Obiskal nas je sveti Miklavž

PRIDI, PRIDI SVETI MIKLAVŽ

Koliko pričakovanj, veselja in iskric v očeh se je dalo opaziti na obrazih otrok, ki so se zbrali v Župnijskem domu, da bi se srečali z dobrim  Miklavžem. Starši in stari starši pa so lahko obujali spomine na obiske tega svetnika v svojem otroštvu. Otroci iz župnijskega pevskega zborčka so s svojim petjem popestrili in dopolnili zgodbo, ki sem jo prebrala otrokom. Ta zgodba je bila MIKLAVŽEVI ŠKORNJI, ki jo je napisal  Božo Rustja. Zgodba govori o družini čevljarja Filipa, ki je imel osem otrok. Najmlajši je bil Matevž. Miklavž je velikokrat šel mimo njihove hiše in vedno jim je puščal dobrote pred vrati, ker so se mu smilili. Velikokrat so bili namreč lačni. Velikokrat je to naredil na skrivaj, da ga niso videli. Nekoč pa je mali Matevž videl to njegovo dobro delo. To si je zapomnil. Miklavž je pri svojem oznanjevanju o Jezusu srečal dobre ljudi, ki so ga z odprtimi usti poslušali, pa tudi manj dobre ljudi, kot je bila neprijazna Gracijela. Na njegovo prošnjo za kozarec vode ga je neprijazno zavrnila. Z žalostjo v srcu je nadaljeval pot do čevljarjeve hiše, kjer je bil doma samo Matevž. Miklavž ga je prosil za kozarec vode, a Matevž mu je poleg tega dal še pol svojega kruha. Miklavž se je branil, ker je bil kruh Matevžev. Deček pa je odgovoril : »Moj je in lahko ga dam naprej. Ali niste zadnjič govorili, kako je Jezus kruh razlomil in ga dal učencem. Rekli ste še, naj tudi mi kruh delimo z drugimi«. To dobro delo je dalo Miklavžu moči, da je šel naprej kot mladenič. V nadaljevanju zgodbe smo srečali Miklavža pri naslednjem obisku Filipove družine. Bilo je pred Božičem. Čevljar Filip je opazil raztrgane čevlje Miklavža. Ponudil se je, da jih bo popravil. Toda Miklavžu se je mudilo naprej. Obljubil pa je, da se bo nazaj grede oglasil pri njih. Še vedno se je spominjal Matevževe dobrote, ki mu jo je izkazal. In kaj ga je takrat čakalo? Novi škornji. Prenočil je pri njih. Ko pa je navsezgodaj odhajal iz hiše so otroci še spali. Iskal je nekaj, kamor bi jim dal darila. V temi se je spotaknil  ob svoj star čevelj. Kar vanj je dal darila. Pa še na krožnik in v pehar. Potem pa je tiho odšel.

In od takrat Miklavž rad natrosi dobrote otrokom v škorenj. Pa tudi v krožnik. Ali pa v majhno košarico ali kar pač najde v hiši. In on zna to narediti tiho, da ga nihče ne sliši in ne vidi. Ve, da je dobro delo treba opravljati na skrivnem.

Miklavža smo morali kar trikrat poklicati, da je končno prišel. Z njim sta bila dva angela. Eden je nosil košaro z darili, drugi pa knjigo naših dobrih del in nedel.

Miklavžu sem pokazala njegov star čevelj. Spomnil se je, da ga je pustil pri čevljarju Filipu. Pokazal pa nam je tudi tiste škornje, ki mu jih je naredil Filip. Spomnil se je tudi malega Matevža. Ko je odprl knjigo je v njej videl marsikaj. Dobra dela in manj dobra dela. Toda na koncu je Miklavž obdaroval vse otroke. Otroci so potrpežljivo čakali da so prišli na vrsto. Z vsakim je malo pokramljal, ga blagoslovil in mu dal darilo. Najbolj pogumni so se z Miklavžem tudi slikali. Za konec pa nam je povedal še te besede:

 »Otroci bodite podobni Matevžu in radi delite stvari z drugimi. In takrat ko boste dali boste najbolj srečni. Kar poskusite«.

zapisala: Nadja Blažej

foto: Katja Podobnik