Vnesite vaš naslov

Pot z avtobusom je bila dolga in kot nalašč za potovanje v globino svojega srca in razmislek o tem kakšno življenje živim. Gospod župnik Damijan Bajec nas je namreč ob branju prilike o sejalcu iz Markovega evangelija spomnil na to, da se mora človek za duhovno življenje potruditi, da bi bila zemlja mojega srca rodovitna. Pomembno je, da to zemljo redno okopavam, vse ostalo je zastonjski dar. Truditi se moram vsaj za trideseteren sad. Velik vzor pri tem so nam svetniki, med njimi sta tudi brata sveti Ciril in Metod, s katerimi deli smo se kasneje srečali na Češkem v Velhradu. G. župnik nas je povabil k temu, da tudi mi naredimo kaj dobrega za ta svet, da bodo ostale sledi za nami. Veliko naredimo že s tem, da tisto zemljo, ki je v našem srcu okopavamo, da bo obrodila sad, ne samo zame, temveč tudi za tiste, ki so okrog mene.

Na avtobusu se je prepletala molitev s petjem, poslušali smo razne zgodbe, ob katerih nam je g. župnik z razmišljanjem prebujal zavest o tem, kakšen je moj odnos do Boga, do bližnjega in do sebe.

Z nami je bila na romanju tudi gospa Slavica Arih iz agencije Aritours, ki nam je že na poti, ko smo se vozili mimo Dunaja in vse do Češke, razlagala tako zgodovino teh krajev kot tudi značilnosti posameznih pokrajin.

Ure so nam zelo hitro minevale in že smo prispeli v Velhrad, ki je največje in najpomembnejše božjepotno središče Moravske. Brata Ciril in Metod sta prišla v te kraje že v 9.stol. in Velhrad je postal sedež Metodove metropolije ter prestolnica Velike Moravske. Slovanska apostola sv. Ciril in metod sta širila krščansko oznanilo in uvedla bogoslužje v domačem jeziku.

Njuno rojstno mesto je bil grški Solun.  Okolica Soluna je bila tedaj povečini slovanska, zato sta se brata v mladosti naučila slovanskega jezika. Imeni Ciril in Metod sta njuni samostanski imeni. Na Moravsko sta solunska brata prišla leta 863. Spremljalo ju je nekaj učencev, na Moravskem pa sta brž ustanovila šolo, v kateri sta pripravljala mlade može za cerkvene službe. Nadaljevala sta s prevajanjem bogoslužnih knjig. Na Moravskem sta ostala dobra tri leta. Ljudje so ju z veseljem poslušali, med njimi sta bila priljubljena, med plemstvom pa osovražena. Leta 867 sta iz Moravske odšla v Panonijo in še istega leta potovala v Rim, da bi dosegla potrditev slovanskega bogoslužja. To je z veseljem storil papež Hadrijan II. V Rimu je Ciril kmalu zbolel in 14. februarja 869  umrl.

Metod je ostal sam. Vrnil se je h knezu Koclju v Panonijo. Kmalu zatem je bil v Rimu posvečen za slovanskega nadškofa in metropolita. Poleti 870 je odšel na Moravsko, kjer so ga slovanskemu bogoslužju in slovanskemu misijonstvu sovražni nemški škofje zgrabili ter vrgli v ječo, iz katere ga je proti koncu leta 872 rešil papež Janez VII. Nemški škofje so njegovo delo še naprej ovirali, on pa je delal mirno in blago vse do svoje smrti 6. aprila 885. Pokopan je pri Velehradu na Moravskem.

Obiskali smo cerkev v Velhradu, ki je posvečena Mariji Vnebovzeti ter sv. Cirilu in Metodu. Pomen Velehrada je poudaril papež Janez Pavel II. Cirila in Metoda je leta 1980 razglasil za skupna zavetnika Evrope.

