Romanje na Češko 28.10.2023 do 31.10.2023 2 dan

Ob premišljevanju, molitvi in prepevanju se zjutraj peljemo  v Prago. Gospa Slavica pa nam je razlagala o krščanstvu na Češkem. Prispemo do cerkve Srca Jezusovega, ki stoji v predelu mesta imenovan Vinohradi. Zgrajena je bila med letoma 1929 in 1932. Zasnoval jo je arhitekt Jože Plečnik,  ki je navdih zanjo iskal v zgodnjekrščanskih in antičnih vzorih. Cerkev je eden najpomembnejših čeških verskih objektov 20. stoletja.  S širino 42 m je visoka stena stolpa ogromna, na njem je zastekljena ura premera 7,5 m in je največja na Češkem. Osrednji prostor je prostorna pravokotna dvoranska ladja s kasetiranim stropom. V notranjosti so oltar iz belega marmorja in trimetrska pozlačena podoba Kristusa ter šest kipov, ki predstavljajo glavne zavetnike Češke. Cerkev sicer ni v celoti zgrajena po Plečnikovih zamislih in načrtih, saj so ga domači arhitekti kritizirali in delali po svoje.

Po ogledu se zapeljemo do mestnega središča. Sprehodimo se do mestnega trga, kjer so številne palače in mestna hiša s slavno srednjeveško astronomsko uro. Ura je bila prvič nameščena leta 1410. Je tretja med najstarejšimi astronomskimi urami na svetu in najstarejša, ki še vedno deluje. V zgornjih oknih astronomske ure se odvija glavna atrakcija ure: parada dvanajstih apostolov, ki se odvija vsakič, ko ura odbije ure.  Na drugi strani je okostje, ki simbolizira smrt. Vsako uro, med 9:00 in 23:00, ko se gledališče odpre, okostje pozvoni. Odprejo se majhna okna zgoraj in začne se ples apostolov, ki se konča s petjem petelina, ki naznani novo uro.

Pot nas pelje čez Karlov most, ki je 515,8 metra dolg in skoraj 9,5 metra širok, poteka prek 16 lokov. Vhod na most na obeh straneh stražita stolpa. Most je okrašen z neprekinjeno ulico 30 kipov in skulptur, večina je v baročnem slogu. Prvotno so bili izdelani okoli leta 1700, zdaj pa so nadomeščeni z replikami. Najstarejši je edini kip iz brona sv. Janeza Nepomuka iz leta 1683, najnovejši kip sv. Cirila in Metoda pa izhaja iz let 1928 – 1938. Prikazujejo različne svetnike in zavetnike, ki so jih častili v tistem času. V večini gre za znane svetnike cerkvene zgodovine, kot sta sveta Kozma in Damijan, sveti Avguštin, sveti Frančišek Asiški, sveti Anton Padovanski, sveta Ciril in Metod, sveta Ana, sveta Barbara in drugi. Kipe so postavili v 17. in 18. stoletju po vzoru angelskega mostu v Rimu. Nekatere kipe zaradi varnosti danes hrani narodni muzej v Pragi, na mostu pa so njihove kopije. Na kraju, kjer naj bi sv. Nepomuka vrgli v Vltavo, stoji križ z napisom. Legenda pravi, da se je na kraju, kamor je truplo padlo v vodo, čudežno prikazala krona s petimi zvezdami.

Obiščemo cerkev Marije Zmagovalke, kjer karmeličanke hranijo originalni kipec praškega Jezuščka. Večina zgodovinarjev je mnenja, da je bil prvotni kipec, ki je izrezljan iz lesa in prekrit z voskom, narejen v Španiji okoli leta 1340, in sicer v cistercijanskem samostanu. Neko izročilo pravi, da je imel menih videnje deteta Jezusa in je kipec, ki je več stoletij ostal v Španiji, izdelal po njegovi podobi. Izročilo tudi pravi, da ga je v 16. stoletju imela v lasti sveta Terezija Avilska.

Kipec se je leta 1556, med vladanjem Habsburžanov, znašel v Pragi. Dona Isabella Manrique ga je dala svoji hčeri Marie Manrique za poročno darilo. Po nekem izročilu naj bi Dona kipec prejela od svete Terezije Avilske.

Kipec se je prenašal iz roda v rod in leta 1628 ga je princesa Polyxena von Lobkowicz izročila lokalni karmeličanski skupnosti. Takrat naj bi menihom rekla:

»Častite Jezuščka in verjemite, da vam ne bo ničesar manjkalo, dokler ga boste častili.« Med letom je kipec Jezuščka oblečen glede na liturgične barve. Najpomembnejša je zelena obleka z zlatimi našitki, ki jo je ročno všila cesarica Marija Terezija. Tudi danes verniki Jezusu prinašajo oblačila. Nekatera izmed najdragocenejših oblačil Jezuščka smo videli v muzeju cerkve.

V tej cerkvi smo imeli tudi sveto mašo. Gospod Boris­­­­­­­ Čobanov nas je med pridigo nagovoril, da če želimo biti v življenju srečni, če želimo živeti življenje, ki bo rodovitno, potem je to pot, ki jo narekuje prva zapoved. Imamo več ljubezni: do denarja, lagodnega življenja… vendar vse to mine in na koncu je praznina. Resnična prava ljubezen, ki nam zapolni življenje, je ljubezen do Boga. Če smo iskreni do sebe, si priznamo, da ne znamo Boga prav ljubiti, smo daleč od tega. Dostikrat ko gledamo življenje nazaj, si očitamo, da smo čas izgubljali za nepomembne stvari. Velikokrat si rečemo, saj molim, vendar, če me molitev ne spremeni, moraš molitev spremeniti. Imeti moramo pogum. Vzor imamo v Jezusu Kristusu, ki nam je s svojim zgledom pokazal ljubezen do Očeta. Tudi kar nam oznanja mati Cerkev je nekaj čudovitega, ničesar posebnega nam ni potrebno storiti, pustimo se samo ljubiti od Boga, da ga bomo tudi mi lahko ljubili.

Za konec dneva pa nas čaka še pristno češko doživetje v eni od praških pivnic, kjer imamo tudi večerjo.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik