Vnesite vaš naslov

RAZODEVANJE JEZUSOVE OSEBNOSTI V EVANGELIJU PO MARKU                                                                                             

 »Če hoče kdo hoditi za menoj….« (Mr 8,31-37)

Markov evangelij je upravičeno imenovan 'Evangelij za eno noč, evangelij za vse življenje', saj v pičlih šestnajstih poglavjih povzame bistvo naše vere. Srce evangelija je Božje kraljestvo, ki pa ni nek oddaljen, abstrakten pojem, pač pa Bog, ki skrbi za svoje ljudstvo oz. Njegov odnos do človeka. Jezusovo delovanje je zgolj nadaljevanje poti njegovega Očeta, ki ima oblast odpuščati grehe, ki ozdravlja in na to pot vabi tudi nas, njegove učence.

Očitno je, da je v Markovem evangeliju Jezus zelo tesno povezan s svojimi učenci. Že v poročilu o začetku Jezusovega delovanja v Galileji Marko pripoveduje o tem, da je Jezus poklical štiri ribiče, naj 'gredo za njim' in od takrat so učenci svojega Učitelja spremljali povsod. Zdi se, kot da bi Marko načrtno hotel izpostaviti, kako nedovzetni so ti možje bili za vero (saj so bili le ljudje) in kako niti tisti, Jezusu najbližji, niso razumeli njegove usode. Ko je ozdravljal, je učencem običajno strogo zabičal, naj o tem ne govorijo, njegova identiteta ostaja skrivnost, kar pa nas, paradoksalno, še bolj pritegne k branju in poglabljanju v evangelij.

V osmem poglavju Peter s svojim: ''Ti si Mesija!'' končno izpove svojo vero, s čimer se začne sam vrh Evangelija po Marku. (Interesantno, kako dolgo človek rabi, da navkljub vsem očitnim znamenjem in izjemnim čudežem: Jezus nasiti pet tisoč mož zgolj z dvema ribama in petimi hlebci, njegova hoja po vodi, premnogi ozdravljeni v genezareški deželi, gluhonemi, ki spregovori in sliši…, pride do spoznanja.)

Ob Petrovi izpovedi vere Jezus presodi, da je prišel pravi trenutek, da učencem pove, da bo 'trpel, umrl in vstal', a učenci še vedno ostajajo zunaj njegove poti. Čeprav Peter spozna, da je ta težko pričakovani odrešenik prav njihov Učitelj. Še vedno ne dojame, da mora njegovo mesijanstvo sprejemati v luči trpljenja, ne pa nekega zmagoslavnega prihoda v slavi.  A kot rečeno, tudi Peter je bil samo človek in je težko ignoriral svojo sebično človeško naravo, ki stremi za tem, da človek najprej reši samega sebe.

Jezus ga pograja, da je tako razmišljanje daleč od Božje poti, da nikakor ni metanoja (celovita preobrazba načina zaznavanja sedanjega trenutka in dojemanja resničnosti) in doda:''Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.'' (Mr 8,34)

To je tudi naša pot. Ne samo Simona, Andreja, Jakoba, Janeza, Bartolomeja…,  ampak vsakega izmed nas. S temi besedami nas Jezus vabi, naj se odpovemo sebi in gremo z njim na pot.

Pot (ki je rdeča nit Markovega evangelija) utemeljuje Boga, vsemogočnega, ki je tiho prisoten v našem življenju, obenem pa utemeljuje vsakega človeka, ki je stalno nekje na poti do nebes.

Odlomek (8,31-37) se torej počasi stopnjuje od nevsiljivega, dobronamernega Jezusovega  poučevanja (''In začel jih je učiti, da bo Sin človekov….''(8,31), preko hude graje in ostre kritike človeške sebičnosti (''Poberi se! Za menoj, Satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, pač pa na to, kar je človeško'' (8,33b), do razlage, kaj pomeni biti Jezusov učenec (''Če hoče kdo hoditi za menoj…''). Besedi, ki se v tem odlomku največkrat ponovita sta samostalnik ŽIVLJENJE in osebni zaimek MENE, Z MENOJ, ZA MENOJ. Očitno je, da hoče Jezus poudariti, da hoja za njim prinaša življenje.

