Procesija ob prazniku Svetega Rešnjega telesa
Preden je Jezus odšel k svojemu Očetu, nam je dal pomembno obljubo. Rekel je: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« (Jn 6, 56)
Papež Frančišek je pred leti ob prazniku Svetega Rešnjega telesa in krvi med drugim rekel:
»Jezus nas pozna, ve, da smo grešniki in zelo pogosto pogrešimo, a kljub temu ne preneha pridruževati svojega življenja našemu življenju. Ve, da ga potrebujemo, saj evharistija ni nagrada svetnikov, temveč Kruh grešnikov. Zato nas spodbuja: »Ne bojte se. Vzemite in jejte.«
Vsakič ko prejmemo Kruh življenja, pride Jezus in da nov smisel naši krhkosti. Spomni nas, da smo v njegovih očeh dragocenejši, kot mislimo. Pravi nam, da je zadovoljen, če z njim podelimo svojo krhkost. Predvsem pa nas z ljubeznijo ozdravlja tiste krhkosti, ki je sami ne moremo ozdraviti.
Ko se je Jezus rodil, je postal naš spremljevalec na poti življenja. Med zadnjo večerjo se je dal kot hrana. Potem na križu med svojo smrtjo je postal cena, je plačal ceno za nas. Sedaj ko kraljuje v nebesih, je naše upanje, je naša nagrada, da iščemo to, kar nas čaka«.
Jezus nam tu spodaj pripravlja prostor, saj je evharistija utripajoče srce Cerkve, ki poraja in prenavlja, zbira in daje moč. Evharistija pa nam pripravlja tudi prostor tam zgoraj, v večnosti, saj je Kruh iz nebes. Je poroštvo večnega življenja, je popotnica na naši poti proti tistemu blaženemu življenju, ki se ne bo nikoli končalo. Pomembno je, da izberemo to hrano življenja in postavimo sveto mašo na prvo mesto.
V evangeliju smo na praznik Svetega Rešnjega telesa slišali besede učencev, ki so Jezusa vprašali: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo velikonočno jagnje?« Jezus išče kraje, ki jih še ni dosegla ljubezen, se jih ni dotaknilo upanje. V te neudobne kraje želi iti in zahteva od nas, da mu jih pripravimo. On, ki je za nas postal razlomljen kruh, zahteva od nas, da se podarimo za druge in ne živimo več za nas same, temveč drug za drugega. Tako bomo živeli evharistično in razlivali na svet ljubezen, ki jo zajemamo iz Gospodovega mesa.
Kristjani so že od prvih časov Kristusu navzočem v Svetem Rešnjem telesu izkazovali Božje češčenje pri obhajanju svete maše in prejemanju obhajila. Skozi zgodovino pa so se oblikovale tudi druge oblike češčenja evharistije zunaj maše, med katerimi so najpogostejše:
- Izpostavljanje Najsvetejšega
- Blagoslov z Najsvetejšim
- Štirideseturna molitev in
- procesija kot izpovedovanje vere v resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji.
Procesija za Najsvetejšim v začetku ni bila sestavni del praznika, vendar so jo ponekod že imeli v 13. stoletju. Obred praznične procesije z Najsvetejšim je Rim določil z Rimskim obrednikom leta 1614, vendar je bila tukaj predvidena samo preprosta oblika sprevoda, pri katerem je duhovnik Sveto rešnje telo izpostavil v češčenje in dal ob koncu samo blagoslov. Zunaj Rima se je v srednji Evropi v zvezi s procesijo med polji in travniki razvil bogatejši obred, kakršnega poznamo tudi pri nas. (Marsikje take procesije potekajo še danes). Procesija se je ustavila pri štirih oltarjih, kjer so peli odlomke evangelijev, nato je bil blagoslov z Najsvetejšim. Procesija je tako hkrati častilna in prošnja.
Takšna oblika pri procesijah med polji se je udomačila v 15. in 16. stoletju. Misel tega obreda je: Blagoslov z Najsvetejšim na vse štiri strani neba naj bi pod mogočno in dobrotljivo varstvo Kristusa v najsvetejšem zakramentu postavil vso pokrajino. Procesija naj bi bila hkrati s poveličevanjem presvetega Zakramenta tudi živa občestvena prošnja, naj »nebeški blagoslov blagoslavlja, varuje in ohranja ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove«.
