Romanje v Medžugorje 3 dan

V soboto zjutraj nas je pričakalo jasno nebo in čakala nas je pot na Crnico. Domačini ji pravijo Podbrdo. Gre za kamnit hrib, na vzhodni strani od Medjugorja. Je precej nižja od Križevca. Na mestu prikazovanja zdaj stoji kip Marije. Kip so postavili v spomin na 20. obletnico prikazovanj.

Že v avtobusu nas g župnik opomni, da je to kraj, ki je posvečen z molitvijo. Tukaj, kot tudi v samem Medžugorju, ogromno ljudi priča o duhovnih sadovih, ki jih prejmejo, še posebej je to kraj, kjer marsikdo najde notranji mir ali notranjo luč.

Tako kot na poti na Križevac tudi tukaj hodimo od postaje do postaje, le da ti reliefi prikazujejo skrivnosti veselega, žalostnega in častitljivega dela Rožnega venca. Prav tako prisluhnemo besedam našega g. župnika.

Na tej poti premišljujemo Jezusovo in Marijino življenje skozi skrivnosti Rožnega venca. To so najpomembnejši trenutki v človeški zgodovini, dogodki, ki so zgodovino spremenili in odprli nove možnosti človeku, saj je Bog posegel vmes s svojim Odrešenjem. V premišljevanju Rožnega venca je zaobjeto cerkveno leto in to je tudi del našega življenja, resničnost človekovega življenja od spočetja do drugega Kristusovega prihoda in potem večno življenje.

1.  ki si ga Devica od Svetega Duha spočela

V prvi skrivnosti premišljujemo dogodek Marijine privolitve, ki je spremenil človeško zgodovino. Gre za enega od štirih pomembnih dogodkov človeške zgodovine (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje, drugi Kristusov prihod). Ta dogodek Marijinega spočetja premišljujemo trikrat dnevno, ko zazvonijo zvonovi in molimo Angel Gospodov. Ob tem se moram vprašati, kaj ta dogodek pomeni za moje življenje? Marija se je dvajset let pripravljala in je bila brez obotavljanja sposobna Gospodu reči: Da. Vsak človek je poklican k nekemu poslanstvu, za vsakega je Božji načrt. Moja naloga je, da odkrijem kakšen je Božji načrt za moje življenje, kakšno je moje poslanstvo. Starost tukaj ne igra vloge. Bog prihaja do mene po človeku, po Božji besedi ali po bogoslužju ali po notranjem glasu z vsakodnevnimi, tedenskimi ali mesečnimi vprašanji. Bog ima namreč različne poti do nas.

2. ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila

So rodovitni koraki v življenju človeka ali nerodovitni. So rodovitne besede in so rodovitna dejanja ali pa nerodovitne besede in nerodovitna dejanja. Kaj je sedaj skrivnost tega? Beseda, ki nosi v sebi Boga ali nekaj božjega, je rodovitna. Dejanje, ki je povezano z Bogom, je rodovitno. Koraki, ki so narejeni zaradi Boga, so rodovitni. Včasih se sprašujemo zakaj so ene stvari rodovitne, ene pa nerodovitne? Če ni zadaj Boga, ki daje življenje, ki oživlja, ki obnavlja, potem niso rodovitne. Tukaj mogoče dobimo odgovor na določena vprašanja, zakaj nam stvari ne gredo, zakaj smo v enih stvareh neuspešni. Kar je rodovitno bo šlo naprej, se bo obnavljalo, bo imelo uspeh, bo zraslo, bo lahko nekaj velikega pomenilo, ne sicer za celo stvarstvo, svet, temveč za mojo družino, za ljudi s katerimi živim. Moja poklicanost je, da pustim, da sem rodoviten v mislih, besedah in dejanjih tam, kjer sem poslan. Sem pa rodoviten, če je to narejeno v Bogu, skupaj z Njim, če je zadaj Božja volja. Če je zadaj samo moja volja, če so zadaj samo moji interesi, če se odločam na podlagi tega, kar meni paše ni nič narobe. Ampak evangelij me uči, da dam sočloveka na prvo mesto. Kdor hoče biti velik, bodi vsem služabnik. Kdor hoče biti prvi, bodi v vseh stvareh zadnji. Včasih si rečem, da nimam moči za kakšno stvar. Tukaj mi pomaga molitev, vera. Bog mi lahko da to moč in to milost, da lahko izberem tudi težjo pot. Zato se je vredno trudit in okrepit svojo vero. Marija se je kar odločila in šla k teti Elizabeti, ker je od angela izvedela, da je tudi Elizabeta noseča. Ni razmišljala, temveč je šla. Njena pot je bila rodovitna in tega nas uči.

