na njem, ker vsa moja dejanja, vse moje besede niso popolne. Zato sem tudi jaz tisti, ki pomagam na tej postaji, da je Jezus osramočen in ponižan. Kristus je bil tukaj slečen, ponižan.

Nemogoče je, da ne bi bil ti človek tudi kdaj slečen in ponižan in nemogoče je, da tudi ti človek ne bi kdaj slekel in ponižal drugega zaradi nepopolnih besed in dejanj. Ne smem si domišljati, da jaz tega ne počnem, ker počnem. Za tiste stvari, za katere se človek malo potrudi, tam lahko rodi sadove. Razmišljati moram o svojih dejanjih, področjih življenja, saj le tako lahko ugotovim, da ni vse vredu. Za to je potreben napor. Najlažje je pustiti na miru, samo potem ni sadov. Vrt, ki ga ne boš obdeloval, ne more imeti sadov in tako ne morejo imeti sadov tudi določena področja mojega življenja. Če pogledam področje mojega jezika, si mislim, da sem še kar popoln, če pogledam globlje, vidim, da je še veliko priložnosti marsikaj izboljšati. Zavedati se moram, da tudi jaz prispevam svoj delež za deseto postajo križevega pota. Če si bom vzel čas in našel moči, da raziščem določeno področje mojega življenja, mi bodo dane tudi priložnosti za mojo osebno rast in duhovne sadove.

11.Postaja
JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

Naš Odrešenik, je pravi Bog in pravi človek, kot pravi človek hodi po križevem potu in doživlja  vso nemoč in težo greha, vse kar doživlja človek v svojem življenju. Kot pravi Bog se izkaže na koncu, ko se kot Odrešenik pokaže v drugi luči. Ampak tukaj smo v tistem delu njegovega življenja, kjer kot pravi človek doživlja resnico o svetu, o človeku, o grehu, o vsem kar nas obdaja, v čemer živimo, se gibljemo in smo. Vsakega človeka čakajo v življenju tudi določeni trenutki, situacije, preizkušnje, ko se človeku zdi kot bi bil pribit na križu. Tudi to je dejstvo tega sveta in našega življenja, ampak imamo Odrešenika, ki je tam v tisti situaciji, tam me čaka. Nisem sam, oziroma ne bom sam, če pridem do te situacije, na katero nimam vpliva, je ne morem rešiti. Z Njim bom zmogel, to mi je v tolažbo. Božja volja pa ni, da jaz razmišljam  o tem kako bo v prihodnosti, ampak kako preživim današnji dan. V današnjem dnevu imam Boga. V jutrišnjem ga še nimam in v prihodnjem tednu ga tudi še nimam.

12.Postaja
JEZUS UMRE NA KRIŽU

Ta postaja, ta križ, ta Jezusova smrt nam odpira neskončne Božje poti tudi kar se tiče duhovnega razmišljanja. Je razlika ali jaz razmišljam o dogodku, ki se je zgodil v preteklosti ali o tem, ki se dogaja danes. Nekaj kar se je zgodilo, se me ne dotakne toliko. Mi smo ta trenutek na Kalvariji, petek je, kmalu bo ura tri popoldne. To je čas, ko je Jezus na Kalvariji. Ti dogodki se niso zgodili enkrat za vselej in se zaključili. Pri Bogu ni pojma včeraj, danes, jutri. Pri Bogu je večni sedaj. Eno so telesne oči in telesni pogled, telesno spremljanje, drugo pa duhovni pogled, duhovno spremljanje. Ko nekdo spremlja npr. trpljenje svojega otroka, njegovo težko obdobje, takrat ne gleda samo s telesnimi očmi tako kot drug človek, ki tega otroka ne pozna tako osebno. Takrat ti gledaš globlje in se te drugače dotakne. Tako je tukaj, ko razmišljamo o Bogu. To ni stvar, ki se je zgodila, to je stvar, ki traja.

