Romanje na Češko 28.10. do 31.10.2023 3dan

Zjutraj se zapeljemo na grič, nad levim bregom Vltave, kjer obiščemo Hradčane. To je ime za ohranjeno srednjeveško mestno jedro, ki se nahaja na vzpetinici v samem središču starega dela Prage. Hradčani ali Praški grad je ogromen kompleks palač, cerkva in utrdb, ki so ga gradili, obnavljali, dopolnjevali in spreminjali skozi več stoletij. Prva zgradba na mestu današnjih Hradčanov naj bi bila zgrajena že v 9. stoletju. Hradčani veljajo za zgodovinsko in politično središče Prage in Češke. Tukaj leži tudi nekdanji dvorec čeških kraljev, imenovan Nova kraljevska palača (poleg nje je sestavni del Hradčanov tudi Stara kraljevska palača), ki je zdaj sedež češke vlade. Seveda so Hradčani tudi izjemna turistična znamenitost, zato je tam kljub velikanskim razsežnostim kompleksa vedno nepopisna gneča. Pred vhodoma na dve grajski dvorišči turiste navdušuje tudi živa znamenitost: častna straža. Hradčani postanejo kraljevo mesto v letu 1598 za časa Rudolfa II.

Zgodovina gradu sega v leto 870 z gradnjo prve obzidane stavbe, cerkve device Marije. Bazilika svetega Jurija in bazilika svetega Vida sta bili ustanovljeni pod vladavino Vratislava in njegovega sina svetega Vaclava  v prvi polovici 10. stoletja.

Leta 1541 je požar uničil velik del gradu. Zadnja večja obnova gradu je bila pod cesarico Marijo Terezijo v drugi polovici 18. stoletja. 

Najprej si ogledamo katedralo sv. Vida. Katedrala je sedež praškega nadškofa in prostor, kjer so svoje zadnje počivališče našli svetniki, kralji, princi. Katedrala je tudi eden najboljših zgledov gotske arhitekture na svetu. Je največja katedrala v državi s številnimi stranskimi kapelicami, freskami, nagrobniki in čudovitimi vitražnimi okni, skozi katere pozni popoldanski sončni žarki na stebre glavne ladje mečejo naravnost pravljične odtenke živobarvne svetlobe.

Na pogled je praška katedrala taka kot druge gotske katedrale. Pred oltarjem je več kot razkošna kamnita grobnica Ferdinanda I., ki je po spletu okoliščin imel zgodovinsko priložnost, da je združil Češko, Ogrsko in Avstrijo. Za oltarjem je srebrna grobnica svetnika in mučenika Janeza Nepomuka.

Nepomuk je zavetnik Češke, imenovan po rojstnem kraju Nepomuku na Češkem. Rodil se je okrog  leta 1350. Starši so si ga izprosili od Boga. Zato so mu dali ime Janez kakor Zaharija in Elizabeta svojemu prav tako od Boga izprošenemu sinu. Dete je bilo šibko in je zbolelo na smrt. Starši so se spet zatekli k božji Materi. Dete je ozdravelo in se okrepilo. Dvakrat od Boga darovanega edinca so iz hvaležnosti namenili za božjo službo. Janez je postal duhovnik in kanonik pri stolni cerkvi sv. Vida v Pragi. Odločni in pobožni škof Jan Jenštejn ga je leta 1389 izbral za generalnega vikarja, kar je bilo znamenje, da ga postavlja tudi v javnosti za svojega namestnika in prvo zaupno osebo.

Nepomuk si je nakopal jezo kralja Vaclava IV. Češkega (Vaclav je bil najstarejši sin cesarja Karla IV), ki je želel spraviti Cerkev na Češkem pod svojo oblast in se polastiti njenega imetja. Ker je proti njegovi volji potrdil novega opata v samostanu v Kladrubih, ga je kralj zaprl in mučil. Ponoči so njegovo truplo vrgli s Karlovega mostu v Vltavo. O Nepomuku obstajajo številne legende, ki kažejo, da je priljubljen svetnik med ljudmi.

Po razširjeni legendi naj bi bil Janez Nepomuk spovednik kraljice Ivane in ker ni hotel razkriti njene skrivnosti ljubosumnemu kralju, ga je ta dal umoriti. Nepomuk je tako stoletja veljal za žrtev spovedne molčečnosti.