3. ki si ga Devica rodila

Rojstvo Boga spremeni svet, spremeni prihodnost, spremeni vse. Bog stopi v ta svet, govorimo o učlovečenju. Ko je angel prišel k Mariji je bilo oznanjenje, sedaj je rojstvo, učlovečenje. Podobnost s tem bi lahko primerjali na ta način: človek je krščen, rojstvo Boga za tega človeka pa se zgodi, ko se človek zavestno odloči Zanj. Vsak človek mora osebno sprejeti Boga v svoje življenje in z Njim začeti pot prijateljstva. Tega nihče ne more narediti namesto tebe. Tisti trenutek, ko sprejmemo Boga, nam to lahko spremeni življenje.

Krst je nekaj velikega, kot je nekaj velikega oznanjenje. Glavna stvar pa je rojstvo Boga v ta svet. In velika stvar za človeka je takrat, ko odgovori na vprašanje: »Kaj pa ti praviš, kdo sem zate?« Ko se odločim za Kristusa ima rojstvo Boga velik pomen za moje življenje. Drugače gre rojstvo Boga v ta svet mimo mene. Zgolj krst še ne spremeni mojega življenja, spremeni ga odločitev za Boga v nekem trenutku mojega življenja.

4. ki si ga Devica v templju darovala

Marija in Jožef po rojstvu Jezusa izpolnita postavo., izpolnita predpise po Mojzesovi postavi. V svetem pismu je večkrat navedeno in s tem nam je dano vedeti, da smo dolžni vsakokratno oblast spoštovat in dolžni smo zanjo moliti. Stara modrost tudi pravi, da oblast imamo tako, kakršno želimo imeti, saj jo sami izbiramo. Cerkev nas vedno opominja k lojalnosti do zakonodaje in njenemu izpolnjevanju. Tukaj ni vprašanja ali nam to ustreza, to smo dolžni narediti in zgled sta nam Marija in Jožef. Do tega sveta in oblasti imamo razne zadolžitve, naloge in vedno moramo prositi Boga milosti, ki so potrebne oblasti in nam.  

5. ki si ga Devica v templju našla

Ta delček nam je včasih malo nerazumljiv, kaj se je dogajalo, da se je Jezus izgubil. Zanimiv pa je Jezusov odgovor, ko ga Marija in Jožef najdeta: »Kako, da sta me iskala, a nista vedela, da moram biti v hiši mojega Očeta.« Ali ne bi bilo dobro, da bi nas kdaj kdo iskal in našel v cerkvi in bi mu mi rekli: » A nisi vedel, da moram biti sedaj v cerkvi, sem šel/šla zate prosit.«

Druga zanimiva misel: Kako bi bilo dobro, če bi kakšne dragocene stvari našega življenja, ki so se izgubile, iskali in jih našli v kakšnem božjem svetišču, pred Bogom. Tudi nas bo Bog lahko vprašal: »Ali nisi vedel, kje moraš iskati?« Dostikrat se sprašujemo zakaj nam je npr. nekaj odvzeto? Mogoče mi pa ni bilo odvzeto, ampak tega nisem iskal in se je izgubilo.

6. ki je za nas krvavi pot potil

Nahajamo se v tistem delu Jezusovega življenja, ki ga precej dobro poznamo, velikokrat ga premišljujemo in molimo. Zato je nevarno, da nam ostane na površini, da ne gre globlje. Stvari, ki jih prvič slišiš, jih drugače premisliš, jih drugače spustiš do srca. Stvari, ki pa jih dostikrat izgovarjam, jih pa tudi dostikrat ne spustim do srca. Hudi duh je gotovo na delu, da Božja beseda ne bi prišla v globino mojega srcu. Ena od takih stvari je tudi Kristusovo trpljenje, ki je odrešilo ta svet, ki je odrešilo moje življenje, odprlo nebesa zame in mi tudi drugače spremenilo življenje. Hudi duh si zelo prizadeva, da bi te stvari ostale bolj na površini, saj potem niso tako rodovitne. Zanimivo je, koliko stvari nam pride do srca, ko nas kakšna beseda prizadene, razburi. Zanimivo je tudi, da nam pridejo do srca tiste stvari za katere to ne bi bilo potrebno. Včasih celo potem ugotovim, da sem si nekaj narobe razlagal in ni bilo tako mišljeno, mene pa je zelo vznemirilo. Tu se lahko vprašam, kako mi je lahko prišlo tako do srca, kdo je k temu pripomogel? Drugače je namreč z Božjo besedo, ne bo tako zlahka prišla do srca, ne bo me prizadela, medtem, ko me človeška beseda v momentu prizadene. Včasih je lahko v ozadju hec, jaz pa to drugače slišim in vzkipim. V življenju imamo tako dvojna merila, kaj spustimo v srce in česa ne. Kako bi lahko bilo moje življenje drugačno, če bi spuščal do srca bolj Božje stvari, človeške pa puščal tam na površju. Kar ostaja na površju srca ne more rojevat užaljenosti, zamer in sovraštva. V kolikor jih rojeva, pomeni, da sem jih spustil v globino. Naj bo tukaj prošnja Gospodu, da bo spuščal skozi moje srce, kar je dobro zame in naj na površju ostane tisto, kar je brez potrebe, kar je človeškega. Kar je Božjega naj gre v moje srce in me naredi občutljivega za to kako Božji Sin trpi zame, da bom jaz imel življenje, da se mi grehi odpuščajo, da imam lahko upanje, da sem lahko še naprej povezan z mojimi pokojnimi in da tudi mene čakajo nebesa. Jezus je za nas krvavi pot potil, za nas bičan bil, za nas s trnjem kronan bil…. Tukaj je beseda za nas poudarjena in v tej besedi sem tudi jaz- zame je krvavi pot potil. Naj mu bom vsaj hvaležen za to.

7. ki je za nas bičan bil

Zame je bil bičan. Ko se človek poglablja v te stvari, v teologijo, v skrivnost Kristusovega trpljenja, potem ugotovi, da ta, ki izvaja bičanje sem tudi jaz. Znajdem se na seznamu. Pojavi se nam vprašanje: »Kdo pravzaprav biča? Ali biča nekdo, ki nima nobene povezave z menoj, ali biča moj sin, oziroma moja hči? Kateri udarci so sprejemljivi in kateri nesprejemljivi?« Velika razlika je kdo biča, zakaj sem bičan Jezus nam pravi: »Vas pa sem imenoval prijatelje.« Oče pravi: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte.« Veliko je znamenj za človeka, ki hoče razumeti. Tisti, ki vse to spušča v globino srca drugače razume. Vse tisto, kar je za Božje kraljestvo, če sem deležen bičanja zaradi Božjega kraljestva, bo rodovitno, saj je pridruženo Njegovemu bičanju.  V kolikor sem bičan zaradi svojega greha, to je pokora.

8. ki je za nas s trnjem kronan bil

Zame je bil s trnjem kronan. Odrešenik sveta je okronan s trnjevo krono. Ljudje, ki imajo neko dostojanstvo, funkcije v svetu pa imajo zlato, srebrno, diamantno krono. Koga bom jaz izbral za vladarja tega sveta in mojega življenja? Kar bo povzdignjeno v neko čast pred Bogom, bo moralo iti po tej poti. Kar bo kaj vredno gledano z očmi večnosti, bo lahko moralo biti celo okronano s trnjevo krono, poteptano in ničvredno v očeh tega sveta. Kar bo v očeh tega sveta ničvredno, zna biti pred Bogom precej vredno. Ni najbolj strašno, ko je človek tudi po krivici poteptan in zasramovan… huje je, če ne prideš v nebesa. Včasih so neke stvari težke, krivične, a se bo lahko nekoč pokazalo, da je bilo to Božje delo in bo lahko imelo velike sadove. Moramo pa to osmisliti v luči Kristusa, v luči evangelija. V luči Kristusovega trpljenja pa lahko te stvari dobijo moč in milost, da jaz to sprejmem in prenašam, ter da to darujem Njemu. Ostane mi čakanje na obljubljene sadove, tako kot takrat, ko nekaj posejem v zemljo in moram čakati, da vzklije in obrodi.

9. ki je za nas težki križ nesel

Zame je nesel težki križ. Kadar ti je naložen križ, takrat si navadno sam. Tako je bil Jezus osamljen in tako smo v taki situaciji tudi mi. Človek ob nošenju svojega križa pomisli, da se to samo njemu dogaja, vendar se je dogajalo tudi Kristusu. Celo na tem koščku Crnice je osamljen, saj smo trenutno mi edini romarji na predelu poti žalostnega dela Rožnega venca. Vsak križ je težak za človeka, ki ga nosi, čeprav je v očeh drugih ljudi morda lahek. Ni se nam potrebno bati, saj lahko računamo na Gospodovo pomoč. Gotovo bo za tisti del, ki je za nas pretežak On poskrbel. Bolj je problem pri človeškem delu. Bog nam križa ne bo oteževal, človek pa nam ga lahko. Celo jaz sem tisti, ki lahko nekomu otežujem križ. V Svetem pismu piše: "Nosite bremena drug drugemu in tako izpolnite Kristusovo postavo." A človek ne bi bil človek, če ne bi križa nekomu drugemu še oteževal. Včasih nevede ali nehote, včasih pa zavestno. Včasih ni potrebno veliko, da križa ne otežuješ. Dovolj je že to, da se umakneš in si tiho. Naše sodbe, razlage in ugotovitve ga namreč obtežujejo veliko bolj kot, če sem tiho in pustim stvari na miru. V kolikor lahko kaj narediš pomagaj, drugače pusti pri miru.