Dolgo časa je bil običaj, da so pri oltarjih brali (navadno peli) začetke štirih evangelijev. V ozadju za to navado je bila misel na simbolizem: štirje vetrovi – štirikratni božji dih, ki prinaša božji blagoslov. V novejšem času so začetke evangelijev skoraj povsod nadomestili s takimi odlomki štirih evangelijev, ki so v tesni zvezi s sv. evharistijo.
Danes so večinoma procesije na nedeljo po prazniku Sv. Rešnjega telesa.
Rimski obrednik (IX, 1,1) pravi o vseh procesijah verskega značaja: »Javni sveti obhodi, ki jih katoliška Cerkev po prastari uredbi svetih očetov prireja, da v vernikih zbuja pobožnost ali da se spominja božjih dobrot in Boga zahvaljuje ali prosi njegove pomoči, naj se vršijo z bogoljubnostjo, kakor se spodobi: vsebujejo namreč velike božje skrivnosti, in kateri jih pobožno vrše, prejemajo od Boga zveličavne sadove krščanske pobožnosti.«
A s prav posebno spoštljivostjo bi se moral vršiti slovesni obhod (procesija) z Najsvetejšim. Saj gre tu za največjo »božjo skrivnost«, za tisti zakrament, »nad katerim ni v božji Cerkvi nič, kar bi bilo častitljivejše, svetejše in čudovitejše; zakaj v njem je glavni in največji božji dar in sam studenec in začetnik vse milosti in svetosti, Kristus Gospod« (Rim. obr. HI, 1, 1).
Premalo se zavedamo pomena češčenja pred Najsvetejšim, ko imamo pred seboj Jezusa samega pod podobo kruha, ki čaka na nas, da pozdravi naše rane, da nam vlije moči za premagovanje vsakodnevnih težav, da v nas utrdi vero, upanje in ljubezen.
Premalo se zavedamo pomena treh prošnjih dni pred praznikom Vnebohoda in enega na god svetega Marka, ko prosimo Boga za blagoslov rodovitnosti polj, za blagoslov človeškega dela, za varstvo pred naravnimi ujmami, za primerno vreme, za dobro letino in da bi nas Gospod obvaroval vsakršnega zla. Prosimo ga tudi za blagoslov našega kraja, domovine in vseh nas.
Vse prevečkrat se spomnimo na Boga, šele takrat ko nas doletijo razne preizkušnje in nesreče. Čeprav je Oče usmiljen, čeprav nam odpušča naše napake in slabosti, ter nas ne preneha imeti neizmerno rad, pa si zasluži, da mu tudi mi izkažemo vso potrebno čast in slavo.
Najmanj kar lahko darujemo Gospodu za njegovo dobroto in ljubezen je to, da si vzamemo delček našega časa in ga počastimo s češčenjem pred Najsvetejšim. V naši župniji imamo veliko teh priložnosti.
Prav vsi pa smo povabljeni, da svojo hvaležnost Gospodu in zavedanje, da vse kar imamo in prejemamo po njegovih rokah, pokažemo tudi z udeležbo svete maše ob prošnjih dnevih pred Vnebohodom, na god sv. Marka in s svojo prisotnostjo pri procesiji.
V naši župniji je procesija po slovesni sveti maši, ki je ob 10.00 uri na dan nedelje po prazniku Svetega Rešnjega Telesa. Tudi letos je potekala skozi park in okoli cerkve. Za vsako zastavo vaških zavetnikov se je vila množiva vernikov iz določene vasi. Otroci prvoobhajanci so potresali cvetje, za njimi pa je duhovnik pod baldahinom ob spremstvu strežnikov nosil Najsvetejše. Pevci so prepevali pesmi Gospodu v čast, mladi pritrkovalci pod vodstvom Marka Gabrščka, pa so ves čas procesije vneto pritrkovali. Po končani procesiji je sledil še blagoslov na vse strani neba.
Končala bom s prošnjo Gospodu, ki je vzeta iz pesmi Tomaža Akvinskega in jo potrebuje vsakdo izmed nas: »Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomnožuj.« Potem bo moje srce bolj hrepenelo po tebi Gospod in ne bom zamudila priložnosti, da sem ob Tebi in s Teboj.
https://svetniki.org/sveto-resnje-telo-in-sveta-resnja-kri-praznik/
https://blagovest.si/duhovnost/zaceli-so-se-prosnji-dnevi/
Prispevek je pripravila Katja Podobnik
Foto: Simon Kutin, Natalija Gaberšček in Katja Podobnik