Najlepša med vsemi stranskimi kapelami v katedrali sv. Vida je kapela svetega Venčeslava (oziroma Vaclava - češko), v kateri se hranijo relikvije svetnika. Prostor je bil zgrajen v letih 1344 in 1364. Spodnji del stene je čudovito okrašen z več kot 1300 poldragimi kamni in slikami iz Kristusovega pasijona. Zgornji del stene prikazuje slike o življenju svetega Venčeslava. V sredini stene je gotski kip tega svetnika.

Katedralo so gradili in dopolnjevali kar šest stoletij.

Ogledamo si staro kraljevo palačo, ki je bila sedež čeških knezov in kraljev od 10. do 16. stoletja. Vključuje tudi cerkev Vseh svetnikov, Vladislavovo dvorano, star češki deželni zbor, sobo novega deželnega plemstva in Ludvikovo krilo z nekdanjimi češkimi uradi. 

Vstopimo v baziliko svetega Jurija. Je najstarejša ohranjena cerkvena zgradba na praškem gradu. Zgradil jo je Vratislav II. leta 920. Bazilika je bila leta 973 precej razširjena z dodatkom benediktinskega samostana svetega Jurija . Obnovljena je bila po velikem požaru leta 1142.  Kapela, ki  je posvečena Ljudmili Češki, je v gotskem slogu in ima grobnico svetnice. V baziliki sta tudi grobnici Vratislava in Boleslava II. Češkega.

Sprehodimo se po znameniti »zlati ulički« hiše, vzidane v vdolbine obzidja s konca 16. stoletja, so bile naseljene do druge svetovne vojne. Slikovitost ulice je bila zaznana že v času prve republike in poskrbljeno je, da se hiše ne spreminjajo preveč. Trenutno so tam galerije , originalne trgovine in razstave . Ulica se razprostira med Belim stolpom (Stolp ima tloris v obliki podkve in pet nadstropij s skupno višino 27,5 m, v pritličju stolpa je mučilnica , v spodnji zapor.) in Daliborko (Služil je tudi kot zapor. Prvi ujetnik je bil Dalibor po katerem je stolp tudi poimenovan.)

Najstarejše ime uličice naj bi bilo Zlatnická, ker  naj bi tu že v 16. stoletju živeli zlatarji. Vendar je to zelo malo verjetno, saj je bil to najrevnejši del Hradčanov.  Druga razlaga imena je povezana z alkimisti, ki naj bi tu poskušali pridobivati ​​zlato. Po drugih podatkih tu ni bilo alkimistov, ampak so tu živeli pripadniki grajske straže, ki so imeli na uniformah zlato/rumene vezenine.  Možno je tudi, da je šlo za šaljivo ironično poimenovanje revne uličice. 

Naš sorojak, arhitekt Jože Plečnik, je bil izbran za grajskega arhitekta na Hradčanih kmalu po končani prvi svetovni vojni. Čehoslovaški predsednik Masaryk mu je zaupal obnovo propadajočega praškega gradu in okoliških vrtov, po katerih se sprehodimo.

Obiščemo Loreto, romarsko središče v Hradčanih.  Sestavljajo ga samostan, cerkev Gospodovega rojstva, sveti dom in zvonik. Središče kompleksa je Santa Casa, posnetek svetega doma Device Marije v Nazaretu, ki naj bi ga angeli ponesli iz svete dežele in odložili v Loretu v Italiji. Kapela je resnična kopija italijanskega originala skupaj z nekaj tramovi in opekami, ki so jih pripeljali iz Loreta. Okrog kapele so kasneje postavili baročna stebrišča in romarsko cerkev Jezusovega rojstva. Vidimo veliko kapel, ki so spominjale ljudi na pobožnost. Freskam po stenah in stropovih lahko rečemo tudi Sveto pismo ubogih takratnega časa, ker niso znali brati in pisati.

V prvem nadstropju stebrišča najdemo po zakladih v katedrali sv. Vida, Vaclava in Vojteha na Praškem gradu, drugo najdragocenejšo zakladnico v državi. Najbolj dragocen predmet zakladnice je zlata diamantna monštranca, imenovana Pariško sonce, s konca 17. stoletja, okrašena z več kot šest tisoč diamanti. S stolpa samostana se podnevi vsako uro razlega igra zvonov, katere mariansko melodijo daje 27 zvonov iz leta 1694.