10. ki je za nas križan bil

Ki je zame križan bil. Tukaj na tej postaji bomo rekli samo: "Jezus hvala, ker me imaš neskončno rad".

Prispemo na vrh Crnice, kjer je postavljen kip Matere Božje. Mnogo ljudi kleči okrog nje v molitvi in prošnjah zase ali druge. Ogromno ljudi sedi na kamenju tega hriba v tihoti in premišljevanju. To je milostni kraj, kjer se človek lahko osredotoči samo nase in njegov odnos do Boga, do Marije, do pokojnih in do bližnjega. To je kraj, kjer lahko kopleš v globino svoje duše, jo rahljaš in pripraviš pot Božjim žarkom ljubezni in bližine. Tukaj je tako lahko narediti sklepe, kaj vse boš izbolšal v svojem življenju, ker ni nobenih motečih faktorje, čisto sam si v lepoti Božje narave in obdan z Božjo navzočnostjo. Tako lahko se je tukaj pogovarjati z Bogom in Marijo, tako lahko jima je prisluhniti, a težje je to prenesti v življenje, kjer je toliko motečih dejavnikov, toliko vsakodnevnega stresa in napetosti, ki te tako zlahka ponovno oddaljijo od Njega. Prav zato je pomembno, da že vsako jutro svoj dan položimo v Njegove roke in ga prosimo, da nas spremlja in vodi tako skozi tisti dan, teden, kot tudi skozi celotno življenje. In kadar nam je težko, kadar smo nemočni, osamljeni, vemo, da je z nami On in njegova Mati. 

Ura razmišljanja v tihoti je hitro minila in odpravili smo se po poti, kjer so skrivnosti Častitljvega dela skrivnosti Rožnega venca, ki nam dajejo upanje, da se bomo tudi mi nekoč srečali Z Bogom Očetom, Sinom, Svetim Duhom, Materjo Marijo in vsemi pokojnimi, ki so nam veliko pomenili. 

11. ki je od mrtvih vstal

V človeški zgodovini so štiri mejniki: stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in drugi Kristusov prihod. Stojimo pred postajo, ki je že na tretjem delu, odrešenju. Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje so najpomembnejši del oznanila evangelija. Ni pomembnejšega oznanila od tega. Eno je vedeti te stvari, drugo pa je skušati jih razumeti, kaj pomenijo tudi za moje življenje, ne samo za življenje sveta. To je šele takrat, ko to resnico sprejmem za svojo, ko ugotovim kaj pomeni za moje življenje.

Na tej postaji nam ni težko potegniti vzporednice z našim življenjem, ko Jezus obljublja večno življenje. Tudi ko bomo umrli, bomo živeli. To človek rad sliši, zato se ne boji smrti, čeprav se jo ravno ne veseli. Ker verujemo v Kristusa, v vstajenje, verujemo tudi v večno življenje. Ta postaja nam je v pomoč, da ne bomo preveč v strahu zaradi naše smrti, ko bo prišel tisti trenutek. Prosimo Gospoda za srečno zadnjo uro, da nas ne preseneti, da nas ne najde nepripravljene, da bo v posodici dovolj olja za pot, ki jo bo potrebno v življenju še prehoditi. To prispodobo olja najdemo v priliki o pametnih in nespametnih devicah. Pametne device so tiste, ki so evangelij poznale in ga tudi živele. Nespametne pa so tiste, ki so ga poznale in so bile »samo pobožne.« Vrata pa so se jim zaprla, kar pomeni, da v življenju ni dovolj samo pobožnost, saj ne napolni olja v posodicah. Le če živim evangelij, če živim to vero, potem polnim posodico z oljem.

