Romanje na Češko 28.10. do 31.10.2023 4 dan

Zadnji dan romanja zapustimo hotel v Pragi in med vožnjo se ob molitvi, prepevanju in razmišljanju lahko zopet potopimo sami vase in vse tisto, kar se nas je v teh dneh dotaknilo. Glede na to, da se podajamo v Marijino svetišče, nas po poti g. župnik spomni na to, da ima vsakdo veliko za povedati o prisotnosti Matere Marije v svojem življenju. Ko se človek poglobi v to, šele opazi koliko stvari Marija reši v našem življenju, če se ji priporočamo. Prav pobožnost do Matere Marije je najbolj razširjena pri nas ljudeh. Vse prošnje, zahvale in misli, ki gredo do Matere, pa jih ona naprej posreduje Jezusu.

Prispemo na kraj imenovan Svatá Hora ( Sveta gora ). To je baročni pravokotni samostanski kompleks in znameniti češki romarski kraj na vrhu 586 metrov visokega hriba v starem delu Pribrama. Svetogorska bazilika sprejema romarje že skoraj 350 let.

Območje Svatá Hora je obdano s hodniki (križni hodniki) dimenzij 80 x 72 m. V vogalih so štiri osmerokotne, okrašene kapele, ki so dobila imena po mestih, ki so darovale donacije.

Skupaj je bilo v svetogorskih kronikah zabeleženih več kot štiri tisoč petsto čudežev, ki so jih pripisali Devici Mariji. Približno sto jih je upodobljenih v obokih po hodnikih. Vsak čudež ima svojo zaporedno številko in leto, ko se je zgodil. Razporejeni so po segmentih: nesreče, kuga, požari, napadi divjih živali…

Prvotno je bila cerkev gotska stavba, ki je bila v 17. stoletju prezidana in s štirih strani obdana z baročnimi kapelicami. Del območja sestavlja tudi samostan, prvotno je bil rezidenca jezuitov, danes tu živi kongregacija Najsvetejšega Odrešenika (Redemptoris). Območje vključuje tudi 365 pokritih stopnic, ki vodijo od severozahodne kapele do Příbramija.

Legenda pravi, da je bil v 13. stol. čudežno rešen vitez, ki so ga napadli razbojniki. Po prošnji k Mariji Devici naj ga reši, so razbojniki oslepeli in vitezu se je uspelo rešiti, zato je po svoji obljubi na tem mestu postavil kapelico. Kasneje je bila tukaj zgrajena cerkev.

Gotski kip Device Marije iz hruškovega lesa izrezljal sam prvi praški nadškof Arnošt Pardubiški. Ta kip se tako kot svetovno znani Praški Jezus ponaša z zbirko redkih oblačil, ki so jih sem prinesli romarji z vsega sveta. Podobo so v času trideset letne vojne skrili, da ni prišla v roke sovražnikov.

Tukaj obiščemo tudi kapelo posvečeno Mariji Magdaleni. Zadnja leta svojega življenja naj bi namreč v eni izmed takih votlin preživela kot puščavnica.

V cerkvi si lahko ogledamo kip Matere Božje, ki je teman zaradi tega, ker je les potemnel. Marijo preoblačijo v liturgična oblačila. Približno 150 različnih oblek z vsega sveta imajo tukaj spravljenih. Večinoma so ta oblačila zahvale za uslišane prošnje. Najdragocenejšo oblačilo je podarila Marija Terezija.

Sama cerkev ima naziv mala bazilika. V tej cerkvi imamo tudi sveto mašo. G.­­­­­­­­­ Boris­ Čobanov nam v pridigi pravi, da celotno stvarstvo pričakuje razodetje. Sv. Pavel pravi, da tam kjer je upanje, je tudi sv. Duh. Jezus ne obljublja nebeškega kraljestva na zemlji, niti si ga z našimi mislimi ne moremo predstavljati, lahko pa ga dosežemo. Če gorčično seme ne pade v zemljo ne obrodi sadu. Nekaj mora umreti, da nastane življenje. Tudi ko posejemo seme v zemljo, še ni zagotovila, da bo vzklilo. Nebeško kraljestvo se širi od znotraj, kot kvas, ki prekvasi vse testo. Dostikrat se kot kristjani oklepamo nekega tradicionalnega, rutinskega življenja, vendar če se ne premaknemo naprej, če obtičimo na mestu, moramo v svojem življenju nekaj spremeniti. Nebeško kraljestvo bomo dosegli takrat, ko bomo iz obličja v obličje gledali Nebeškega Očeta.