Loretska zakladnica, je obsežna zbirka več sto liturgičnih in umetniških predmetov, oblačil, nakita ter pripomočkov in posode, ki jih hrani red manjših bratov kapucinov.

Na Hradčanih se nahaja tudi Nadškofova palača.

Zapeljemo se v mesto Stara Boleslav. Stará Boleslav je zgodovinsko mesto in najstarejše romarsko mesto v Srednji Češki. Najprej si ogledamo cerkev Marije Vnebovzete. To je ena izmed prvih baročnih cerkva grajena na Češkem. V tej cerkvi se hrani Paladij. To je kovinski gotski relief Marije z Jezusom (19 × 13,5 cm), verjetno je iz leta 1480. Je edinstvena marijanska ikona, podoba, ki jo zaradi legend in njene zgodovinske usode češki katoličani tradicionalno povezujejo s posebno zaščitno močjo nad Češko.

Po legendi sta sveta Ciril in Metod marijanski relief podarila sveti Ljudmili ob njenem krstu, ta pa ga je zapustila svojemu vnuku svetemu Vaclavu (Venčeslav), ki ga je nosil kot zaščitni amulet na prsih. Po mučeniški smrti Vaclava, je blaženi Podivin, Vaclov zvesti služabnik, relief odnesel s seboj in ga zaradi strahu pred skrunitvijo, zakopal v zemljo, tik preden so ga ujeli in obesili morilci. Dve stoletji je bila zasuta in šele sredi 12. stoletja jo je kmet našel na mestu današnje cerkve Marije Vnebovzete.

Legenda namreč pravi, da je okoli leta 1160, v času vladavine Vladislava II., neki kmet oral svojo njivo. Vendar so se nenadoma njegovi konji ustavili in niso hoteli naprej. Večkrat je konje močno spodbudil k premikanju, in ko so spet zakorakali, je plug zaril globlje in v sledu se je prikazala sijoča ​​kovinska postava. Odnesel jo je domov in naslednje jutro presenečen ugotovil, da je slika izginila. Še bolj pa je bil presenečen, ko je kovinsko sliko znova našel na mestu, od koder jo je vzel dan prej. Ko se je to ponovilo naslednja dva dni, je vzel sliko in jo prinesel kanonikom starobolesavskega kapitlja ter jim povedal, kaj se mu je zgodilo. Relief so postavili v cerkev sv. Vaclava. A ponovilo se je to, kar se je zgodilo oraču, zjutraj je bil relief vedno na prvotnem mestu odkritja. Sčasoma so kanoniki razumeli, da želi Devica Marija biti čaščena na kraju, kjer jo je našel kmet, in so tam zgradili kapelo, na mestu katere danes stoji Marijina cerkev. Gradnja najstarejšega marijanskega romarskega kraja se je začela v začetku 17. stoletja. Sliko so položili na oltar.

Iz okoliških vasi in iz Prage so začeli prihajati romarji, ki so jih pritegnili nekateri čudeži. Čeprav je bilo mesto med husitskimi vojnami popolnoma požgano in sam relief močno poškodovan, so ga rešili in kasneje naredili njegovo kopijo, ki je še danes v tej cerkvi. Leta 1609 so ga razglasili za svetinjo (paladij) češke državnosti. Zaščitnica češke države je danes njeno uradno ime.

Obiščemo romansko baziliko sv. Vaclava (Venčeslava) s kripto sv. Kozma in Damjana, ki je zgrajena na mestu, kjer je bil umorjen in tri leta pokopan sv. Venčeslav. Bazilika sv. Vaclava v Stari Boleslavi je prvotno romarska cerkev v Stari Boleslavi, ki je bila prezidana v obdobju renesanse in baroka . 

Knez sv. Vaclav Pšemisl, po naše Venčeslav velja za ustanovitelja Češke. Rodil se je okoli leta 904. Zaradi zgodnje smrti očeta, kneza Vratislava, ga je vzgajala pobožna babica sv. Ljudmila. Dala ga je v šolo učencem sv. Metoda. Kot knez je bil enako naklonjen duhovnikom, ki so govorili staroslovenski, kakor tudi latinski jezik. V svoji kneževini je zbral izobražene duhovnike raznih narodov in šol in z njihovo pomočjo je češki narod dvignil na takšno višino, da je po omiki prekašal močnejše zahodne narode.