12. ki je v nebesa šel

Štirideset dni po vstajenju Jezus odhaja in pove, da odhaja dokončno v tej človeški podobi. Kot pravi človek odhaja, kot pravi Bog pa ostaja med nami. Teh štirideset dni je bilo potrebnih zaradi človeka, ne zaradi Njega. Bog naredi vse, kar je potrebno za človeka, da bi razumel, da bi spoznal, da bi imel »kam pripeti« stvari, ki jih Bog dela. Bog vse prav naredi. V kolikor je človeku do tega, da bi se dokopal do resnice, do nečesa kar je pomembnega za življenje, bo to tudi naredil, ne bo se umikal, ne bo se skrival. Prav tako bo človek, ki išče spoznanje, ki išče resnico, ki išče nekaj kar je pomembnega in potrebnega za njegovo življenje s strani Boga, dobil odgovor. Se pa včasih zgodi, da človek ob pravem času, ni na pravem mestu. Kadar živim po svoji volji, po svojih hrepenenjih, takrat se ne bom znašel na tistem mestu, kjer me čaka odgovor.

Pri bogoslužju Vnebohoda je ena od glavnih mašnih prošenj ta, da bi znali vzdignit naš pogled od minljivih k neminljivim, od vidnih k nevidnim stvarem, od zemeljskih k večnim. Naj bo to tudi naša prošnja, da bi znali ta pogled dvigat v življenju, da bi ga znali usmerjat k nebeškim stvarem, ki imajo drugačno težo in vrednost v našem življenju kot zemeljske.

13. ki je Svetega Duha poslal

Ni vseeno kaj sejem po polju, po njivi ali vrtu. Tudi ni vseeno kaj vase dam, ni vseeno. Tudi ni vseeno kdo in kaj sem, ni vseeno. Nekaj je dobro, nekaj je narobe. Nekaj je dobro, nekaj je boljše, nekaj je najboljše. Ni samo ta razlika med dobrim in slabim, da se odločam za dobro ali slabo. Lahko se odločam za dobro, lahko pa je nekaj boljše za mene in druge. Tudi sadovi so potem drugačni za mene in za druge. Če je slabo, kar mi je ponujeno od hudega duha, s čimer razveseljujem hudega duha, potem je dobro tisto s katerim razveseljujem sebe in je boljše tisto s katerim razveseljujem Boga. Če razveseljujem Boga, razveseljujem tudi sebe.

Človek loči med dobrim in slabim, ampak v življenju vseeno vidi, da tudi dobro ni tisto, kar bi lahko bilo, kar bi moglo biti. Nekaj nisem zadovoljen, nekaj ne štima. Dostikrat jamramo, češ, da nisem pod srečno zvezdo rojen, da me Bog ne usliši. Razločevanje, kaj je bolj prav za mene, za moje življenje, za ljudi, ki so okrog mene, to je pomembno. Ne samo da je dobro, temveč, da bi bilo še boljše, da bi bili v svojih dejanjih bolj rodovitni, bolj zadovoljni, bolj veseli. Za to se moramo truditi, potem bi tudi več dali od sebe, saj smo tega sposobni in kljub temu nam nič ne bi manjkalo. Oče nam je poslal svetega Duha, da bi znali razločevati med dobrim in boljšim, da bi po njem dobili moč za izbiro boljšega. Zato je še kako pomembno klicati svetega Duha v življenje. Tu ima svoje mesto moja vera in moč svetega Duha.

14. ki je tebe, Devica, v nebesa vzel

Smo pri postaji, ko je Bog Marijo z dušo in telesom vzel v nebesa. Pri Bogu ni nič nemogoče. Če velikokrat nisem uslišan, to ni zato, ker Bog tega ne zmore, ampak, ker nekaj ni prav, ker nekaj ne gre v ta načrt stvarjenja in Božjega pogleda na ta svet, na mene…

Desetko tukaj zmolimo z namenom, da bi lahko razumeli, prepoznali in sprejeli, da že mora biti tako, da kakšne stvari niso uslišane. Človek ne sme nikoli preozko gledati stvari, vedno je potrebno širiti pogled in to razumevanje božjih obljub. Božje obljube pa so velike. 

15. ki je tebe, Devica, v nebesih kronal

Tukaj bomo rekli samo te besede: "Marija hvala, ker ti ni vseeno zame, ker me imaš rada in ker skrbiš zame".

Pod pobočjem Crnice je postavljen tudi modri križ.

Modri ​​križ je bil postavljen leta 1985. Molitvena skupina Ivana Dragićevića se tam redno srečuje od 4. julija 1982.
Tu je molitveni kraj, ki ga obiščejo vsi romarji, še posebej tisti, ki se s težavo povzpnejo na Grič prikazovanj in Križevac.

Pozno popoldne in zvečer smo se udeležili tudi molitev, svete maše in Češčenja Najsvetejšega.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

foto: Marko Gabršček, Katja Podobnik, Tatjana Melink