Ustavili smo se še v Češki Budejovici, kjer si ogledamo cerkev sv. Nikolaja ob kateri stoji znamenit črn stolp, ki je služil kot zvonik in kot stražni stolp. Ogledamo si še osrednji trg z lepimi meščanskimi hišami in mogočno Samsonovo fontano, ki meri v premeru kar sedemnajst metrov.

Sledila je še pot domov.

Čeprav je sprva mogoče izgledalo, da bo romanje bolj turistično kot duhovno usmerjeno, pa smo se domov vrnili obogateni z mnogimi spoznanji iz življenja svetnikov, ki jih do sedaj nismo poznali. V vseh svetnikih, katerih življenja smo spoznavali ob obiskih cerkva, smo spoznavali koliko ljubezni, koliko vere in zaupanja v Nebeškega Očeta so imeli ti ljudje. In ne samo to, bili so pogumni, da so se zmogli upreti vsem oviram takratnega sveta, imeli so vztrajnost, da na tej poti niso obupali. Imeli so dobro srce, ki ni poznalo egoizma in sebičnosti. Predvsem pa so Boga ljubili z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem.

Spoznali smo tudi, da nismo samo mi romarji na tem svetu, ampak množice ljudi dnevno obiskujejo svetišča, še posebej Marijina, ker verjamejo, da jih Mati Božja ne bo izpustila praznih rok, če se k njej zatečejo s prošnjo, ki prihaja iz globine srca, prežeto z vso ljubeznijo in zaupanjem do Matere.

Še posebej zahvala našemu gospodu župniku Damijanu Bajcu, ki vedno poskrbi, da je tisti čas, ki ga preživimo na avtobusu in cerkvah kot ogledalo za naše duše. Vsi se namreč lahko primerjamo z reko, ki je lahko bistra ali kalna, počasna ali deroča, tiha ali glasna. Včasih lahko celo prestopi svoje bregove in ubere svojo strugo. Kljub temu je njen cilj priti v ocean ali morje. Ta reka je kot naše življenje in odnos z Nebeškim Očetom. V nekem delu življenja lahko postane kalen in težko se sam od sebe zbistri. Lahko celo zaidemo s poti, se iščemo in v naglici življenja pozabimo na smisel in cilj življenja, ki je nebeško kraljestvo.

Življenje, ki nam ga označujejo svetniki, branje in premišljevanje Božje besede, vse to so tista drobna semena, ki se osejejo v naših srcih, svetijo v temi in nam kažejo pravo pot. Od nas pa je odvisno ali bomo tem semenom dovolili, da vzklijejo in obrodijo vsaj trideseterni sad.

Zato še enkrat, hvala vam gospod župnik, ker skrbite za hrano našim dušam in nam omogočate odriniti na globoko, v svet, kjer spoznavamo mogočnost Božjega stvarstva in duhovno rastemo ob vseh spodbudah, ki smo jih deležni.

Vsa zahvala tudi g. Borisu Čobanu, za prisotnost in vse spodbudne besede v pridigah med sveto mašo kot tudi v času druženja. Hvala tudi gospe Slavici Arih iz turistične agencije Aritours, ki je poskrbela, da smo z romanja prišli bogati z novimi spoznanji iz zgodovine čeških prednikov, da smo svoje spomine obogatili z vsemi pomembnejšimi turističnimi znamenitostmi, predvsem pa nam veliko pomeni, da smo si ogledali vse tiste cerkve, ki  so tukaj najpomembnejše in smo lahko v njih darovali svete maše.

Hvala tudi vsem vam romarji, ker smo se med seboj povezovali, se bogatili in tako krepili tudi naše odnose, kar je za zdrav odnos v župniji zelo pomembno.  

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

foto Katja Podobnik