Sveti Venčeslav je bil moder in miroljuben vladar. Odlikoval se je po dobrodelnosti in pobožnosti, kar ni bilo po volji nekaterim velikašem poganskega mišljenja, ki niso mogli neovirano zatirati in izkoriščati podložnikov. Le–ti so naščuvali knezovega mlajšega brata Boleslava, da mu Venčeslav streže po življenju. V Boleslavu, ki je bil neukročene narave, prava podoba svoje matere Drahomire, ki je leta 921 dala umoriti svojo svetniško taščo Ljudmilo, se je zbudil pohlep po knežjem prestolu. Povabil ga je, naj za god sv. Kozma in Damijana pride v utrjeno gradišče Stara Boleslav. Knez Venčeslav je bil tam dopoldne pri maši, popoldne pa pri viteških igrah in gostiji. Zvečer se je Boleslav s peščico podlih zarotnikov dogovoril, da bodo naslednje jutro Venčeslava ubili, ko bo šel molit v cerkev. Naslednje jutro je Boleslav čakal brata pri cerkvenih vratih. Venčeslav ga je prijazno pozdravil, on pa ga je udaril z mečem po glavi in ga ranil. Ranjeni Venčeslav je brata razorožil, da bi preprečil greh bratomora, in zbežal v cerkev. Tam so ga zarotniki pobili. To se je zgodilo v ranem jutru 28. septembra 929. Venčeslavove zadnje besede so bile: » V tvoje roke izročam svojo dušo.«

Boleslav je s svojimi vojaki hitel proti Pragi, da se polasti oblasti. Vse Venčeslavove prijatelje je dal vreči v ječo. Ko je mati Drahomira izvedela za bratomor, jo je obšla težka misel: »To mi je Bog poslal kot kazen za umor tašče Ljudmile!« Hitela je v Staro Boleslav in se zjokala nad razsekanim truplom svojega prvorojenca. Po smrti je sveti mučenec začel iz nebes deliti dobrote, kakor jih je v življenju ljubeznivo delil na zemlji. Morilci so se za svoj zločin skesali, Boleslav je očitno obžaloval bratomor in dal mučenčevo truplo prepeljati v stolno cerkev sv. Vida v Pragi.

28. septembra 2009, je papež Benedikt XVI , 80 let po tisočletnici svetega Vaclava obiskal Staro Boleslav in tukaj daroval sveto mašo. Papež je v homiliji spregovoril o zavetniku češkega naroda svetem Venčeslavu in ga Čehom postavil za zgled svetosti in zveste hoje za Kristusom. Ni dovolj le kazati se dobrega in poštenega, takšen je treba resnično biti, je poudaril Benedikt XVI. Dobra in poštena oseba pa je tista, ki s svojim egom ne zakriva Božje svetlobe, ne postavlja sebe na prvo mesto, temveč dopušča, da skozenj sveti Bog.

V cerkvi svetega Vaclava, je v plašču, ki ga je leta 2009 nosil sam sveti oče Benedikt XVI, naš gospod župnik, daroval sveto mašo. V pridigi se je dotaknil tudi svetega Vaclava, ki na eni strani pooseblja dobro, na drugi strani pa je pri njegovem bratu prisoten napuh in zavist. Tudi danes imamo na eni strani ljudi, ki so sposobni največjih dobrot in na drugi strani tiste, ki so sposobni najhujših dejanj. Med to množico ljudi smo tudi mi, ki smo sposobni delati tako dobro, kot tudi slabo. Ključ do življenja v svetosti je v življenju po Duhu, ki je nasprotje delom po mesu. Kdor živi po Duhu je zanj glavna varovalka prva največja zapoved, ki nam jo je dal Jezus: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« In: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (tukaj sovpada tudi zlato pravilo: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!«). Bog nam je dal tudi deset božjih zapovedi, deset ponudb, signalizacijo, da bi lažje zvozili življenje in prišli srečno do konca življenja.

Ob koncu svete maše si ogledamo še samo cerkev. V spodnjem delu cerkve je kripta sv. Kozma in Damjana. Tam je tudi sarkofag, kamor so najprej položili sv. Vaclava.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

foto: Katja Podobnik