Velhrad je kraj, kjer se lahko dotaknemo svojih korenin. Prvotna stavba iz prve tretjine 13. stoletja je zaradi vojnih nesreč in predvsem požara leta 1681 dobila baročno podobo. V bogato okrašeni baziliki, ki jo upravljajo jezuiti, najdemo več duhovnih žarišč: kapela Device Marije, Matere edinosti kristjanov, grob nadškofa Antonína Stojana v kraljevi kapeli in nazadnje sarkofag kardinala Tomáša Špidlíka SJ, okrašen s čudovitimi mozaiki, v prezbiteriju bazilike. Relikvije sv. Cirila in Metoda so pod njunim kipom. V stranskih ladjah je kar štirinajst kapel. Vse so okrašene s freskami. V cerkvi so korne klopi, ki jih krasi šestdeset angelov, svetniki, Marija z Jezusom in Kristus. V cerkvi kar kipi število angelov.

V tej cerkvi imamo sveto mašo. Z našim gospodom župnikom je somaševal zamejski duhovnik gospod Boris Čobanov, ki je bil na romanju skupaj z nami. V pridigi nas g. župnik spomni na to, kako smo premalo hvaležni za vse kar nam Gospod daje. V življenju so ljudje, ki delajo prave korake in sprejemajo pravilne odločitve. Naši starši so nas s pravo odločitvijo krstili, tako smo zidani na temelju apostolov. Hvaležni moramo biti za to. Jaz pa sem tisti, ki se odločam ali želim biti del te zgradbe, ki so jo gradili apostoli kot sta bila tudi sv. Ciril in Metod vse do mojih staršev. Smo hvaležni za to, da smo zidani na temelje Kristusa, gradimo naprej na veri tudi mi? Prav tako smo tudi mi poklicani k določenemu poslanstvu v tem življenju, pravzaprav me Gospod vsakdan znova povabi k poslanstvu tistega dneva. Ni vseeno kako živim to življenje. Če bi bilo namreč vseeno, danes ne bi slavili godov sv. Simona in sv. Juda, tudi nebi slavili sv. Cirila in Metoda. Zavedati se moram, da v tem življenju nisem odgovoren samo sam zase, temveč tudi za tiste, ki so okrog mene. Določeni ljudje so delali prave korake, da sem jaz vzidan v to stavbo, ki sloni na Kristusu. 

Po sveti maši nadaljujemo pot proti Brnu. Gospa Slavica nas opozori naj bomo ob poti pozorni na gradove, saj je češka dežela gradov, tukaj jih je več kot kjerkoli na svetu na število prebivalcev.

Prispemo v Brno, ki je drugo največje češko mesto. Sprehodimo se po starem mestnem središču. Znamenitost nam pritegne stara mestna hiša, ki je bila zgrajena že v 13. stoletju. Danes je v njej galerija, pozornost pa pritegnejo predvsem velika gotska vrata in kar 63m visok stolp. Po vstopu, nad sabo zagledamo krokodila za katerega so dolgo mislili, da je zmaj in ga poimenovali Brnski zmaj, z njim pa je povezanih veliko legend. Ena izmed legend pravi, da je v starih časih v reki Svratki živela zver, ki je vznemirjala prebivalstvo. In tako je bilo, dokler se en izjemno pogumen mesar iz Brna ni odločil z apnom zastrupiti zveri in tako rešiti svojih someščanov.

Ogledamo si gotsko katedralo sv. Petra in Pavla, ki veličastno stoji na Petrovem griču. Zunanja podoba spominja na gotsko, notranjost pa je pretežno baročna. Katedrala, ki stoji danes, je bila zgrajena v poznem 17. stoletju z mnogimi dodatki in prenovami, ki so bile v preteklih letih. Kot spomin na zmago nad švedsko vojsko, leta 1645, v katedrali zvoni uro prej - ob enajstih. Švedski general je namreč obljubil, da se bo z vojsko umaknil, če ne zmagajo do poldneva in zvonar ga je prevaral tako, da je zvonil uro prej.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

foto: Katja Podobnik