PRAGMATIČEN VIDIK ODLOMKA

Jezus se v evangeliju po Marku zdi kot večni romar ali pa mogoče kot sodoben turist, vedno na poti, vedno nekam namenjen. A v osrednjem delu evangelija se njegovemu povabilu na pot pridruži kruto spoznanje: ''Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.'' (Mr 8,34)

Odpovedati se sebi, naprtiti si križ na rame, trpeti z Jezusom… To pa že ne zveni več tako avanturistično. V tem delu evangelija Jezus trikrat napove svojim učencem, da bo trpel, umrl in nato vstal. To je bistvo naše vere. A trpeti, umreti, dati sebe na stran, …. tu običajno pade tudi največji gorečnež. Odpovedati se sebi je ideja, ki se zdi popolnoma nerazdružljiva z duhom sodobnega časa, ko se vse vrti samo okrog mene, mojih potreb, mojih želja, mojega 'imeti se fajn'.

Ob tem mi prihajajo na misel raznorazne aplikacije, s katerimi je sodobno človeštvo prežeto: Facebook, kjer sem v ospredju jaz in moj obraz, Instagram, ki mi pomaga širnemu svetu razkazovati moje dosežke, Snapchat in seveda 'Selfie', izkrivljen koncept, ki omogoča fotografirati sebe, tudi dvajset ali večkrat, v gorečem prizadevanju, drugim pokazati svoj najlepši jaz. Včasih sta oče ali mama fotografirala svoje otroke, svojo družino, svoje bližnje… v hribih, na morju ali na rojstnem dnevu, … Danes pa…. ???

Potem je tu še raznorazna literatura, mediji, knjige o tem, kako imeti rad samega sebe, se dobro počutiti, ne pozabiti nase,…  Vse to že zavzema osrednje mesto na policah knjižnic in knjigarn. Pa tečaji joge, čuječnosti in meditacij… Odpovedati se sebi se dandanes torej zdi misija nemogoče. A dejstvo je, da nas samo to lahko dela svobodne.  Skozi trpljenje postajam drug človek, bolj odprt za druge, moje življenje dobi drugo dimenzijo. Pomaga mi stopiti v odnos z drugimi in torej z Bogom, kar  je bistvo naše vere. Sprejeti sebe kot ljubljenega Božjega otroka in na ta način gledati tudi na druge. Predstavljam si, da oseba, ki na FB-ju objavlja svoj najlepši obraz, svoje dosežke in pri tem mrzlično čaka na všečke in idealizirane komentarje, želi tega še več in vedno več, dokler se ne znajde v nekem začaranem krogu neskončnega poželenja. Samo tu in v tem namreč najde potrditev samega sebe.

Še težje seveda postane, ko je treba 'vzeti svoj križ'. Kaj pomeni odpovedati se sebi? Ali ne pomeni prav 'izpustiti sebe' iz rok, prepustiti se Božjemu načrtu, nehati se vrteti okrog samega sebe, se pomilovati, nehati imeti 'vedno prav' in zadnjo besedo, nehati gledati v svojo bolečino in prizadetost in pogledati bližnjega, ki morda potrebuje le prijateljski in sočuten objem, besedo tolažbe ali pa samo nekoga, ki ga posluša. Šele ko to storim, lahko vzamem nase svoj križ, grem za Jezusom in se počasi, počasi, približujem metanoji. To pa hkrati pomeni, da izberem življenje!

''NAŠ CILJ SO NEBESA!''  je stavek, ki visi pri nas doma. A samo če se odpovem sebi, stopim v odnos z drugim, ga začutim in vidim Jezusa v njem, se lahko Jezusu pridružim na poti v večno življenje.

                                                                                            Napisala:

mag. Sandra Kozorog-Košuta