Vsaka sveta maša je Kalvarija, je daritev Božjega Sina. Je to kar se dogaja tukaj, kar se dogaja na križevem potu. Celotna pot križevega pota našega Odrešenika je spravljena v maši. In pri vsaki maši oživi. Prav zato, ker imamo Odrešenika zaupamo, da tudi naši pokojni živijo v Bogu, zaupamo, da je večno življenje je in da pri sveti maši spremenjenje je. Zato mi ne hodimo »občudovat« nekih zgodovinskih dogodkov, ampak jih hodimo obhajat, mi obhajamo križev pot.

13.Postaja
JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN POLOŽE MARIJI V NAROČJE

Tudi težkih dni, tudi trpljenja, tudi preizkušen, tudi takih stvari, ki se jih bojimo, je enkrat konec. Čez vse to je šel tudi Jezus, zato ni potrebno, da se bojimo. Lahko računamo na Njegovo bližino in njegovo pomoč. To je naša vera, to je naše zaupanje, da bomo v Njemu to premagali. Za potjo križa je ena skrivnost na katero Sveto pismo odgovarja samo z zgledom. Za skrivnostjo trpljenja je ena velika resničnost in tudi ob koncu našega življenja je ena velika resničnost, ena velika stvar, za katero se je v življenju vredno truditi, čeprav mnogih stvari ne razumem. Vem pa, da je tako prav, ker zaupam Jezusu, ker On ni samo govoril, ampak je to pot hodil. Zaupati moram, da je zadaj za vsem ena velika milost, ena velika skrivnost, eno veliko življenje, nekaj kar nam Jezus obljublja, daje, podarja, da bi lahko z enim mirom v srcu hodili in se trudili prav živeti.

14.Postaja
JEZUSA POLOŽIJO V GROB

Jezu je položen v grob. Lahko si predstavljamo kakšna težka situacija je bila na Kalvariji po križanju, ko so Jezusovo telo položili v grob. Kakšno razočaranje, kakšna stiska. Vendar se v to situacijo ne poglabljamo, ker je že takoj v ozadju zarja Vstajenja. Že takoj imamo odprt grob, že takoj imamo življenje.

Ob tem grobu si lahko odprem duhovno priložnost, določene stvari v življenju moram namreč pokopati. V življenju človeka so stvari, ki jih izgubljam, ki so mi odvzete, ki mi veliko pomenijo. Ta postaja me uči, da bi znal gledati, prepoznavati, da mogoče to ni najhujša stvar. Tudi ni najhujša stvar, da umrem in sem pokopan. Tudi vse druge stvari v življenju, ki jih moram pokopavat, ki so mi odvzete, ki se jim moram odpovedat, ki jih moram puščat za sabo, niso najhujša stvar. Najhujša je, da ne pridem v nebesa. Od enih stvari v življenju se z lahkoto poslavljam, od enih težko. Zdi se mi, kot da bi jih pokopaval. Mogoče pa ni z vsemi stvarmi konec, ker jih pokopavam. To so lahko semena novega življenja, semena novih stvari, ki mi bodo v življenju dane. Potrebno je to izročat v Božje roke, saj pri Njem ni nič nemogoče, lahko se ta stvar prerodi, mi prinese nekaj novega. Če se nečesa močno oklepam, ker jaz tistega nočem spustiti, mi lahko prinese še več nerodnosti, še več trpljenja. V življenju je potrebno določene stvari spuščati iz rok, jih pokopavati in izročati v Božje roke, ker je to lahko seme nečesa novega zame ali koga drugega. Tukaj se trudim, da bi mogel  vsaj razmišljati, kaj je Božja volja, saj sem potem na pravi poti v nebesa.

Na vrhu Križevca smo posedeli v tišini in vsak sam je pred Gospoda polagal svoje prošnje, stiske, prosil za druge ali pa se v tej tišini zgolj prepustil Gospodu, da je On spregovoril in človekovo dušo polnil z ljubeznijo in mirom.

V popoldanskem času smo se udeležili molitev, svete maše in češčenja križa. Še vedno pa so nam v ušesih odmevale posamezne besede ali stavki s križevega pota, ki so nam segle do dna duše in jo prebudile.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Marko Gabršček, Katja Podobnik, Tatjana Melink